VSM sodba I Cp 908/2009

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka

1.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbenih zahtevek, s katero je tožeča stranka proti toženi stranki vtoževala plačilo odškodnine v znesku 6.259,39 EUR zaradi poškodbe zobovja, katero je ml. tožnik kot učenec Osnovne šole utrpel 10.2.2006 pri uri telesne vzgoje, ko ga je pri igri badmintona z loparjem po predelu ust udaril soigralec. Osnovna šola je v navedenem obdobju imela civilno odgovornost zavarovano pri toženi stranki. V odločbi o pravdnih stroških je tožečo stranko zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov v znesku 38,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2.

Proti navedeni sodbi je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da je prvostopno sodišče nepravilno presodilo, da lopar za badminton ne predstavlja nevarne stvari in da ni izkazana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke (OŠ ) za nastali škodni dogodek. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopne sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3.

Tožena stranka ni vložila odgovora na pritožbo.

4.

Zadeva je bila pritožbenemu sodišču v pristojno odločanje predložena 15.4.2009.

5.

Pritožba ni utemeljena.

6.

Obligacijski zakonik - OZ v določbi 131. člena določa dve pravni podlagi za odškodninsko odgovornost, in sicer odgovornost po načelu krivde (prvi odstavek 131. člena OZ) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivna odgovornost, drugi odstavek 131. člena OZ). Krivdno odgovornost drugih za mladoletnika pa posebej ureja 144. člen OZ, ki določa, da za škodo, ki jo drugemu povzroči mladoletnik med tem, ko je pod nadzorstvom skrbnika, šole ali druge ustanove, odgovarjajo skrbnik, šola oziroma druga ustanova, razen če dokažejo, da so opravljali nadzorstvo z dolžno skrbnostjo ali da bi škoda nastali tudi pri skrbnem nadzorstvu. Citirana določba tako urejuje krivdno odgovornost šole za ravnanje svojega učenca po pravilu obrnjenega dokaznega bremena.

7.

Prvostopno sodišče ima prav, da je tožena stranka dokazala, da je Osnovna šola opravljala nadzorstvo pri uri telesne vzgoje, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, z dolžno skrbnostjo. Pri taki presoji je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da se je pri uri telesne vzgoje izvajala igra badmintona v dvojicah, povsem po pravilih take igre. Sam tožnik in pri uri telovadbe prisoten učitelj sta namreč povedala, da je bila telovadnica razdeljena na tri igrišča za badminton in na vsakem od igrišč so igrali po dve dvojici v skladu s pravili igre badmintona. Ostali učenci, ki trenutno niso sodelovali v igri badmintona, se niso nahajali na igrišču in tudi v ničemer niso vplivali na samo igro badmintona oziroma postopanja tožnika ali njegovega soigralca. Izkazane in tudi zatrjevane niso nobene druge okoliščine, ki bi vplivale na igro tožnika oziroma njegovega soigralca. Do poškodbe tožnika je prišlo v samem žaru igre badmintona, ko je eden izmed nasprotnih igralcev serviral perjanico v sredino badmintonskega polja, pri čemer sta na perjanico krenila tako tožnik kot njegov soigralec, pri čemer je pri zamahu z badmintonskim loparjem soigralec poškodoval tožnika. Tak potek škodnega dogodka izhaja tudi iz same izpovedbe tožnika in se tako povsem kot protispisna pokažejo izvajanja pritožbe, da je tožnikov soigralec nekontrolirano zamahoval s kovinskim loparjem za badminton. Ob takem poteku športne vzgoje, pri uri katere je bil stalno navzoč učitelj, pa zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, da ni opravljal nadzorstva z dolžno skrbnostjo. Takega zaključka pa tudi ne more spremeniti dejstvo, da je pri predmetni uri telovadbe učitelja telesne vzgoje nadomeščal učitelj zgodovine, ki pa je (tako iz podatkov spisa) predhodno otroke opozoril na postopanje in pravila pri igranju badmintona ter samo igranje badmintona v dvojicah uredil tako, da je potekalo varno v okviru pravil igre badmintona. Opustitev dolžnega nadzora pa tudi ne more predstavljati dejstvo, da so otroci igrali badminton v dvojicah (kar je sicer res nevarnejše kot igra posameznikov), ker je igra badmintona predvidena tudi v dvojicah. Pri tem pa ni prezreti dejstva, da je v obravnavanem primeru šlo za otroke, ki so bili že v zadnji triadi devetletke, katerim tudi igra v dvojicah ne more predstavljati neke posebne nevarnosti. Da pa je namesto učitelja telovadbe telesno vzgojo izvajal učitelj zgodovine (nadomeščanje učitelja telovadbe), pa tudi nima prav nobenega vpliva (vzročne zveze) na nastanek škodnega dogodka, ker je prisotni učitelj postopal po navodilih učitelja telovadbe in otroke povsem pravilno razvrstil k igri badmintona v dvojicah. Skratka, prvostopenjsko sodišče ima prav, da je zavarovanec tožene stranke (osnovna šola) opravljala nadzorstvo nad učenci pri pouku telesne vzgoje z dolžno skrbnostjo.

8.

Sicer pa bi v danem primeru tožniku škoda nastala tudi pri skrbnem nadzorstvu. Igra tožnika in njegovega soigralca je vse do škodnega dogodka potekala povsem običajno in s pravili igre (to dejstvo izhaja iz izpovedbe tožnika in priče ) in tako v ravnanju soigralca tožnika ni bilo ničesar takega, kar bi lahko alarmiralo prisotnega učitelja, ki bi v takem primeru bil dolžan ustrezno postopati v smeri preprečitve morebitne škode. Povedano je že, da je do poškodbe tožnika prišlo v žaru igre badmintona, ko sta tako tožnik kot njegov soigralec hkrati startala na perjanico servirano v sredino njunega badmintonskega polja, pri čemer je soigralec tožnika le-tega po nesreči udaril z loparjem v predel ust in mu poškodoval krono prednjega zoba. Pri takem poteku škodnega dogodka pa bi tožniku škoda nastala tudi pri izjemno skrbnem nadzorstvu, po presoji pritožbenega sodišča tudi v primeru, da bi učitelj stal ob samem robu badmintonskega igrišča.

9.

Prvostopno sodišče ima tako prav, da zavarovancu tožene stranke v danem primeru ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za škodo, katero je pri uri telesne vzgoje utrpel tožnik, kot to določa 144. člen OZ. Za odškodninsko odgovornost tožene stranke pa ni odločilno, da je tožniku nastala škoda pri obvezni šolski telovadbi, ker sama obveznost šolske telovadbe nima za posledico odškodninske (krivdne, objektivne) odgovornost šole.

10.

Podana pa tudi ni objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo tožniku. Ne more biti sporno, da pri igri badmintona v dvojicah ne gre za dejavnost s povečano nevarnostjo, ker taka igra pri normalnem teku in upoštevanju pravil ne ogroža zdravja in življenja igralcev. Obligacijski zakonik posebej ne opredeljuje nevarne stvari. Gre za pravni standard. Pri presoji, ali gre za nevarno stvari, je potrebno upoštevati dvoje, in sicer ali obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda in je pri tem ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Izhajajoč iz take presoje lopar za badminton niti po velikosti, teži ali ostalih lastnostih (kovinski obroč) ne more predstavljati nevarne stvari, kot zmotno zatrjuje pritožba. Lopar za badminton v konkretnem primeru na način uporabe tudi ne predstavlja nevarne stvari, ker se je uporabljal pri igri badmintona, čemur je tudi namenjen. Uporabljal pa se je tudi v skladu s pravili igre. Lopar za badminton, uporabljen za udarec po perjanici v igri dvojic po soigralcu tako ne prestavlja nevarne stvari, iz katere bi izvirala povečana nevarnost, uzakonjena v drugem odstavku 131. člena OZ. Gre za običajno nevarnost v okviru športne igre badmintona, ne pa za povečano nevarnost, ki izvira iz nevarne stvari.

11.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusi izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev določb postopka ali nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi odločilo,kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

12.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.