UPRS sodba IV 34/2013

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopenjski upravni organ je v obnovljenem postopku izdaje gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti poslovnega objekta investitorju A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) izdal odločbo, s katero je razveljavil gradbeno dovoljenje, ki ga je izdal isti organ, št. 351-488/2006-7 z dne 24. 1. 2007, in ga nadomestil z novo odločbo (A. točka izreka), s katero mu je izdal gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo gospodarskega objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 1347, k. o. …, in za spremembo namembnosti v gostinsko nastanitveni objekt (gostinskimi prostori v pritličju in nastanitvene enote v nadstropju), v skladu s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja – PGD, št. proj. 48/06, januar 2012 – čistopis, ter avgust 2012 uskladitev z LD, in pod tam navedenimi pogoji.

Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da mora na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in v obnovljenem postopku, razveljaviti gradbeno dovoljenje št. 351-488/2006-7 z dne 24. 1. 2007 in ga nadomestiti z novim, ker so izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja iz 36. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in nasl. – v nadaljevanju ZGO). Odločitev temelji na ugotovitvi, da ima projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) vse sestavine po določbah ZGO in da je izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja št. 351-910/98 z dne 16. 12. 2005. Investitor je namreč v obnovljenem postopku priložil čistopis PGD št. proj. 46/06 z dne januar 2012 in PGD – uskladitev z LD, z dne avgust 2012, iz katerega med drugim izhaja, da gre za rekonstrukcijo obstoječe stavbe, v etažnosti pritličja, nadstropja in neizkoriščenega podstrešja.

Pripombe tožnikov glede širine obstoječega objekta, ki po izdanem lokacijskem dovoljenju zanaša 11,80 m, v predloženem PGD pa je navedeno 12,00 m, je zavrnil s pojasnilom, da je širina objekta v lokacijski dokumentaciji posledica napačne izmere objekta na terenu, saj gre za širino obstoječega objekta, ki se zaradi predvidenih gradbenih posegov ne bo spreminjala. Zato je upravni organ štel, da razlika v širini stavbe, posledično tudi pri odmikih od sosednjih zemljišč, ne pomeni odstopanja od lokacijskega dovoljenja in lokacijske dokumentacije. To odstopanje pomeni le 1,667 % povečave širine, kar je še vedno znotraj splošnih toleranc +- 5,0 %, določenih v prostorskem aktu. S primerjavo podatkov površine objekta v zemljiškem katastru (323,00 m2) in v PGD (327,60 m2) je zavrnil tudi očitek o povečanju tlorisne površine objekta za 50 %. V nadaljevanju upravni organ pojasnjuje, kaj zajema predlagana rekonstrukcija, pojasnjuje, da ZGO pojma rekonstrukcija ni opredeljeval, in da pojma rekonstrukcije, kot ga je opredelil Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – v nadaljevanju ZGO-1), v tem postopku ni mogoče upoštevati (191. člen ZGO-1). Zavrnil je tudi očitek tožnikov glede nejasnosti PGD, saj je vanj vložen tako grafični kot tekstualni del obstoječega stanja in posebej grafični in tekstualni del predvidenih posegov z navedeno namembnostjo prostorov.

Kot neutemeljene in pavšalne je s podatki o višini stropne plošče, ki ostane nespremenjena, zavrnil navedbe tožnikov, da je bil pred rekonstrukcijo možen dostop intervencijskih vozil na območje med obravnavanim objektom in objektom tožnikov. Poleg tega sta sestavni del PGD požarnovarstveno poročilo in izkaz požarne varnosti. Upravni organ ugotavlja, da ni neusklajenosti z lokacijskim dovoljenjem glede vhodov v objekt, saj sta bila ves čas prikazana na severni in južni strani, kot je to določeno v lokacijskem dovoljenju in v potrjeni lokacijski dokumentaciji, v prejšnjih določbah pa je upravni organ želel le bolj natančno opredeliti predvideno mikrolokacijo vhoda na severni strani, ker objekt ni orientiran natančno sever – jug. Zavrnil je tudi ugovore tožnikov, ki se nanašajo na vplive na okolje, saj sta tako pritožbeni organ kot sodišče že pojasnila, da ti ne morejo biti predmet obravnave v tem postopku, ker so se obravnavale v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja, v katerem sta tožnika sodelovala. V predloženi PGD pa so predvidene rešitve, ki so skladne s prostorskimi akti in tehničnimi predpisi.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov in njuno zahtevo za vračilo stroškov postopka, ter jima naložil plačilo 97,30 EUR stroškov, ki so nastali investitorju zaradi odgovora na pritožbo.

Tožnika se z izdanim gradbenim dovoljenjem ne strinjata, izpodbijata pa tudi odločitev pritožbenega organa o stroških postopka. Navajata, da investitor ne izvaja le rekonstrukcije objekta, temveč tudi njegovo nadzidavo in prizidavo, ter da se upravni organ do tega ugovora ni opredelil. Tudi iz projektne dokumentacije naj ne bi bil razviden obseg rekonstrukcije oz. obseg novogradnje. V zvezi s tem se sklicujeta na strokovno mnenje z dne 29. 7. 2008, iz katerega naj bi izhajalo tudi, da gre za povečan volumen zgradbe za 50 % oziroma za povečano tlorisno velikost objekta. Iz fotografij naj bi bilo razvidno, kakšen objekt je obstajal pred izvedbo del, da je objekt po izvedbi del na zahodni strani, tj. na strani tožnikov, v celoti zaprt in da na najožjem delu sega manj kot 1 m od zgradbe tožnikov, pred posegom pa je bil odprt tako v pritličju kot v nadstropju, streha pa naj bi segala nad streho njunega objekta. Umestitev njunega objekta v prostor naj ne bi bila pravno odločilna, upravni organ pa naj bi presegel svoja pooblastila s tem, ko je navedel, da sta tožnika posegla v zračni prostor investitorja. Kršena naj bi bila tudi pravica do zasebne lastnine.

Obravnavana gradnja naj bi pomenila poseg, ki zmanjšuje kvaliteto bivanjskih razmer tožnikov, kar naj bi bilo razvidno iz študije osončenja in osenčenja, iz študije hrupa pa naj bi bilo razvidno, da bo nameravani objekt v času gradnje in po njej hrupno moteč. Poleg tega naj bi jima bilo onemogočeno redno in tekoče vzdrževanje objekta. S študijami naj bi bilo dokazano, da obravnavani objekt kvarno vpliva na sosednjega in da bistveno zmanjšuje dosedanji način bivanja v njem. Tožnika trdita še, da ni spoštovan pogoj iz lokacijskega dovoljenja, da ostanejo odmiki objekta taki, kot doslej, saj je investitor pritličje ne samo rekonstruiral, temveč mu je razširil tloris, kar naj bi storil tudi v nadstropju.

Ker upravni organ tega ni upošteval, naj bi odločil nezakonito in arbitrarno. Izpodbijana odločitev naj bi posegla v temeljne človekove pravice in svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave RS. Trdita, da PGD ni izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja in da upravni organ v obnovljenem postopku ne bi smel izdati gradbenega dovoljenja na podlagi nove projektne dokumentacije, ker obnova postopka ni bila dovoljena zaradi novih dejstev in novih dokazov (1. točka 260. člen ZUP). Ker naj bi drugostopenjski upravni organ nekritično sledil organu prve stopnje, naj bi kršil drugi odstavek 254. člena in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izpodbijano gradbeno dovoljenje naj ne bi bilo v skladu z izdanim lokacijskim dovoljenjem, ki je bilo izdano za obnovo gospodarskega objekta in menjavo strehe ter za spremembo namembnosti objekta, ne pa za rekonstrukcijo, nadzidavo in prizidavo. Tudi sprememba namembnosti naj ne bi bila skladna s spremembo namembnosti, na katero se nanaša lokacijsko dovoljenje, saj se lokacijsko dovoljenje nanaša na spremembo namembnosti iz žganjekuhe v objekt za gostinsko dejavnost v pritličju in prenočišča v nadstropju, iz gradbenega dovoljenja pa izhaja, da gre poleg navedenega še za pripravo hrane, skladiščenje in shranjevanje. Ugovarja tudi lokaciji vhoda na JV in SV strani objekta, in meni, da projekt ne vsebuje zahteve, da je fasada toplotno izolirana ter grobo in fino ometana, ter da je treba zagotoviti nemoten dostop do hidrantnega omrežja in dovoz intervencijskih vozil, česar gradbeno dovoljenje ne navaja.

Odločitev organa druge stopnje glede stroškov postopka naj bi bila v nasprotju s prvim odstavkom 113. člena ZUP, po kateri bi moral stroške postopka trpeti investitor, ker se je ta začel na njegovo zahtevo. Poleg tega naj bi organ uporabil predpis, ki v času izdaje odločbe še ni bil v veljavi, ker je Zakon o odvetniški tarifi začel (v nadaljevanju ZOdvT) veljati 1. 1. 2009, postopek za uporabo izrednega pravnega sredstva pa se je začel 11. 8. 2008.

Tožnika sodišču predlagata, naj odpravi izpodbijano odločitev, odpravi gradbeno dovoljenje z dne 24. 1. 2007 in zavrne zahtevo investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja, podredno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v dopolnitev postopka, investitorju pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu oporeka tožbenim navedbam, na katere naj bi tožnika že dobila argumentirane odgovore. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožnikoma pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku po tem, ko je Upravno sodišče s sodbo IV U 97/2010 z dne 6. 12. 2011 ugodilo tožbi in zadevo vrnilo organu prve stopnje, ker ne organ prve ne organ druge stopnje nista prepričljivo zavrnila ugovorov, da sta lokacijsko dovoljenje in predloženi PGD neskladna v delu, ki se nanaša na širino objekta in lokacije vhoda v objekt.

Po presoji sodišča je upravni organ odpravil pomanjkljivosti, zaradi katerih je bila odpravljena njegova odločba z dne 7. 12. 2009, saj je ugovore tožnikov, da lokacijsko dovoljenje in predloženi PGD nista skladna, obrazloženo zavrnil. Odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, je po presoji sodišča tudi sicer pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja:

V zadevi je bilo investitorju 16. 12. 2005 izdano lokacijsko dovoljenje, ki je postalo pravnomočno 25. 1. 2006, 14. 12. 2006 pa je investitor zaprosil za izdajo gradbenega dovoljenja. Tako je sodišče že v sodbi IV U 97/2010 ugotovilo, da se v obravnavanem primeru, skladno z določbo 191. člena ZGO-1 postopek vodi po določbah ZGO. Gre za dvostopenjski postopek, v katerem je na podlagi določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) najprej izdano lokacijsko dovoljenje, nato pa na podlagi določb ZGO in ob upoštevanju pogojev iz lokacijskega dovoljenja še gradbeno dovoljenje.

Kot je sodišče pojasnilo že v navedeni sodbi, so vsa vprašanja lokacije objekta, vključno z upoštevanjem prostorskih aktov, obravnavana izključno v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja (drugi odstavek 54. člena in prvi odstavek 55. člena ZUN). Zato pristojni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja teh vprašanj ne obravnava več vsebinsko, temveč na podlagi 41. člena ZGO zgolj preveri, ali je projekt izdelan v skladu s pogoji lokacijskega dovoljenja. Sodišče zato enako kot v prvem postopku, tudi tokrat kot neupoštevne zavrača ugovore lokacijske narave (bivanjske razmere, osončenje, hrup).

V obravnavani zadevi tožnika sicer zatrjujeta, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem, vendar so po presoji sodišča te trditve neutemeljene.

Tožnika zatrjujeta, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje izdano za rekonstrukcijo, nadzidavo in prizidavo, kar naj bi bilo v nasprotju z izdanim pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem, ki dovoljuje le rekonstrukcijo. V nasprotju z lokacijskim dovoljenjem naj bi se razširjala tudi namembnost objekta, spreminjal vhod v objekt, gradbeno dovoljenje naj ne bi reševalo problema neoviranega dostopa do hidrantnega omrežja, spreminjali naj bi se odmiki objekta.

Že prvostopenjski upravni organ je pravilno pojasnil, kaj je pomenila rekonstrukcija po določbah ZGO, zato gradbenega dovoljenja ni mogoče izpodbijati iz razloga, ker se projektna dokumentacija nanaša na gradbene posege, ki presegajo pojem rekonstrukcije, kot ga opredeljuje ZGO-1. Poleg tega stranski udeleženec po prvem odstavku 43. člena ZUP vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Po drugem odstavku istega člena je pravna korist neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Navedeno pomeni, da stranski udeleženec tudi v postopkih, v katerih se odloča o dovolitvi gradnje objekta, varuje le svoje pravice in pravne koristi, ne more pa uspešno uveljavljati dejanskega interesa ali varovati javne koristi. To stališče je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (med drugim zadeve X Ips 329/2010, I Up 118/2002, I Up 1435/2003 in I Up 183/2006). To pomeni, da lahko tožnika tudi vprašanje skladnosti projektne dokumentacije z lokacijskim dovoljenjem uveljavljata le v okviru svojega pravnega interesa.

Pravni interes tožnikov bi bil lahko prizadet tudi, če bi bila nameravana gradnja neskladna z lokacijskim dovoljenjem glede odmika od njune nepremičnine. Po presoji sodišča je neutemeljena tožbena trditev, da odmiki objekta niso skladni z lokacijskim dovoljenjem, po katerem morajo ti ostati najmanj taki kot doslej.

Prvostopenjski upravni organ je namreč podrobno in prepričljivo pojasnil, da se s širino objekta 12,00 m ne spreminja obstoječih gabaritov, to pa je bil tudi pogoj iz lokacijskega dovoljenja. Prav tako je pojasnil, da se bistveno ne spreminja tlorisna površina objekta, ki znaša po podatkih zemljiškega katastra 323 m2, po predloženem PGD pa 327,60 m2. Iz tožbenih navedb je razvidno, da sta tožnika prezrla uskladitev projektne dokumentacije z lokacijskim dovoljenjem, po kateri je pritlična etaža, v celotni dolžini proti nepremičnini tožnikov izvedena konzolno (prostor pod stropno ploščo v širini 2,60 m je nepozidan). To pomeni, da ne drži tožbena trditev, da je objekt v pritličju od objekta tožnikov odmaknjen manj kot 1 m, s katero tožnika utemeljujeta neskladnost izdanega gradbenega dovoljenja z lokacijskim dovoljenjem. Glede na to, da po ugotovitvah upravnega organa stropna plošča nad pritličjem ostaja enaka, in da tožniki ne trdijo, da bi se spreminjal odmik ostrešja, je očitno neutemeljena tudi trditev, da nameravana gradnja nedopustno posega v odmik od objekta tožnikov v nadstropju nad pritličjem.

Kako naj bi domnevno povečan volumen objekta posegal v njun pravno varovan položaj, tožnika ne pojasnita. Ker je bila projektna dokumentacija spremenjena leta 2012, pa tožnika posega v svoje pravice ne moreta utemeljiti s sklicevanjem na „strokovno mnenje z dne 29. 7. 2008“. Navajata sicer, da je del njunega ostrešja obzidan z obravnavanim objektom, hkrati pa menita, da umestitev njunega objekta v prostor (zračni prostor nad investitorjevo nepremičnino) ni pravno odločilna. Tako tožbeno stališče je napačno, saj bi bila kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, ki jo tožnika v zvezi s tem uveljavljata, podana le v primeru, če bi odločitev upravnega organa temeljila na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika te človekove pravice nesprejemljivo. To pa predpostavlja pravno varovan položaj, kar pomeni, da bi tožnika morala izkazati, da je umestitev njunega objekta v prostor nad investitorjevim zemljiščem pravno varovana.

Prav tako sta tožnika prezrla, da je vhod v objekt na zahodni strani objekta ukinjen, in da izpodbijana odločba v izreku določa, da je vhod v objekt lahko izveden na severni ter na južni strani. V obrazložitvi je upravni organ pojasnil, da je z navajanjem severozahodne in severovzhodne strani le želel natančneje opredeliti mikrolokacijo vhoda v objekt, ki ni orientiran natančno v smeri sever – jug. Tožnika pa niti nista navajala, da bi vhod v objekt na severni strani vplival na njune pravno varovane koristi, njun objekt se namreč nahaja na zahodni strani.

Enako velja za ugovore v zvezi s spremembo namembnosti. Tožnika namreč menita, da z lokacijskim dovoljenjem za spremembo namembnosti iz žganjekuhe v objekt za gostinsko dejavnost v pritličju in prenočišča v nadstropju, ne vključuje tudi priprave hrane, skladiščenja in shranjevanja. Kako naj bi ta razlika, tudi če bi obstajala, vplivala na njun pravni položaj, pa tožnika ne pojasnita.

Kolikor tožnika v okviru svojega pravnega interesa uveljavljata ugovore, ki se nanašajo na dostop intervencijskih vozil na območje med objektoma, je tudi te ugovore obrazloženo zavrnil že prvostopenjski upravni organ, sodišče se sodišče nanje sklicuje in jih ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da upravni organ v obnovljenem postopku ne bi smel izdati novega gradbenega dovoljenja. Prvi odstavek 270. člena ZUP namreč izrecno določa, da pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku izda odločbo, s katero lahko pusti prejšnjo odločbo (ki je bila predmet obnove) v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. ZUP ne določa omejitev tega pravila, zato tudi razlogovanje tožnikov, da bi upravni organ v primeru, ko je obnova postopka dovoljenja iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, lahko le gradbeno dovoljenje pustil v veljavi ali pa ga odpravil, nima pravne podlage.

Poleg tega je namen obnovitvenega razloga iz 9. točke 260. člena sodelovanje oseb v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ki bi morale biti v tem postopku udeležene kot stranke ali stranski udeleženci. V obnovljenem postopku jim je torej zagotovljeno uveljavljanje varstva svojih pravic in pravnih interesov na enak način, kot bi jim to moralo biti že v postopku pred izdajo odločbe, ki je predmet obnove postopka. Iz prej obrazloženega je razvidno, da sta tožnika v obnovljenem postopku lahko uveljavljala vse svoje pravice in pravno varovane koristi in da sta bila z ugovori, ki so se nanašali na njun pravno varovan položaj, tudi uspešna. Do razveljavitve gradbenega dovoljenja z dne 21. 1. 2007 in izdaje novega gradbenega dovoljenja po spremenjenem PGD je prišlo prav zaradi uspeha sodelovanja tožnikov v tem postopku. Tožnika torej, tudi če bi sodelovala v postopku pred izdajo prvotnega gradbenega dovoljenja, ne bi mogla doseči zavrnitve zahteve za njegovo izdajo.

Poleg tega je gradbeno dovoljenje mogoče odpraviti le, če je za nazaj mogoče odpraviti tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevah I Up 314/2001, I Up 688/2001 in X Ips 516/2007). Z gradbenim dovoljenjem je bila investitorju omogočena gradnja. ZGO pa ni določal, ali sme investitor graditi že, ko je gradbeno dovoljenje izdano ali ko je dokončno ali ko je pravnomočno. V upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se je na podlagi ZGO uveljavilo stališče, da sme investitor graditi, ko je gradbeno dovoljenje dokončno. Glede na določbo drugega odstavka 272. člena ZUP pa šele sklep o dovolitvi obnove postopka zadrži izvršitev odločbe, glede katere se predlaga obnova postopka (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 516/2007). Zato je neutemeljen tudi ugovor tožnikov, da bi moral upravni organ prejšnje gradbeno dovoljenje odpraviti, saj ne zatrjujeta, da pravne posledice učinkovanja gradbenega dovoljenja ne bi nastale. Ugovori, ki se nanašajo na vprašanje skladnosti gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem pa, kot je pojasnil že upravni organ druge stopnje, niso predmet postopka izdaje gradbenega dovoljenja, temveč postopka gradbene inšpekcije.

Po navedenem so neizkazani tudi pavšalni tožbeni očitki o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev. Tožnika namreč le naštevata vsebino jamstev, ki jih zagotavljata drugi odstavek 14. člena in 22. člen Ustave, ne pojasnita pa, iz česa naj bi v obravnavanem primeru izhajale kršitve teh jamstev. Zgolj nestrinjanje z odločitvijo pa samo po sebi še ne utemeljuje očitkov o arbitrarnosti, samovoljnosti, neobrazloženosti in neenakopravnem obravnavanju.

Po presoji sodišča so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori zoper odločitev o stroških pritožbenega postopka. Glede na to, da tožnika s pritožbo nista uspela, tožbeno stališče, da sta upravičena do povračila pritožbenih stroškov, nima podlage v določbah ZUP. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja se je sicer začel na zahtevo investitorja, vendar prvi odstavek 113. člena ZUP ni pravna podlaga za priznanje stroškov postopka drugim udeležencem tega postopka, kot to zmotno menita tožnika. Kdo trpi stroške v primerih, ko je v postopku udeleženih dvoje ali več strank z nasprotujočimi si interesi, ureja 114. člen ZUP, ki ga je v obravnavanem primeru upravni organ tudi pravilno uporabil. Glede na opredelitev stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni mogoče šteti, da tožnika nista udeleženca, ki ne bi imela interesov, ki nasprotujejo interesom stranke, ki zahteva izdajo gradbenega dovoljenja.

Neutemeljen pa je tudi očitek o napačni uporabi ZOdvT. Glede na prvi odstavek 41. člena ZOdvT se ta zakon res ne uporablja za sodne postopke, ki so se na prvi stopnji začeli pred uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2009), vendar izpodbijani stroški z odločbo z dne 12. 12. 2012 niso bili odmerjeni za storitve v sodnem, temveč za odvetniško storitev v upravnem, tj. izvensodnem postopku in to za storitev (odgovor na pritožbo in materialne stroške v zvezi s tem, vse z DDV), ki je bila opravljena leta 2012.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Ker stranke niso navedle novih dejstev ali dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnikov tudi prizadeta stranka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.