VSC sodba Cp 172/2013

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Tožnica je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Celju K 50/48 z dne 6.3.1948 obsojena na zaporno kazen enega leta in šestih mesecev zapora, ki jo je prestala. Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic je s sklepom z dne 7.2.2006 tožnici priznala status bivšega političnega zapornika, pravico do odškodnine za čas odvzema prostosti od 30.10.1947 do 30.4.1949 in odločila, da se ji čas odvzema prostosti všteje v pokojninsko dobo v dvojnem štetju. Na podlagi tega sklepa komisije je pred Slovensko odškodninsko družbo po uradni dolžnosti na podlagi prvega odstavka 12. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ) (1) stekel postopek za odmero višine odškodnine, v katerem je bilo z odločbo z dne 13.7.2006 odločeno, da tožnici pripada odškodnina v znesku 630.000,00 SIT. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo Ks 32/2008 z dne 4.4.2008 ugodilo tožničini zahtevi za revizijo in sodbo K 50/48 v delu, ki se nanaša na tožnico, spremenilo tako, da je tožnico po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 34. členom Zakona o popravi krivic (v nadaljevanju ZPKri) obtožbe oprostilo. S tožbo tožnica od toženke zahteva plačilo nadaljnje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljene obsodbe ter pojasnjuje, da je pri zahtevku na plačilo 27.371,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.6.2008 dalje do plačila upoštevala, da je že prejela 630.000,00 SIT oziroma 2.629,00 EUR.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške.

V pravočasni pritožbi zoper sodbo tožnica uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. Trdi, da ni upravičena zgolj do odškodnine, ki je bila določena v upravnem postopku ter da sama izdaje odločbe o višini odškodnine ne izključuje tožničine pravice do nadaljnje odškodnine, saj je bila tožnici odškodnina izplačana po ZSPOZ, po določbah ZPKri pa ji še ni bila priznana. Določbe 35. člena ZPKri ni mogoče obravnavati samostojno, ampak v povezavi s 5. členom ZPKri, po katerem se pri sklenjeni poravnavi šteje, da so vsi zahtevki upravičenca iz naslova odškodnine, ki temelji na statusu bivšega političnega zapornika, izpolnjeni. Drugačna razlaga 35. člena ZPKri postavlja v neenak položaj osebe, ki so dosegle razveljavitev sodbe z obnovo postopka po določbah ZKP, v primerjavi z osebami, ki so enak učinek dosegle z ZPKri. V tem primeru gre za neskladje med prvim in drugim odstavkom 35. člena ZPKri, saj prvi odstavek 35. člena ZPKri v primeru ugodene revizije izenačuje pravico do odškodnine, do rehabilitacije in druge pravice, ki jih po določbah 538. do 546. člena ZKP imajo osebe, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neupravičeno odvzeta prostost. Pravica do odškodnine ni izključena zgolj z izdajo upravnega akta, ki določa višino odškodnine. Po ZSPOZ lahko upravičenec prejme največ 2,000.000,00 SIT oziroma 8.345,86 EUR odškodnine, poleg tega pa ta zakon sploh ne omogoča poravnave med upravičencem in Republiko Slovenijo, o kateri govori drugi odstavek 5. člena ZPKri. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 35. člena ZPKri imajo upravičenci, ki so zoper obsodilno kazensko sodbo uveljavili revizijo (21. do 34. člen ZPKri), in z njo uspeli, pravico do povrnitve škode po določbah 538. do 546. člena ZKP, in ne le do odškodnine po ZSPOZ. Po tretjem odstavku 5. člena ZPKri so upravičenci po ZSPOZ osebe, ki so po tem zakonu pridobile status političnega zapornika, niso pa uveljavile revizije (2). Po 8. členu ZSPOZ se odškodnina za pretrpljeno telesno in duševno trpljenje odmeri osebam, ki so to škodo utrpele, v znesku in na podlagi meril, ki so določena z 10. členom ZSPOZ. Slednja določba predpisuje, da se višina odškodnine določi glede na vrsto nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, čas trajanja izgona, begunstva, internacije, deportacije, bivanja v taborišču, zapora, nasilnega odvzema otrok staršem, prisilne mobilizacije v obdobju, določenem z zakonom o žrtvah vojnega nasilja ter glede na čas trajanja nasilnih dejanj, ki so jih utrpeli upravičenci po zakonu o popravi krivic v obdobju od 15.5.1945 do 2.7.1990. V 12. členu ZSPOZ pa je določeno, da zoper odločbo, s katero SOD odloči o višini odškodnine, pritožba ni dovoljena, možno pa je sprožiti upravni spor.

Ob gornjem se tako izkaže, da odškodnina za škodo, nastalo v obliki telesnega in duševnega trpljenja bivšega političnega zapornika zaradi prestajanja zapora, ki je bila tožnici priznana kot upravičenki na podlagi določb ZPKri, izključuje zahtevek za povrnitev te škode na podlagi ugodene zahteve za revizijo v isti kazenski zadevi (drugi odstavek 35. člena ZPKri) (3). Povedano še drugače to pomeni, da glede na to, da je tožnica kot bivši politični zapornik na podlagi ZPKri in ZSPOZ dobila odškodnino, ki se nanaša na neupravičen zapor, ni upravičena še do odškodnine po splošnih načelih o povrnitvi škode, ker je kot upravičena oseba vložila zahtevo za revizijo po določbah ZPKri in je sodišče tej zahtevi ugodilo (ob pogojih in po postopku revizije, urejenem v 21. do 34. členu ZPKri). Zato je prvo sodišče tožničin zahtevek na plačilo nadaljnje odškodnine za duševne bolečine zaradi neutemeljene obsodbe materialnopravno pravilno zavrnilo.

Ker se je tako izkazalo, da razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, niso podani, ter da ni podan niti kakšen od razlogov, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti in sodbo sodišče prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

Glede na to, da tožnic s pritožbo ni uspela, sama krije stroške, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 18/2001, 111/2001, 67/2002 in 54/2004 - ZDoh-1 (verzija zakona, veljavna v času izdaje odločbe o višini odškodnine).

Op. št. (2): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 195/2011.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča U-I-214/02 z dne 30.5.2002, sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 195/2001, sklep Vrhovnega sodišča II Ips 501/2009.