UPRS sodba I U 1908/2012

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 213-817/2012/5 (1323-09) z dne 19. 11. 2012 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožničin oče pri Upravni enoti Jesenice vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zase na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) in za takrat še mladoletno tožnico na podlagi drugega odstavka 14. člena ZDRS. Dne 20. 1. 2012 je tožnica podala izjavo, da se strinja, da se njena vloga od dne 24. 1. 2012 dalje obravnava po 10. členu ZDRS glede na to, da oče do nastopa njene polnoletnosti ni pridobil državljanstva Republike Slovenije. Upravna enota Jesenice je v zadevi tožničinega sprejema v državljanstvo dne 5. 6. 2012 izdala zagotovili št. 213-6/2009-45 in 213-6/2009-46. Zagotovili je Upravna enota Jesenice odstopila v revizijo toženi stranki. V izreku teh dveh zagotovil je navedeno, da bo tožnica sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazala, da je ali da bo odpuščena iz državljanstva Republike Kosovo in Republike Srbije in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjevala pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Zagotovili veljata dve leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije vročeno soglasje Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. V postopku revizije je tožena stranka ugotovila, da je Upravna enota Jesenice ugotavljala tudi izpolnjevanje pogoja 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je, da ima prosilec zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Po devetem odstavku 10. člena ZDRS se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Nadalje se tožena stranka sklicuje na 123. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, po katerem so starši med drugim dolžni preživljati svoje otroke tudi, če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Pojem rednega šolanja je nedoločen pravni pojem, ki ga ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom študenta ali dijaka. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. V postopku revizije je tožena stranka ugotovila, da tožnica še ni dopolnila 26. leta starosti in da je za šolsko leto 2011/2012 sicer predložila potrdilo o vpisu na srednjo šolo A., smer administrator, vendar pa ni predložila dokazil o rednem izpolnjevanju šolskih obveznosti za leto 2011/2012. Prav tako ni razviden trenutni status tožničinega brata B.B., ki je rojen ... in še ni dopolnil 26 let starosti. Oče tožnice je za mesec oktober in november 2011 prejel povprečno plačo, ki ob upoštevanju otroškega dodatka zadostuje le za preživljanje dveh članov v družini glede na takrat veljavni minimum. Tožena stranka je odpravila zagotovili upravne enote zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki zadeva 4. točko prvega odstavka 10. člena ZDRS, ker ni bilo mogoče z najvišjo stopnjo prepričanja trditi, da je oče tožnice dejansko dolžan preživljati tožnico, ker samo potrdilo o vpisu v srednjo šolo v letu 2011/2012 še ne pomeni izpolnjevanja šolskih obveznosti in tako obveznost staršev do preživljanja svojih polnoletnih otrok. Prav tako na podlagi priložene dokumentacije ni mogoče ugotoviti, koliko članov je oče tožnice dolžan preživljati, ker ni znan status tožničinega brata, ki še ni dopolnil 26 let starosti, zato ni mogoče ugotoviti, da bi sredstva, ki jih sprejema tožničin oče, zadostovala zanj in za vse člane, ki jih je dolžan preživljati. Tožnici je bil vročen poziv, naj v roku 60 dni svojo vlogo dopolni z dokazili o izpolnjevanju 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, med drugim z dokazili o izpolnjevanju šolskih obveznosti, z izjavo o tem, koliko članov se dejansko preživlja z izkazanimi dohodki itd. Tožnica do izdaje te odločbe ni predložila dokazil o tem, da redno izpolnjuje šolske oziroma študijske obveznosti in o številu članov, ki sta jih oče in mati dejansko dolžna preživljati, prav tako pa svoje vloge ni umaknila. Na podlagi predložene dokumentacije ni mogoče trditi, da bi tožnica izpolnjevala pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, ker potrdilo o vpisu tožnice še ne pomeni avtomatično obveznost staršev do njenega preživljanja glede na to, da je bistvo rednega šolanja izpolnjevanje šolskih ali študijskih obveznosti. Druga dokazila tudi niso bila predložena, zato je tožena stranka tožničino prošnjo zavrnila.

Tožnica v tožbi navaja, da so bile v postopku na prvi stopnji predložene vse potrebne listine in dokazi za izpolnjevanje pogojev iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Že v postopku pred Upravno enoto Jesenice je tožnica predložila potrdilo o šolanju za šolsko leto 2011/2012, kaj drugega pa ni mogla predložiti, saj se spričevalo o uspešnem zaključku izda na koncu šolskega leta. Predložena so bila tudi spričevala o uspešno opravljenem prvem in drugem letniku šolanja, iz česar je bilo moč sklepati, da se redno šola. Ko je uspešno zaključila še tretji letnik, je predložila tudi vsa spričevala o tem, kar pomeni, da je bilo njeno redno šolanje izkazano. Popolnoma napačno je tudi stališče tožene stranke, da je njen oče dolžan preživljati njenega brata. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do 18. leta starosti, brat, ki je rojen …, je bil v času izdaje odločbe že polnoleten, kar pomeni, da ga njen oče ni dolžan preživljati in tožena stranka ne more vzpostaviti domneve, da ta dolžnost obstaja, če se ne dokaže drugače. Kljub temu so bile predložene listine, s katerimi je izkazala status brata, ki je zaposlen. Njen oče je podal tudi pisno izjavo o tem, koliko družinskih članov je dolžan preživljati, zato ne držijo navedbe tožene stranke, da ni bilo mogoče ugotoviti, da bi sredstva, ki jih prejema oče, zadostovala zanj in za vse člane, ki jih je dolžan preživljati. Ne glede na navedeno pa je bila vloga dopolnjena in vse zahtevane listine dostavljene Upravni enoti Jesenice do dne 17. 9. 2012, kjer so ji zagotovili, da bodo listine posredovane toženi stranki. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da potrdilo o vpisu v srednjo šolo samo izkazuje, da je konkretna oseba vpisana v srednjo šolo, ni pa moč iz tega razbrati, ali tudi redno izpolnjuje šolske obveznosti. Spričevali o uspešnem zaključnem izobraževanju v prvem in drugem letniku srednje šole izkazujeta, da je tožnica izpolnila vse šolske obveznosti v preteklih dveh šolskih letih, ker pa je bilo potrebno ugotoviti dejansko stanje v času odločanja o zahtevku za pridobitev slovenskega državljanstva, je bilo potrebno ugotoviti, ali tudi v šolskem letu 2011/2012 redno izpolnjuje šolske obveznosti. Glede tožničinega brata pa je uradna oseba v skladu z načelom proste presoje dokazov pooblaščena, da v konkretnem primeru presodi, katera dejstva je šteti za dokazana. Samo pisna izjava očeta tožnice ne zadostuje, da bi bilo s tem izkazano, da dolžnost do preživljanja brata ne obstoji. Tožena stranka ni trdila, da je oče tožnice dolžan preživljati brata, temveč da je to dejstvo ostalo nerazjasnjeno. Posledično temu tožena stranka ni mogla ugotoviti, ali družina tožnice prejema zadostne dohodke, ki bi tožnici zagotavljale materialno in socialno varnost. Tožničin oče je večkrat prihajal na upravno enoto, da bi mu uslužbenci pomagali pri izpolnitvi zahtev oziroma da bi mu obrazložili, kaj tožena stranka zahteva od njih, nikoli pa ni zahteval, da se kakšna dokumentacija posreduje toženi stranki. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnica v pripravljalnih vlogah navaja, da je bil njen oče velikokrat na upravni enoti, da bi mu uslužbenci pomagali pri izpolnitvi zahtev. Njen oče je prava neuka stranka in bi mu zato morali pomagati, nihče pa mu ni povedal, da mora zahtevane listine predložiti toženi stranki. Nenazadnje je bila vloga vložena pri Upravni enoti Jesenice in njenemu očetu kot laiku je bilo povsem običajno, da tudi vsako dopolnitev vloge opravi na upravni enoti. Očeta je pooblastila za zastopanje v upravnem postopku in je bila največkrat na upravni enoti skupaj z njim. Nelogično je, da prošnje ne bi dopolnila tako, kot je bilo potrebno. Namesto da so na upravni enoti sprejeli listine, bi jo morali opozoriti na to, kam naj jih posreduje. Nadalje navaja, da je bila pri toženi stranki v času uradnih ur, pa je niso sprejeli, komuniciranje po telefonu pa je bilo izključno v smeri dogovora termina, do katerega pa ni prišlo.

Tožena stranka v pripravljalnih vlogah navaja, da je bila tožnica seznanjena, katere manjkajoče listinske dokaze mora predložiti k vlogi za sprejem v državljanstvo in to toženi stranki in ne Upravni enoti Jesenice. Lahko bi v odprtem roku toženo stranko zaprosila za dodatne obrazložitve glede dopolnitve vloge, če bi ocenila, da je bil dopis nerazumljiv. Prav tako bi lahko zaprosila za podaljšanje roka. Uslužbenci Upravne enote Jesenice niso nikoli prejeli zahteve za posredovanje dokumentacije toženi stranki. Oče tožnice pa ni imel pooblastila za njeno zastopanje v postopku za sprejem v državljanstvo, saj ga ni predložil niti toženi stranki niti Upravni enoti Jesenice. Ne držijo navedbe tožnice, da ni vedela, kam naj pošlje dopolnitve k vlogi. Tožena stranka je po telefonu sprejela tudi tožničinega očeta, ki pa je ves čas pogovora zatrjeval, da tožnica ne bo predložila dodatnih dokazil, ki jih zahteva tožena stranka. Vztraja pri tem, da je bilo tožnici po telefonu pojasnjeno, zakaj sta bila obe zagotovili odpravljeni, očetu tožnice pa sta dodatno pomoč nudili tudi uradni osebi Upravne enote Jesenice. Tožnica in njen oče sta dobila vso potrebno pomoč za dopolnitev vloge, vključno s pravilno vročenim pozivom tožene stranke tožeči stranki.

K točki I. izreka:

Tožba je utemeljena.

ZDRS v 4. točki prvega odstavka 10. člena določa, da je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za naturalizacijo, tudi ta, da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost. Deveti odstavek 10. člena ZDRS pa določa, da se šteje, da ima oseba zagotovljeno materialno in socialno varnost, če ima zagotovljena sredstva najmanj v višini osnovnega minimalnega dohodka, določenega s predpisi o socialnem varstvu. Sredstva v višini osnovnega minimalnega dohodka mora imeti zagotovljena tudi za vsako osebo, ki jo mora preživljati. Sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno vprašanje, ali je ta pogoj izpolnjen. Iz zagotovila Upravne enote Jesenice št. 213-6/2009-45 z dne 5. 6. 2012 izhaja, da je Upravna enota Jesenice ugotavljala ta pogoj in ugotovila, da imajo člani tožničine družine izračunano za zadnje tri mesece 275,38 EUR mesečno na osebo, kar se šteje, da imajo zagotovljeno materialno in socialno varnost. Enako izhaja tudi iz zagotovila Upravne enote Jesenice št. 213-6/2009-46 z dne 5. 6. 2012. Tožena stranka pa je z odločbo št. 213-817/2012/2 (1323-09) z dne 7. 8. 2012 odpravila obe zagotovili iz razloga, ker meni, da samo potrdilo o vpisu v srednjo šolo še ne pomeni izpolnjevanja šolskih obveznosti in tako obveznosti staršev do preživljanja svojih polnoletnih otrok. Zagotovili je odpravila tožena stranka tudi iz tega razloga, ker ni bilo mogoče ugotoviti, ali je tožničin oče dolžan preživljati tudi njenega polnoletnega brata, ki še ni dopolnil 26 let starosti. Iz enakih razlogov je tožena stranka potem tudi zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo, češ da tožnica kljub pozivu ni predložila dokazov, da se redno šola in po drugi strani, da ni dokazano, da tožničin oče ni dolžan preživljati sina kljub njegovi polnoletnosti. Sodišče meni, da je ta dokazna ocena tožene stranke napačna. Tožnica je predložila potrdilo o vpisu za šolsko leto 2011/2012, to je potrdilo o vpisu v tretji letnik srednjega poklicnega izobraževanja in hkrati je predložila tudi letni spričevali tako za prvi kot za drugi letnik srednje šole A. in po mnenju sodišča ni nobenega razloga, da bi lahko tožena stranka dvomila v to, da se tožnica redno šola. Po drugi strani pa je njen brat polnoleten, kar pomeni, da ga njen oče ni dolžan več preživljati, razen če bi se redno šolal, kar pa v postopku ni bilo dokazano in po mnenju sodišča ima tožnica prav, ko v tožbi zatrjuje, da ne obstaja domneva, da dolžnost preživljanja po polnoletnosti obstaja, če se ne dokaže drugače. Iz navedenih razlogov je dokazna ocena tožene stranke napačna, ko je v nasprotju z Upravno enoto Jesenice ugotovila, da pogoj iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS ni izpolnjen in posledično temu tudi ni bilo razloga, da je tožena stranka tožnico pozvala k dopolnitvi vloge. Zaradi napačne dokazne ocene je v posledici tega torej prišlo tudi do postopkovne kršitve.

Sodišče je tako iz zgoraj navedenih razlogov tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo iz razlogov po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati, da je upravna enota pravilno ugotovila izpolnjevanje pogoja iz 4. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS in skladno s tem stališčem nadaljevati postopek. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

K točki II. izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s 1. točko 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR.