VSM sodba I Cp 1336/2011

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi, pritožba tožeče stranke pa zavrne, tako da po delni spremembi izrek prvostopne sodbe v celoti glasi:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

Tožena stranka je dolžna takoj izprazniti skladiščni prostor v izmeri 200 m2 na naslovu S. 67.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 27.921,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v višini 2.096,32 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila, vse pod izvršbo."

II. Tožeča stranka nosi sama stroške svoje pritožbe in je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 401,62 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila.

1Z uvodoma navedeno sodbo je prvo sodišče naložilo toženki, da takoj izprazni skladiščni prostor v izmeri 200 m2 na naslovu S. 67. Tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 27.921,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje je zavrnilo in tožnici naložilo, da povrne toženki 2.096,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Pritožili sta se obe pravdni stranki. Tožnica smiselno izpodbija zavrnilni del prvostopne sodbe iz pritožbenih razlogov po točkah 1 in 3 prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Očita, da so zaključki izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi in v zvezi z zaslišanjem priče SJ navaja, da se je le pripravil na izpovedbo in priložil listine, ki dokazujejo njegovo verodostojnost. Vztraja, da je toženka namestila in hranila opremo v gornjem skladišču ter uporabljala nadstrešek, najemna pogodba je zato konvalidirala. Nasprotuje zaključku, da tožnica ni bila prikrajšana in se zavzema za presojo denarnega dela tožbenega zahtevka v skladu s členom 198 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Graja izrek o pravdnih stroških in predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti na pritožbeni stopnji z ustrezno stroškovno posledico.

3Toženka izpodbija prvostopno sodbo v točki I njenega izreka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 ZPP. Očita, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z navedbami pravdnih strank. Tožnica ni zatrjevala, da je sinovo (SJ) skladiščenje opreme v sporni prostor razumela kot ravnanje toženke oziroma njenih organov. Zgolj na ravni domneve je stališče, da toženka odgovarja za ravnanje svojega delavca SJ, ker je bil pooblaščen za svetovanje občinam in je zato dolžna izprazniti sporni prostor. Dogovor o uporabi in najetju spornega prostora med pravdnima strankama ni bil sklenjen, delavci toženke v njem niso skladiščili opreme, o vsem tem je na podlagi pooblastila tožnice odločal njen sin SJ. Predlaga zavrnitev tega dela tožbenega zahtevka na pritožbeni stopnji, podrejeno pa razveljavitev prvostopne sodbe v točki I izreka in ponovno sojenje na prvi stopnji.

4Odgovorov na pritožbi pravdni stranki nista vložili.

5Utemeljena je pritožba toženke, pritožba tožnice ni utemeljena.

K pritožbi toženke:

6Sodišče druge stopnje zavrača očitke pritožbe, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, ker je ta razumljiva in vsebuje razloge o podlagi sprejete odločitve. Do neke mere je mogoče pritrditi, da tožnica ni izpolnila trditvenega in dokaznega bremena v zvezi s tem, kako je prišlo do skladiščenja opreme v sporni prostor, nakar je o tem sprejelo zaključke sodišča prve stopnje ob sklicevanju na izvedene dokaze, vendar je navedeno kršitev ob uporabi šeste alineje člena 358 ZPP mogoče odpraviti, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zaključilo, da za sporni prostor in nadstrešek - garažo med pravdnima strankama ni bila sklenjena pisna najemna pogodba in tudi ne sklenjen ustni dogovor o najemu oziroma ustni aneks k že obstoječi najemni pogodbi z dne 1. 4. 1996. Vendar je ugotovljeno, da je v spornem prostoru skladiščeno mnogo različne opreme, namenjene uporabi v vojnem času ali ob naravnih nesrečah, o kateri so priče izpovedale, da je najverjetneje odpisana in last občin. Ob sklicevanju na Zakon o obrambi (Uradni list RS št. 82/94) in na njem temelječi delitvi pristojnosti med državo in občine, ki ji je sledila tudi delitev opreme, kakor podrobneje izhaja iz točke 6 razlogov prvostopne sodbe, je sodišče prve stopnje zaključilo, da vsa oprema v spornem prostoru ni last toženke, pač pa last občin, pri čemer je nemogoče ugotoviti, katera oprema je last katere občine. Pri vzpostavitvi nove organizacije je občinam pomagalo Ministrstvo za obrambo RS, ki je upravljalo z opremo in vodilo potrebne postopke. Oprema, ki jo je prevzela takratna Občina ..., je bila prepeljana v sporni prostor v S., po prepričanju sodišča prve stopnje prav po navodilih SJ, sina tožnice, ki je bil zaposlen pri navedenem ministrstvu in v tistem času zadolžen za svetovanje občinam, zato je kot njegov delodajalec toženka odgovorna za to, da je oprema shranjena v spornem nadstropnem prostoru.

8Po podatkih spisa je tožnica urejanje vprašanj v zvezi z uporabo gospodarskega poslopja prepustila sinu SJ, ki je bil zaposlen pri toženki in zadolžen za pomoč občinam pri vzpostavitvi nove organizacije. Po prepričanju prvega sodišča je prav on v okviru svojega delokroga naročil oziroma shranjeval opremo v spornem prostoru, zato je za skladiščenje opreme v njem odgovorna toženka, kar slednja utemeljeno graja. Ni dokazov, da je bil SJ kot delavec toženke pooblaščen za odločanje, kaj storiti z navedeno opremo, še zlasti ne, ker gre v spornem prostoru pretežno za opremo v lasti občin in ne toženke. Tako se pokaže zaključek, da je toženka kot delodajalec SJ odgovorna za skladiščenje v spornem prostoru, res le za domnevo, ki temelji na ugotovljenih dejstvih, da je bil SJ zaposlen pri toženki, zadolžen za pomoč občinam in je odločal, da se oprema namesti v sporni prostor. Sodišče prve stopnje je iz tako ugotovljenih dejstev sklepalo na dejstvo, da je ravnanje SJ pripisati njegovemu delovanju v okviru delovnega razmerja s toženko in nato na odgovornost toženke, kar se po vsem navedenem pokaže kot nezanesljiv oziroma zmoten zaključek, na katerega se opira izpodbijana sodba. Navedeno je v skladu s četrto alinejo člena 358 ZPP narekovalo ugoditev pritožbi in zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu, ker ni izkazano, da je toženka pasivno legitimirana za uveljavljani izpraznitveni zahtevek.

K pritožbi tožnice:

9Ob odločitvi, da je tožbeni zahtevek za izpraznitev spornega prostora neutemeljen, ker opreme v njem, ki je pretežno last občin, ni namestila toženka, se pokaže kot neutemeljen tudi tožbeni zahtevek glede plačila najemnine oziroma uporabnine v znesku 27.921,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo iz drugih razlogov. Ker toženki ni mogoče pripisati odgovornosti za skladiščenje opreme v spornem prostoru, tudi ne more biti obogatena na škodo tožnice v smislu člena 190 OZ ali 198 istega zakona.

10Glede na povedano, ko pritožbi tožnice ni mogoče slediti iz že povedanih materialnopravnih razlogov, se sodišče druge stopnje z ostalimi trditvami njene pritožbe ni posebej ukvarjalo. Pripominja le, da prvostopni zaključki niso v nasprotju z izvedenimi dokazi (z izjemo zaključka o odgovornosti toženke za ravnanje SJ, kot je že pojasnjeno), prav tako procesne kršitve ne predstavlja neupoštevanje pisne izjave priče SJ, ko tudi ni pojasnjeno, kako naj bi očitano ravnanje prvega sodišča vplivalo na pravilnost ali zakonitost izpodbijane odločitve (prvi odstavek člena 339 ZPP), pri čemer je predlaganje dokazov, v konkretnem primeru listin, le v domeni strank.

11Pritožba tožnice je neutemeljena tudi glede odmere pravdnih stroškov. Glede na delno spremembo prvostopne sodbe se pokaže, da je toženka v sporu v celoti uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti pravdne stroške (drugi odstavek člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 istega zakona), ki so bili ob uporabi člena 39 Zakona o odvetniški tarifi odmerjeni po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT), torej tudi za vsak narok posebej, saj je bila tožba vložena pred 1. 1. 2009.

12Neutemeljena pritožba tožnice je zavrnjena v skladu s členom 353 ZPP.

13Tožnica nosi sama stroške neuspešne pritožbe in je dolžna povrniti toženki stroške njene pritožbe, odmerjene po OT na 401,62 EUR (prvi odstavek člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 istega zakona).