VSL sklep II Kp 16436/2012

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu obdolženega M.M, oprostilo obtožbe za storitev treh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka bremenijo državni proračun, oškodovance S.J., S.H. in S.M. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona in predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanih kaznivih dejanj, mu za vsako določi tri mesece zapora in mu nato določi enotno kazen osem mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti, ter mu v kazen všteje globo v višini 800,00 EUR, ki jo je obdolženec plačal za prekršek po odločbi o prekršku št. 710-43/2012 z dne 21. 2. 2012.

3Na pritožbo državne tožilke je zagovornik obdolženca podal odgovor v katerem je predlagal, da višje sodišče pritožbo tožilke zavrne kot neutemeljeno.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnica utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da gre v obravnavanem primeru pri postopku o prekršku, ki je bil pravnomočno končan zoper obdolženca in pri obravnavanih kaznivih dejanjih za isto stvar, zaradi česar je sodišče prve stopnje ocenilo, da je potrebno uporabiti načelo „ne bis in idem“, ki pomeni prepoved sojenja o isti stvari. Zakonodajalec odloča ali bo neko ravnanje opredeljeno kot prekršek ali kot kaznivo dejanje, pri tem pa praviloma upošteva ali gre le za kršitev predpisa ali že za nastanek posledic za pravno zavarovano dobrino. Pri tem enakega ravnanja ne sme hkrati opredeliti kot prekršek in kot kaznivo dejanje, saj bi bilo to v neskladju z načelom pravne države in torej v neskladju z Ustavo RS. Pritrditi gre pritožnici, da se v konkretnem primeru kaznivo dejanje od prekrška razlikuje po tem, da poleg zakonskih znakov prekrška vsebuje še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, prekršku pa ne. Storilec je v prekršku, ko delavcem ne izplača plače ali regresa v skladu z določbami členov 131, 134 in 135 Zakona o delovnih razmerjih (deveta in deseta točka prvega odstavka 231. člena ZDR). Pri tem določbe ZDR glede regresa določajo višino in čas izplačila le tega, glede plače pa kraj in način izplačila plače ter v kolikem času jo mora delodajalec izplačati. Storilec stori prekršek takoj, ko krši katero izmed navedenih določb ZDR, pri čemer je zanj odgovoren že, če ga je storil iz malomarnosti, če pa se za odgovornost zahteva naklep storilca, pa mora biti to izrecno določeno s predpisom o prekršku (9. člen Zakona o prekrških). V konkretnem primeru za odgovornost za prekršek zadostuje torej že malomarnost storilca, prekršek pa je storjen četudi storilec npr. samo zamudi z izplačilom plače ali regresa in ju delavcu izplača po zakonsko določenih rokih. Obdolžencu očitana kazniva dejanja vsebujejo tudi druge elemente zakonskega dejanskega stanu, in sicer mora biti pri storilcu podana zavest, da ne ravna po predpisih o plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, s tem pa mora delavca prikrajšati za pravico, ki mu pripada ali mu jo omejiti, kar pomeni, da delavec sploh ne prejme ene od svojih temeljnih pravic, česar se pri prekršku ne zahteva. Pri tem mora biti podan storilčev naklep, saj se za kaznivo dejanje, storjeno iz malomarnosti storilec kaznuje samo, če zakon to izrecno določa (prvi odstavek 27. člena KZ-1). Glede na navedeno torej ni mogoče zgolj na podlagi opisa prekrška in opisa kaznivih dejanj zaključiti, da gre za isto stvar, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ampak je presojo o tem potrebno opraviti v vsakem posameznem primeru, kar izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Za pravilno presojo o tem ali postopek o prekršku in kazenski postopek izhajata iz identičnih dejstev ter narava dejanja in teža predpisane sankcije za prekršek kažeta na to, da je šlo v resnici za kaznivo ravnanje, ki ima naravo kaznivega dejanja, je potrebno ugotoviti tudi določena dejstva oziroma dejansko stanje v zadevi, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo, saj dejanskega stanja (v večini) ni ugotavljalo, ampak je zgolj primerjalo opis prekrška z opisom očitanih kaznivih dejanj. Ob tem ne gre prezreti, da opisa niti nista identična, saj se v odločbi o prekršku obdolžencu očita, da oškodovancem ni izplačal regresa za leto 2010, iz opisa očitanih kaznivih dejanj pa izhaja, da jim ni izplačal niti regresa za leto 2009.

6Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi okrožne državne tožilke ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti, ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnice naj izpodbijano sodbo spremeni, saj v izpodbijani sodbi sodišče ni ugotavljalo dejstev, ki bi jih za pravilno razsojo moralo ugotavljati oziroma je odločilna dejstva ugotovilo napačno, zato je potrebno ponoviti že izvedene dokaze, v takem primeru pa pritožbeno sodišče nima pooblastila za spremembo sodbe. Pritožnica v uvodu pritožbe sicer navaja, da se pritožuje zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar iz vsebine pritožbe dejansko izhaja, da se pritožuje zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

8V ponovljenem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče, ob upoštevanju okoliščin, na katere opozarja ta odločba, ponovno izvesti že izvedene dokaze ter po potrebi dokazni postopek dopolniti, se do dokazov opredeliti ter ugotoviti dejansko stanje v zadevi, šele nato pa bo lahko ocenjevalo ali v obravnavanem primeru velja prepoved sojenja o isti stvari. V kolikor bo ocenilo, da temu ni tako, bo moralo ugotoviti ali je obdolženec storil očitana kazniva dejanja oziroma ali so podani tako objektivni kot subjektivni elementi očitanih kaznivih dejanj in v sodbi prepričljivo obrazložiti svoje zaključke.