UPRS sklep III U 27/2012

I. Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.
II. Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Tožeča stranka izpodbija odločbo Oddelka za družbene dejavnosti Občine Ilirska Bistrica, št. 110-31/2011 z dne 27. 10. 2011 s katero je bilo njena vloga za dodelitev enkratne denarne socialne pomoči za kritje drugih stroškov in izdatkov za premostitev trenutne materialne ogroženosti z upoštevanjem socialnim razmer upravičenca, zavrnjena. Župan Občine Ilirska Bistrica je z odločbo št. 122-31/2011 z dne 20. 12. 2011 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožeči stranki vloga za dodelitev enkratne denarne socialne pomoči zavrnjena, ker ne izpolnjuje pogojev za dodelitev enkratne denarne socialne pomoči iz 1. alinee drugega odstavka in tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju denarnih socialnih pomoči v Občini Ilirska Bistrica, ki določa, da so upravičenci do pomoči tisti občani, ki imajo prijavljeno stalno bivališče v Občini Ilirska Bistrica in tam tudi stalno prebivajo, ki jim je zaradi trenutne materialne ogroženosti, ki ni nastala po lastni krivdi nujno potrebna pomoč občine ter da morajo izpolnjevati druge pogoje, ki jih predvideva Zakon o socialnem varstvu.

Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi:

Kot je razvidno iz tožbe, njenih prilog in spisa je tožeča stranka vložila tožbo zaradi zavrnitve dodelitve enkratne denarne socialne pomoči za kritje drugih stroškov in izdatkov za premostitev trenutne materialne ogroženosti z upoštevanjem socialnih razmer upravičenca.

V točki 5. b. 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je določeno, da je socialno sodišče stvarno pristojno za odločanje o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do tega prejemka odločilen premoženjski cenzus. Iz povedanega torej izhaja, da je sodno varstvo s področja socialnih prejemkov zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče. Glede na povedano se je to sodišče, na podlagi določb 19. člena ter drugega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, kot stvarno pristojnemu sodišču.