VSL sodba I Cpg 1377/2012

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 374,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2011 do plačila in ji povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v plačilo 232,32 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (prvi odstavek 459. člena Zakona o pravdne postopku - ZPP), za katere veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in zaradi bagatelnosti teh sporov racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena istega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper sodbo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitev dejanskega stanja torej v tem sporu ni dopusten pritožbeni razlog, kot tudi ne relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Ugotovljeno dejansko stanje je tako neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

6Predmet tožbenega zahtevka je odškodninska odgovornost tožene stranke kot delodajalca na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ). Zavarovanec tožeče stranke D. F. (delavec tožene stranke) se je 10. 4. 2009 poškodoval pri delu v proizvodnji tožene stranke. Pri dvigovanju paketa štirih bandel dolžine 6 metrov in teže 48 kg na valjčno progo mu je zadnji konec paketa padel na tla, ker pa je hotel bandele zadržati, si je zaradi sunkovitega giba izpahnil desni sklep ključnice, spričo česar se je zdravil v breme tožeče stranke. Tožeča stranka od tožene stranke terja povračilo stroškov zdravljenja. Za odločitev v tej zadevi je pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitev izvajanja ukrepov pri varstvu pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka; za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, pa je bistvenega pomena, ali so kršitve predpisov o varstvu pri delu ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

7Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z nosilnim razlogom, da ni podano protipravno ravnanje tožene stranke (1). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, je delavec tožene stranke opravil teoretično in praktično usposabljanje ter preizkus usposobljenosti oziroma znanja za varno delo s krožno žago. V sklopu tega usposabljanja je bil opozorjen tudi na ergonomska tveganja oziroma nevarnosti pri prenašanju in premeščanju bremen, pojasnjeni so mu bili princip dela in postopki varovanja za preprečitev nastanka poškodb. V okviru praktičnega in teoretičnega usposabljanja je bil poučen in opozorjen, da v primeru ravnanja s težkim bremenom preneha z delom in se posvetuje z nadrejenim vodjo ali poišče pomoč. O načinu ravnanja s težkimi bremeni je bil poučen v okviru rednega praktičnega in teoretičnega usposabljanja iz varnosti in zdravja pri delu. Konkretno ustno navodilo o tem, da mu morajo pri dvigovanju navedenega bremena pomagati sodelavci, je bilo dano poškodovancu in njegovim sodelavcem na skupnem sestanku. Izrecno navodilo s strani nadrejenega vodje Č. je bilo, da ne sme dvigovati bremena sam, pač pa mora zaprositi za pomoč sodelavce. S pritožbenimi navedbami, s katerimi tožeča stranka graja dokazno oceno, na kateri temelji ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z poučenostjo o načinu ravnanja s težkimi bremeni v okviru rednega (praktičnega in teoretičnega) seznanjanja z ukrepi za preprečitev škode, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki v tovrstnem sporu ni dovoljen pritožbeni razlog in zato ni upošteven. Očitek o opustitvi navedenega varstvenega ukrepa je bil tako pravilno zavrnjen.

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo delavcu s strani nadrejenega vodje dano izrecno ustno navodilo, da se težko breme (štirih bandel) dviguje in prenaša iz zabojnika na valjčno progo v paru s pomočjo sodelavca. Dvigovanje bandel je potekalo le kakšno uro dnevno, pa še to ne vsakodnevno. Pomoč je imel vedno na razpolago. Sodelavci so mu pomagali, če je zanjo zaprosil. Ni sporno, da v pisni obliki navodila o takšnem načinu opravljanja varnega dela niso obstajala, kar je sicer v nasprotju z določbo 23. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (2) (v času ZVZD). Vendar se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sama opustitev obličnosti navodil, ne predstavlja pravno relevantnega vzroka, ki bi ustvaril nevarni položaj, zaradi katerega bi lahko prišlo do poškodbe pri delu. Z razlogi izpodbijane sodbe, s katerimi se utemeljuje takšen zaključek, pritožbeno sodišče soglaša. Nasprotno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno.

9Zavrniti je treba tudi pritožbeno navajanje, da je bilo samostojno dvigovanje opisanega bremena ustaljeno in običajno delo, ki ga je dopuščala tožena stranka. Kaj takšnega sodišče prve stopnje ni ugotovilo in tudi nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Zato tudi ni na mestu pritožbeni očitek, da je tožena stranka tolerirala nepravilno delo delavca. Sicer pa predstavljajo pritožbene navedbe v tej smeri, kot tudi v smeri očitka, da bi moralo biti navodilo izobešeno na vidnem mestu pri izvajanju delovnega procesa, pritožbene novote, ki v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP niso upoštevne. Pravilno je bilo zavrnjeno tudi sklicevanje tožeče stranke na način opravljanja dela delavca P. D., ki je bilo drugačno. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je slednji (ki je bil tudi mlajši kot delavec F.) kot predhodnik F. sam dvigoval breme dveh bandel in ne štirih, ki so se tako pričele pakirati s pričetkom dela F. in je bilo zaradi upoštevanja teže bremena in dolžine zato tudi izdano jasno ustno opozorilo o dvigovanju bremena štirih bandel s pomočjo sodelavca. Iz ugotovitev izpodbijane sodbe je razvidno tudi, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi tožena stranka opustila nadzor nad izvajanjem del. Ugotovljeno je bilo, da tožena stranka oziroma delovodja Č. tudi v času, ko je kakšno uro dnevno potekalo dvigovanje bandel in njihov razrez, večkrat dnevno nadzoroval delo. S pritožbenimi navedbami, da nadzor nad delom delavcev ni bil skrben in popoln, pritožnica nedopustno širi trditveno podlago podano pred sodiščem prve stopnje. Tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazovala, da strožji nadzor predstavlja tak ukrep varstva pri delu, da bi njegova opustitev lahko pripeljala do predmetne delovne nezgode. Kot je pokazal izvedeni dokazni postopek, je delovna poškodba nastala, ker delavec ni ravnal po navodilih tožene stranke, ne pa zaradi tega, ker tožena stranka domnevno ni ukrepala zoper delavca, ki ni zaprosil za pomoč sodelavca, ki mu je bila na voljo, oziroma je imela premalo strog nadzor nad delom.

10Neutemeljena je pritožba tudi v delu, kjer navaja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo kršitve tožene stranke glede ugotavljanja zdravstvene sposobnosti delavca za opravljanje konkretnega dela. Trditveno in dokazno breme o opustitvi katerega od ukrepov varstva in zdravja pri delu je na tožeči stranki. Tožeča stranka ni konkretno navedla, niti dokazovala, da je bil delavec v času opravljanja dela zdravstveno nezmožen za konkretno delovno mesto in ni očitala toženi stranki opustitev dolžnega zdravstvenega nadzora. Zato s pritožbenimi navedbami v tej smeri, ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ne more uspeti. Pomanjkljiva in nejasna tožbena trditev, da ni izkazano, da bi bil delavec fizično sposoben za opisano delo, pa je onemogočala njeno obravnavo. Zato se sodišče prve stopnje do nje ni bilo dolžno opredeliti.

11Glede na ugotovljeni dejstveni substrat izpodbijane sodbe je bila zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

12Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) ki ga je tožeča stranka utemeljevala s trditvami, kot je razvidno iz 6. točke izpodbijane sodbe.

(2) ki določa dolžnost izdelave pisnega navodila glede izvajanja konkretnega opravila, navodila so lahko tudi v ustni obliki, vendar v izjemnim primerih