VSL sklep I Cpg 1179/2012

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Z uvodoma citirano odločbo je sodišče prve stopnje sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 53447/2011 z dne 19.4.2011 razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 40,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka do plačila.

2Zoper sklep in sodbo se je pritožila tožeča stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep in sodbo razveljavi in ju vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je utemeljena.

5Nesporno je, da je tožeča stranka izvedla organizacijo izobraževanja „E.“, ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljen v tretjem kvartalu leta 2009. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz elektronskega sporočila z dne 12. 7. 2009 (priloga A3) izhaja, da je naročilo za udeležbo J. U. na seminarju, ki ga je organizirala tožeča stranka, dalo podjetje S. d. o. o.

6Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da družba S. d. o. o. tožeči stranki ob zapadlosti terjatve ni plačala dogovorjenega plačila. Je pa delavec zaposlen v tej družbi in udeleženec izobraževanja že 24. 3. 2010 tožečo stranko obvestil, da je imelo podjetje S. d. o. o. težave v poslovanju in jo prosil, če lahko pošlje račun novoustanovljenemu podjetju, to je toženi stranki, ki je bila ustanovljena zaradi težav pri plačevanju računov podjetja S. d. o. o. Še preden je tožeča stranka izstavila družbi S. d. o. o. račun, je 800,00 EUR za kotizacijo E. tožeči stranki plačala tožena stranka. Zakoniti zastopnik tožene stranke in družbe S. d.o.o. je F. U.

7Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vprašanje pasivne legitimacije tožene stranke. Ta bi bila glede na trditve tožeče stranke podana, če bi se izkazalo, da je tožena stranka z družbo S. d. o. o. sklenila pogodbo o prevzemu dolga (427. člen OZ). Prevzem dolga se opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. V konkretnem primeru je torej pomembno, ali je tožena stranka prevzela obveznost družbe S. d. o. o. do tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da J. U. ni imel nobenih pooblastil F. U., da sklepa zavezovalne pravne posle za toženo stranko. Vendar pa tožeča stranka ni trdila, da je pogodbo o prevzemu dolga za toženo stranko sklenil J. U., pač pa le, da jo je on obvestil o spremembi dolžnika. O tem, kdo naj bi o prevzemu dolga obvestil tožečo stranko, ni pomembno. Domneva se namreč, da je upnik dal svojo privolitev v spremembo dolžnika, če je brez omejitev sprejel kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu (3. odstavek 427. člena OZ). Tako je bilo tudi v konkretnem primeru in je tožeča stranka v prevzem dolga očitno privolila s tem, ko je v skladu z obvestilom in na podlagi delnega plačila račun izstavila na toženo stranko kot prevzemnika dolga (2. odstavek 427. člena OZ). Zato je sodišče prve stopnje trditve tožeče stranke o tem, kdo jo je obvestil o spremembi dolžnika materialnopravno zmotno presojalo kot trditve, da je pogodbo za toženo stranko sklenil J. U.. S tem pa se izkaže kot nerelevantna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni imel nobenih pooblastil za sklepanje poslov v imenu tožene stranke.

8Sodišče prve stopnje je sledilo smiselnim trditvam tožene stranke, da je le prevzela izpolnitev, ki ne daje upniku nasproti njej nobenih pravic (3. odstavek 434. člena OZ). Pravno relevantnega vprašanja, na katerem je svoj zahtevek temeljila tožeča stranka, torej da je tožena stranka z družbo S. d. o. o. sklenila pogodbo o prevzemu njenega dolga do upnika (427. člen OZ), pa sodišče prve stopnje zaradi zmotnega stališča, da naj bi jo v imenu tožene stranke sklenil J. U., ni presojalo.

9V konkretnem primeru bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravno podlago, na kateri je tožena stranka izvršila delno plačilo v korist naročnice pogodbe o delu. Dejstvo je, da je tako dolžnico kot plačnika dela kotizacije zastopal isti zakoniti zastopnik. Pritožbeno sodišče soglaša z očitkom pritožnice, da ne drži stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka razen navedb o delnem plačilu, drugih navedb ni podala. Poleg navedb o delnem plačilu je zatrjevala dejstva, na podlagi katerih je po sprejemu delnega plačila kotizacije imela utemeljene razloge za sklepanje, da je tožena stranka prevzela dolg. To izhaja iz njenih trditev, da je dolžnik zaradi težav pri poslovanju ustanovil drugo družbo, ki bo prevzela njegove dolgove. Za te trditve, ki jih je razumeti kot trditve o spremembi dolžnika, je ponudila tudi dokaze navedene v II. točki tožbe.

10Ker sodišče prve stopnje navedb tožeče stranke o spremembi dolžnika materialnopravno zmotno sploh ni obravnavalo po pravni podlagi prevzema dolga, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pa je pritožbeni razlog, ki ga je v sporu majhne vrednosti, kot je tudi predmetni spor, dopustno uveljavljati. Ker sodišče druge stopnje samo ne more dopolniti postopka in izvesti dokaze, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, je utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

12Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.