VSL sodba II Cp 1526/2013

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v 1. točki izreka prisojena odškodnina zniža za 6.300,00 EUR (na 2.700,00 EUR) in v 2. točki izreka odmerjeni stroški znižajo za 1.121,28 EUR (na 1.334,89 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod 1. točko izreka naložilo toženi stranki v plačilo tožeči stranki odškodnino v vtoževanem znesku 9.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2010 do plačila, pod 2. točko izreka pa je toženi stranki naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 2.456,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožeči stranki naloži v povrnitev pravdne stroške, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.000,00 EUR občutno previsoka in je glede na sodno prakso primerna v višini 500,00 do 700,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje fizične bolečine upoštevalo tako pri postavki negmotne škode fizičnih bolečin in nevšečnosti kot tudi pri postavki zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer fizičnih bolečin ni razmejilo niti po trajanju niti po intenzivnosti. Zahtevek za odškodnino za prestani strah je neutemeljen in prisojena odškodnina je tudi močno pretirana. Trditvena podlaga za to vrsto odškodnine je povsem pomanjkljiva in tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil primarni strah oziroma česa jo je bilo strah. Tega ni pojasnila niti ob svojem zaslišanju. Sodba v tem delu ni obrazložena, sodišče pa primarni strah za življenje ugotovi povsem izven trditvene podlage, le na podlagi ugotovitve izvedenca. Tudi ugotovljeni sekundarni strah ni bil del trditvene podlage in ga sodišče prav tako ugotavlja le po izvedencu. Dokazi ne morejo nadomestiti navedb stranke. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja, ampak se le sklicuje na izvedenca in povzame njegove ugotovitve. Prav tako pri tej odškodnini sodišče s svojimi ugotovitvami preseže trditveno podlago. Pod to postavko se ne more upoštevati prehodno zmanjšanje tožničinih življenjskih aktivnosti prvih štirinajst dni, ker se odškodnina prisodi le za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Tožnica v trditveni podlagi ni podala navedb o tem, s kakšno rekreacijo in s kakšnimi prostočasnimi aktivnostmi se ukvarja in zakaj je pravzaprav sedaj prikrajšana. Tega ni navedla niti ob zaslišanju. Sodišče bi moralo ugotoviti točno katere športne in druge so tiste aktivnosti, pri katerih je tožnica sedaj ovirana.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo opozarja, da so pritožbene navedbe novota in zato neupoštevne. Tožena stranka je namreč le v odgovoru na tožbo pavšalno ugovarjala višini odškodnine. Tudi sicer so njeni pavšalni pritožbeni ugovori glede višine odškodnine neutemeljeni in je pritožbo zavrniti že iz tega razloga. Pritožba je neutemeljena tudi sicer in tožeča stranka v odgovoru na pritožbo potrjuje ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeči stranki je na trditve o neupoštevni pritožbeni novoti odgovoriti, da tožena stranka v pritožbi ne izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, v kolikor se to nanaša na ugotovljena dejstva, pomembna za določitev odškodnine po višini (čeprav v pritožbi uveljavlja tudi ta pritožbeni razlog), ampak sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ko oporeka prisojeni višini odškodnine. Ko pa očita ugotovitev dejstev izven okvira trditvene podlage, pa očita kršitev določb postopka. Torej v pritožbi ni neupoštevnih novot.

Res so tožbene navedbe o dejstvih za odmero vtoževane odškodnine po posameznih postavkah skromne, vendar zadostujejo in ne gre slediti pritožbi, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo določena dejstva preko trditvene podlage in le iz ugotovitev izvedenca. Če pa sodišče posamezno trditev stranke natančneje razčleni in širše opiše, ne gre za prekoračitev trditvene podlage. Ni namreč zahtevano niti pričakovano, da mora stranka dobesedno navesti dejstva, ki jih potem ugotovi sodišče z izvedenimi dokazi. Navedba teh dejstev s strani stranke je lahko bolj splošna od potem dejanskih ugotovitev sodišča. Takemu kriteriju zadostujejo navedbe tožeče stranke tako pri odškodnini za strah kot pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Po drugem odstavku 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Po določbi 182. člena OZ sodišče lahko prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodoče. Ob upoštevanju vseh tu naštetih kriterijev in po sodišču prve stopnje ugotovljenem dejanskem stanju, ki mu sicer ne oporeka niti pritožba, je primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 1.200,00 EUR, za pretrpljeni primarni in sekundarni strah 500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR. V kolikor je sodišče prve stopnje odmerilo višjo odškodnino, je zmotno uporabilo materialno pravo. Pri tem je potrebno v odgovor pritožbi še pojasniti, da bodoče telesne bolečine niso dvakrat upoštevane, ampak so kot take upoštevane pri odškodnini za telesne bolečine, pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa so prikazane le kot posledica za zmanjšane življenjske aktivnosti, zaradi katerih tožnici pripada odškodnina za duševne bolečine. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tudi niso upoštevane zmanjšane življenjske aktivnosti prvih štirinajst dni zdravljenja, ampak so te upoštevane le kot nevšečnost med zdravljenjem. Odškodnina v višini 1.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je namreč primerna in citiranim določbah OZ skladna ob neupoštevanju teh zmanjšanih življenjskih aktivnosti.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbi tožene stranke ugodilo, v kolikor je ta utemeljena in temu ustrezno znižalo prisojeno odškodnino (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi posega v odločitev o glavni stvari se je spremenil uspeh strank v pravdi, posledično čemur je bilo treba izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tudi v odločitvi o stroških postopka. Po spremembi odločitve o glavni stvari je uspeh tožeče stranke v pravdi 65 % (50 % zaradi celotnega uspeha po temelju in 15 % glede na 30 % uspeh po višini) in na nasprotni strani tožene stranke v višini 35 %. Kateri stroški in v kakšni višini so priznani tožeči stranki, je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe. Pravdni stroški tožene stranke pa skupno znašajo 747,50 EUR (378,30 EUR nagrada za postopek po tarifi št. 3100, 349,20 EUR nagrada za narok po tarifi št. 3102, pri čemer se ta nagrada upošteva le enkrat, 20,00 EUR PTT stroški po tarifi št. 6002). Ob upoštevanju uspeha strank v pravdi je tako tožeča stranka upravičena do povračila svojih stroškov v znesku 1.596,51 EUR in tožena stranka v znesku 261,62 EUR, kar po medsebojnem pobotanju pomeni, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti še 1.334,89 EUR pravdnih stroškov.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Stranki sta dolžni kriti vsaka svoje stroške, ker tožena stranka, ki je sicer zahtevala povračilo teh stroškov, le-teh ni opredeljeno zahtevala, medtem ko tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni navajala ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi, torej njeni stroški za odgovor na pritožbo za ta pritožbeni postopek niso bili potrebni.