VSL sklep II Cp 527/2009

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

:

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za delitev parcele št. 340/1 k.o. Ž. in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno odločitev se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila predlagateljica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP) v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS, št. 30/1986 in nasl., v nadaljevanju ZNP) in predlagala, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V svoji pritožbi navaja, da bi lahko sodišče prve stopnje v okviru postavljenega zahtevka zavrnilo predlog po vzpostavitvi javnega dobra in v okviru razdružitve skupnega premoženja odločilo, da pridobi na predmetni nepremičnini predlagateljica lastninsko pravico. Glede na določila petega odstavka 70. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl., v nadaljevanju SPZ) o delitvi solastnine, ki se v skladu s 5. odstavkom 72. člena SPZ uporablja tudi pri delitvi skupne lastnine, je mogoče da eden od skupnih solastnikov izplača ostale skupne lastnike in stvar v celoti pripada njemu. Praviloma gre za skupnega lastnika, ki izkaže upravičen interes, česar pa sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni presojalo. Po mnenju predlagateljice v konkretni zadevi ni mogoče govoriti o obidu Zakona o urejanju prostora (Ur. l. RS, št. 110/2002 in nasl., v nadaljevanju ZUreP-1) glede razlastitve zato, ker je sodišče spregledalo, da predlagateljica predlaga izplačilo deležev, pri čemer opozarja tudi na to, da je predhodno vprašanje pri razlastitvi nepremičnine določitev deležev na nepremičnini. Ker deleži skupnih lastnikov niso določeni je zadevo mogoče rešiti le v okviru nepravdnega postopka, šele ob eventualni vzpostavitvi solastnine pa tudi v okviru razlastitvenega postopka. Dejstvo, da predmetna nepremičnina v naravi predstavlja pot ni nobena zakonska ovira za delitev skupne nepremičnine tako, da pripade le enemu od skupnih lastnikov in je v tem oziru sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Predmetno zemljišče bi se kot javna cesta štelo za javno dobro, tudi v nasprotnem primeru pa ima vsak od nasprotnih udeležencev v primeru bojazni, da ne bi mogli uporabljati poti, pravico do nujne poti. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da lahko skladno s 125. členom ZNP v postopku delitve stvari po uradni dolžnosti odloči tudi o ustanovitvi stvarne služnosti in je zavrnitev predloga tudi iz tega razloga nepravilna in preuranjena. Predlagateljica izpostavlja, da sta nasprotna udeleženca J. B. in V. R. izpovedala, da je interes nasprotnih udeležencev, da občina prevzame vzdrževanje predmetne ceste. Sodišče prve stopnje bi moralo v postopku zaslišati tudi preostale nasprotne udeležence in strankam dati možnost, da sklenejo predlagano poravnavo s strani predlagateljice.

Nasprotni udeleženci na vročeno pritožbo predlagateljice niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da parcela št. 340/1 k.o. Ž. v naravi predstavlja pot in da je zemljiškoknjižno stanje nepremičnine katere delitev se predlaga v smislu veljavnih stvarnopravnih institutov neurejeno. Po podatkih zemljiške knjige je namreč predmetna parcela v skupni lasti nasprotnih udeležencev (z določenim deležem na tej skupni lastnini do 3/5), do 1/3 predstavlja javno dobro v lasti predlagateljice, pri 1/15 nepremičnine pa je vpisana še družbena lastnina. Kljub temu, da iz lokacijske informacije predlagateljice izhaja, da predmetna parcela skupaj s parcelo št. 339/1 k.o. Ž. predstavlja javno pot, je sodišče prve stopnje zaključilo, da v celoti prav gotovo ne more biti javna pot, če je zemljišče, po kateri pot poteka, tudi v skupni zasebni lasti (oziroma solasti) nasprotnih udeležencev. Sodišče prve stopnje je še navedlo, da se tega očitno zaveda tudi predlagateljica, katere interes je da celotna nepremičnina postane javno dobro (izključno v njeni lasti), zaradi česar je tudi sprožila predmetni postopek. Vendar pa bi z odločitvijo, kot jo predlaga predlagateljica v tem nepravdnem postopku, obšli kogentna določila o razlastitvi, preko katerega bo predlagateljica očitno morala razrešiti nastalo situacijo, v kolikor ne pride do sporazumne rešitve med udeleženci. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče po preučitvi zadeve namreč povsem pravilno ugotovilo, da obravnavane nepremičnine (v nepravdnem postopku) ni mogoče deliti na način, kot predlaga predlagateljica, niti je ni moč deliti drugače.

Pritožbeni očitki predlagateljice o tem, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo oziroma da ni dovolj ugotovilo dejanskega stanja glede možnosti delitve predmetne nepremičnine po 5. odstavku 70. člena SPZ, so neutemeljeni. Razlogi glede tega so podani na strani 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa in so delno povzeti že zgoraj. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu prav tako že odgovorilo na pritožbene navedbe o tem, da vsem udeležencem ni bila dana možnost obravnavanja v smislu sklenitve poravnave; vabila so jim bila pravilno vročena in na njih je bilo ali bodo pristopili na narok ali ne, saj lahko sodišče narok opravi tudi v njihovi odsotnosti, zasliši pa stranke, ki na narok pridejo (26. člen ZNP). To pa je v konkretni zadevi tudi storilo. Sicer pa predlagateljica niti nima izkazanega pravnega interesa, da bi vlagala pritožbo za udeležence, ki se naroka niso udeležili.

Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, je 3/5 predmetne nepremičnine razdeljeno med 6 nasprotnih udeležencev, in sicer tako, da imata po dva skupaj skupno lastnino na 1/5 solastnega deleža (glej v zvezi s tem zapisnik o naroku z dne 23.10.2006, listovna številka 16,17).

Z vidika materialnega prava je res, da ima solastnik v skladu s 1. odstavkom 69. člena SPZ vedno pravico zahtevati delitev stvari, vendar je hkrati ne more zahtevati v neprimernem času. Pod pravni standard neprimeren čas se po oceni sodišča druge stopnje uvršča tudi konkretna situacija. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da gre pri predmetni nepremičnini v celoti za pot, ki jo sedaj, zaradi („delno“) javnopravnega režima, lahko uporabljajo poleg nasprotnih udeležencev tudi drugi, kar onemogoča delitev predmetne nepremičnine v nepravdnem postopku v skladu s 70. členom SPZ. Zaradi navedenega je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Dokler obstajata na predmetni nepremičnini, ki v naravi v celoti predstavlja pot, hkrati zasebni in javnopravni režim gre za neprimeren čas za delitev nepremičnine v nepravdnem postopku. V kolikor želi predlagateljica na celotni nepremičnini vzpostaviti javno dobro, in se s preostalimi solastniki oziroma skupnimi lastniki ne more sporazumeti, ima na voljo razlastitveni postopek.

Upoštevajoč navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbo predlagateljice zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP)

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih predlagateljica ni priglasila.