VSL sodba in sklep I Cp 2547/2013

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1., 2. in 4. točki razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki potrdi.

III. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je ponovno razsodilo, da za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. 2476/2 in 2471/2, ki sta pripisani k vl. št. 1606 k. o. X, last prvega tožnika F.A., in zemljišča s parc. št. 2476/1, ki je pripisana k vl. št. 153 k. o. X., last drugega tožnika J.A., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z manjšimi vinogradniškimi traktorji v širini 1,6 metra in prikolicami ter traktorskimi priključki v širini 1,6 metra, in ne višjimi od 1,8 metra skupaj s kabino ali varnostnim lokom po v naravi znani in obstoječi poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine zemljišča parc. št. 2472, ki je pripisana k vl. št. 157 k. o. X., last tožencev, in sicer vsakega do ene polovice (1. tč. izreka). Hkrati je ugodilo tožbenemu zahtevku, da sta toženca na ugotovljeni služnostni poti dolžna odstraniti kup lesenih stebrov oziroma kolov in vzpostaviti prejšnje stanje ter tožnikoma omogočiti normalno uporabo poti, prav tako pa je tožencema v bodoče prepovedalo vsakršno poseganje v ugotovljeno služnostno pravico poti, še posebej nastavljanje ovir na pot oziroma zapiranje poti in podobno (2. tč. izreka), naložilo pa jima je tudi plačilo pravdnih stroškov tožnikov v višini 6522,94 EUR (4. tč. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (3. tč. Izreka).

Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnika vlagata pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagata, da se tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa naj toženca povrneta pravdne stroške. Sodišču prve stopnje očitata, da je brez ugovorov tožencev omejilo dimenzije prevoznih sredstev, s katerimi bi lahko tožnika vozila po služnostni poti. Taka odločitev je nesprejemljiva, saj tožnika ne moreta mimo s traktorjem, drugimi stroji in vozili, s katerimi sta se vozila do sedaj, niti s tistimi stroji, ki so se v preteklosti uporabljali v vinogradu, npr. s frezo, kosilnico, škropilnico in mulčarjem. Tožnika bi morala kupiti nova vozila, stroje in traktorje, če sploh obstajajo. Življenjsko logično in edino možno je, da bosta tožnika vozila s takimi prevoznimi sredstvi, kot je to v naravi možno, saj drugače ne gre – na eni strani pot omejuje brežina, na drugi pa vikend. Pritožujeta se tudi proti odločitvi o stroških, češ da jima jih je sodišče priznalo premalo.

Tudi toženca se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP in predlagata, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter opredeljujeta pritožbene stroške. Sodišču očitata, da ni obravnavalo eventuelne nasprotne tožbe, ki sta jo vložila 22. 2. 2013, ter protispisne razloge, ko sodišče navede, da nasprotne tožbe toženca nista vložila.

Sicer pa menita še, da se sodbe ne da preizkusiti, ker so si njeni razlogi nasprotujoči. Opozarjata, da tožnika nista trdila, da se je pot uporabljala od leta 1909, pač pa samo splošno o stoletni rabi. Menita, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze in da bi moralo oceniti tudi izpovedbe tistih prič, ki tožbenih navedb niso potrjevale. Da tožniki niso izvajali služnosti, so namreč potrdili toženca, toženkini sestri A.L. in I.V. ter J.G. in M.A.. Toženca podrobneje pojasnjujeta, zakaj so izpovedbe J.B., M.S., S.V., A.K., A.V., F.A., F.V., J.J., A.V., R.L. in N.A. vprašljive oz. menita, da sodišče ni pojasnil, zakaj jim verjame. Tožnika nista dokazala, da so se hoje in vožnje sploh izvrševale, niti njihovega obsega (s kakšnimi prevoznimi sredstvi in na kakšen način).

Toženca sta bila, od kar sta pridobila posest in nato lastnino, v dobri veri, kar sta potrdili zlasti A.L. in I.V., služnost pa v zemljiški knjigi ni vpisana, niti ni omenjena v darilni pogodbi z dne 26. 3. 1975.

Nazadnje tudi toženca grajata kot napačno tudi odločitev o pravdnih stroških, saj ne drži, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom zahtevka; prisojena služnost je namreč omejena.

Na pritožbo tožencev sta tožnika odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila dodatne stroške. Na pritožbo tožnikov pa toženca nista odgovorila.

Pritožba tožencev je utemeljena.

Drži očitek, da sodišče prve stopnje ni odločilo o eventuelni nasprotni tožbi tožencev za prenehanje služnosti zaradi njene nepotrebnosti in tudi ne drži, kar je zapisalo v zvezi s tem (tč. 25), da taka tožba ni bila vložena. Pritožbeno sodišče je po pooblastilu iz 3. odst. 346. čl. ZPP opravilo poizvedbe pri sodišču prve stopnje o tem, ali je bila taka tožba vložena in to sodišče je sporočilo, da je bila nasprotna tožba 25. 2. 2013 vložena, kar je pred koncem glavne obravnave v tej zadevi (28. maj 2013). Tožena stranka ima pred koncem glavne obravnave pravico vložiti nasprotno tožbo (183. čl. ZPP). Če jo sodišče dovoli (če so zanjo podani pogoji po cit. določbi ZPP), mora odločiti, ali bo zahtevek iz tožbe in iz nasprotne tožbe obravnavalo skupaj, kar je v konkretnem primeru tudi edino smiselno. Navedeno je terjalo razveljavitev ugodilnega dela sodbe sodišče prve stopnje po 1. odst. 354. čl. ZPP, saj ugotovljene kršitve neupoštevanja vložitve nasprotne tožbe pritožbeno sodišče ne more sâmo odpraviti.

Ni pa utemeljena pritožba tožnikov.

Služnost (če bo ugotovljena) je treba izvajati civiliter, torej tako, da kar najmanj obremenjuje služečo nepremično, kot je to pravilno presodilo prvostopenjsko sodišče. Ne dejanske ne pravne podlage za širšo služnost, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, v obravnavani zadevi ni, kar je sodišče ustrezno utemeljilo, sklicujoč se na izmere izvedenca o širini možne poti v naravi (med stopnicami in vogalom zidanice), čemur tožnika neutemeljeno nasprotujeta, čeprav se po drugi strani sama sklicujeta na to, da uporabo prevoznih sredstev omejuje že omenjena konfiguracija terena. Ker je naloga sodišča, da služnost določi po načelu čim manjše možne obremenitve (seveda v okviru eventuelno priposestvovane pravice po vrsti, obsegu in vsebini), ni utemeljen očitek o prekoračitvi trditvene podlage. Sploh pa sta toženca ves čas opozarjala na izmere v naravi in na omejitve, ki iz njih nujno izhajajo. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, za kakšne namene se je pot uporabljala in da voženj z avtomobilom po sporni trasi tožnika nista izkazala, je tehtna in razumna, skratka v celoti sprejemljiva.

Po obrazloženem je bilo treba pritožbo tožnikov zavrniti (353. čl. ZPP) in potrditi zavrnilni del izpodbijane sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odvisna od končnega rezultata pravde, zato je to pridržano za končno odločbo (3. in 4. odst. 165. čl. ZPP).