VSRS Sodba II Ips 299/2012

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevki tožnikov zavrnejo.

Tožniki morajo v 15 dneh toženi stranki povrniti 15.826,70 EUR stroškov postopka.

Tožniki sami krijejo svoje stroške revizijskega postopka.

1Tožnikom njihov delodajalec, A. , v obdobju od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1992 ni izplačal celotnih neto plač. A. je v letu 1992 družbeni kapital prenesla na Sklad Republike Slovenije za razvoj (v nadaljevanju Sklad), katerega pravna naslednica je tožena stranka. Ker je bil prenos izvršen pred sprejemom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), je treba glede vprašanj privatizacije uporabiti Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju ZPPOLS), ki je uredil privatizacijo pravnih oseb, ki so svoj družbeni kapital pred uveljavitvijo ZPPOLS prenesle na Sklad in so bile na dan uveljavitve ZPPOLS v celoti ali delno v lasti Sklada. Sklad je 6. 4. 1995 sprejel sklep o privatizaciji A. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj je 4. 11. 1995 dalo soglasje za izdajo zadolžnic za premalo izplačane neto plače za prej navedeno obdobje. Tožena stranka je 20. 1. 1996 objavila razpis s pozivom za odkup poslovnega deleža podjetja z interno razdelitvijo delnic v višini 20 % vseh delnic in z notranjim odkupom do višine 40 % vseh delnic. Tožniki so ponudbo sprejeli, organ upravljanja L. pa je od 20. 1. do 20. 3. 1996 zbral potrdila o manj (premalo) izplačanih plačah od 377. upravičencev. Pogodbe o prodaji delnic niso bile sklenjene (tožniki v privatizacijo L. niso bili vključeni). O vsem navedenem med pravdnimi strankami ni spora.

2Sporno pa je, ali je Sklad tožnike v procesu lastninjenja, iz katerega jih je izključil, tožnikom povzročil škodo in ali je za to škodo odgovoren. Tožniki so trdili, da je Sklad ravnal protipravno, ker je kršil svojo kontrahirno dolžnost (prodaje delnic), temelječo na določbah ZPPOLS, njim pa je nastala škoda po dveh podlagah: (i) ker zaradi sprejetja sklepa o privatizaciji niso pravočasno s tožbo zahtevali izplačila premalo izplačanih plač, zaradi česar so terjatve iz tega naslova zastarale in (ii) ker bi jim morala toženka omogočiti nakup delnic v višini zneska premalo izplačanih plač, pa tega ni storila.

3Sodišče prve stopnje je odškodninskim zahtevkom tožnikov, vsakemu v višini njemu premalo izplačane neto plače, po drugonavedeni podlagi ugodilo, ter vsakemu poleg glavnice prisodilo še zakonske zamudne obresti za čas od 20. 3. 2001 do 31. 12. 2001, v ostalem pa je obrestne zahtevke (za čas od 1. 1. 2002 do plačila) zavrnilo.

4Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožene stranke s sklepom II DoR 31/2012 z dne 24. 5. 2012 zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

5Vrhovno sodišče je na predlog tožene stranke dopustilo revizijo (zahtevek nobenega od tožnikov namreč ne presega revizijskega praga) glede pravnega vprašanja ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravnega prednika glede izvedbe lastninjenja A.

6Tožena stranka v dopuščeni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje presojo, da je nastopila njena (oziroma Skladova) kontrahirna dolžnost, zmotno oprli na določbe 10. in 12. člena ZPPOLS, ki določata le predhodni postopek do faze zbiranja potrdil o manj izplačanih plačah, namesto na določbi 15. člena istega zakona, po kateri kontrahirna dolžnost nastopi šele s predložitvijo potrdila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju APPNI) o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih, saj je šele iz teh potrdil mogoče ugotoviti, koliko upravičencev se je v resnici odločilo za sodelovanje pri lastninjenju in koliko sredstev so zbrali, ter, v odvisnosti od tega, kolikšen delež družbenega kapitala bodo upravičenci za potrdila oziroma certifikate sploh prejeli. Zakonska obveznost skleniti pogodbo nastane takrat, ko so izpolnjene z zakonom določene predpostavke. V konkretnem primeru je morala biti izpolnjena zakonska predpostavka, da organ upravljanja ali upravičenci v roku 60 dni od poslanega obvestila Skladu iz tretjega odstavka 12. člena zakona predložijo Skladu potrdila APPNI o dejanskem razknjiženju potrdil oziroma lastniških certifikatov. Zgolj od aktivnosti upravičencev je bilo odvisno, ali bo ta zakonska predpostavka izpolnjena. In v konkretnem primeru ni bila: tožniki prej navedenega potrdila niso pridobili (četrti odstavek 15. člena ZPPOLS) in tudi niso imenovali skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe (peti odstavek istega člena zakona). Zaradi tega ni bil izpolnjen bistven, v četrtem odstavku 25.a člena ZLPP določen pogoj, to je, da se ugotovi dokončna vrednost družbenega kapitala, namenjenega za interno razdelitev delnic ali notranji odkup. Tožena stranka je prepričana, da je bilo materialnopravno zmotno rešeno bistveno pravno vprašanje, kdaj v Skladu z določbami ZPPOLS nastopi kontrahirna dolžnost: ali takrat, ko so tožniki sprejeli ponudbo (tretji odstavek 12. člena), ali takrat, ko je izpolnjen izrecni zakonski pogoj in so predložena potrdila o razknjižbi (četrti odstavek 15. člena istega zakona).

7Tožniki so na revizijo odgovorili in Vrhovnemu sodišču predlagali, naj jo zavrne.

8Revizija je utemeljena.

Na splošno o privatizaciji po ZPPOLS

9Temeljni predpis, ki je uredil preoblikovanje družbene lastnine v gospodarstvu v lastnino z znanimi lastniki, je ZLPP, ki je bil uveljavljen v letu 1992. Ta zakon, ki je v 18. členu sicer določal več načinov privatizacije, je dajal delavcem (tudi bivšim in upokojenim) podjetij, ki so se preoblikovala na njegovi podlagi, možnost pridobiti delnice teh podjetij na dva načina: (i) z interno razdelitvijo kot obvezno obliko privatizacije, če so delavci v zakonskem roku izjavili, da to pravico uveljavljajo, in (ii) z notranjim odkupom delnic kot neobvezno obliko privatizacije, za katero je bila odločitev prepuščena podjetju, ki se je privatiziralo, a če je tako odločitev v sklepu o privatizaciji sprejelo, je bila ta oblika nato obvezna.

10Nekatera podjetja pa so že pred uveljavitvijo ZLPP pogodbeno prenesla svoj družbeni kapital na Sklad. S tem so postala podjetja z znanim lastnikom; to pomeni, da delavci v njih niso mogli pridobiti delnic po določbah ZLPP. Zato je bil za privatizacijo pravnih oseb, ki so svoj družbeni kapital pogodbeno prenesle na Sklad, novembra 1994 sprejet poseben zakon, ZPPOLS. Z njim so bili opredeljeni načini privatizacije podjetij, na katere se je nanašal, in pravice delavcev v postopku privatizacije. Pravice delavcev je poskušal v čim večji meri izenačiti s pravicami, ki so jih imeli delavci po ZLPP.

11Privatizacija pravnih oseb, ki so se privatizirale po ZPPOLS,(1) se je izvedla tako, da je Sklad prodal delnice teh pravnih oseb fizičnim in pravnim osebam po postopku, ki ga predpisal (3. člen navedenega zakona). Podlaga za privatizacijo je bil sklep upravnega odbora Sklada o privatizaciji (7. člen); s sklepom je bil določen predmet prodaje (pravna oseba, njena dejavnost ter vrsta, število in nominalna vrednost delnic pravne osebe), prodajna cena in plačilni pogoji ter način privatizacije (8. člen). Možni načini privatizacije po ZPPOLS so bili določeni (1) interna razdelitev, (2) notranji odkup, (3) javna prodaja delnic in (4) prenos delnic na sklade, pri čemer sta bila interna razdelitev in notranji odkup delnic obvezni obliki privatizacije, če so upravičenci iz 12. in 16. člena (to je zaposleni, bivši zaposleni in upokojenci) v predpisanem roku sprejeli ponudbo Sklada o odkupu delnic (prvi in drugi odstavek 10. člena ZPPOLS).

12Za izvedbo posameznega načina privatizacije se je uporabljal ZPPOLS, za vprašanja, ki jih ni uredil, pa ZLPP (11. člen ZLPPS).

13Upravičenci so delnice pridobili odplačno. Po ZPPOLS so upravičenci iz 12. in 16. člena v okviru interne razdelitve za plačilo uporabili lastninske certifikate in potrdila o neizplačanem delu neto osnovnega osebnega dohodka (prvi odstavek 16. člena), v okviru notranjega odkupa pa je bilo mogoče plačilo v gotovini in z neporabljenim delom certifikata ali presežne vrednosti potrdila (prvi in drugi odstavek 19. člena) – presežne vrednosti potrdila oziroma neporabljeni del certifikata zato, ker so v notranjem odkupu lahko sodelovali le upravičenci, ki so sodelovali v interni razdelitvi (tretji odstavek 16. člena) in pri tem uporabili vsaj del vrednosti iz certifikatov in potrdil.

Splošno o interni razdelitev delnic in nastanku kontrahirne dolžnosti

14Za to zadevo relevantne določbe, ki so urejale interno razdelitev delnic, so posamezne določbe 12. in 15. člena ZPPOLS. Bistveno je, da je moral organ upravljanja podjetja seznaniti upravičence s pravico do odkupa delnic v okviru interne razdelitve in nato Sklad v 60 dneh od prejema ponudbe seznaniti, ali bodo upravičenci v interni razdelitvi sodelovali (tretji odstavek 12. člena); če organ uprave tega ni storil v navedenem roku, so upravičenci izgubili pravico sodelovanja pri interni razdelitvi, lahko pa so ob pasivnosti organa upravljanja, a znotraj navedenega roka, svoje pravice uveljavili sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika (četrti in peti odstavek 12. člena). Organ upravljanja podjetja je moral nato v 60 dneh od obvestila Skladu o sodelovanju upravičencev pri interni razdelitvi delnic zbrati certifikate oziroma potrdila in predložiti Skladu potrdila APPNI o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih (četrti odstavek 15. člena); če ni ravnal tako, so lahko upravičenci v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljali neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic (peti odstavek 15. člena).

15Faza postopka interne razdelitve delnic, v kateri so upravičenci lahko zahtevali sklenitev pogodbe, je faza iz 15. člena ZPPOLS in je nastopila z razknjižbo certifikatov in potrdil:

- vsi upravičenci, ki so sprejeli ponudbo Sklada po 10. členu ZPPOLS, v nadaljevanju postopka privatizacije »svojega« podjetja niso nujno sodelovali (uporabili potrdil in certifikatov), izvedba interne razdelitve delnic (ki je, ker je bila mogoča le za 20% delnic, vplivala tudi na izvedbo ostalih izbranih načinov privatizacije) pa je bila odvisna od števila sodelujočih upravičencev in s tem od višine zbranih sredstev; pritrditi je revidentu, da kontrahirna dolžnost ni mogla nastopiti, dokler sta se navedena elementa, ki sta bistveno vplivala na obseg posameznih načinov privatizacije, lahko spremenila. In po prej povedanem sta se lahko spremenila do razknjižbe;

- delnice podjetja, ki se je privatiziralo, so bile last Sklada, Sklad kot prodajalec delnic pa je šele s prejemom potrdil o razknjižbi ugotovil svoje obveznosti do udeležencev interne razdelitve. Od tedaj, ko je prejel obvestilo organa upravljanja podjetja o sodelovanju upravičencev v interni razdelitvi po 10. členu ZPPOLS, pa do prejema potrdil o razknjižbi, Sklad namreč v postopku interne razdelitve ni sodeloval(2) (potrdila je izdal, pridobil soglasja k potrdilom od Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, potrdila po prejetem soglasju upravičencem izročil ter nato od zainteresiranih upravičencev zbral in jih APPNI predložil v razknjižbo organ upravljanja podjetja oziroma so v primeru njegove pasivnosti to lahko storili upravičenci sami po skupnem zastopniku);

- po prvem odstavku 15. člena ZPPOLS so upravičenci do interne razdelitve delnice sicer plačali z izročitvijo potrdil in certifikatov (prvi odstavek 15. člena ZLPPS), vendar je s tem določena le vrsta plačilnega sredstva, ni pa mogoče šteti, da so bile z izročitvijo potrdil organu upravljanja podjetja izpolnjene predpostavke za sklenitev pogodbe in na ta trenutek vezati nastopa kontrahirne dolžnosti: že zato ne, ker podjetje ni pogodbena stranka, izročitev potrdil podjetju pa (kot kaže tudi konkreten primer) še ni zagotovilo, da bo podjetje poskrbelo za razknjižbo potrdil in s tem prenos sredstev iz potrdil na Sklad in Skladu izročilo potrdila APPNI o razknjižbi kot podlago za sklenitev prodajnih pogodb;

- na sklep, da kontrahirna dolžnost ni mogla nastopiti pred izpolnitvijo pogojev iz 15. člena ZPPOLS, napotuje tudi Uredba o izdajanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač, ki jo je treba pri izračunu in izdaji potrdil smiselno uporabiti na podlagi določbe tretjega odstavka 15. člena ZPPOLS (izdana je bila namreč že pred uveljavitvijo ZPPOLS, za potrebe privatizacijskih postopkov, ki so tekli po ZLPP). Skladno z navedeno uredbo: (a) najprej podjetje, ki se lastnini, potrdila izda (prvi odstavek 1. člena), (b) soglasje k izdaji potrdil mora nato dati pristojno ministrstvo (prvi odstavek 7. člena), (c) ko ga da, na podlagi tega soglasja podjetje upravičencem potrdila izroči (prvi odstavek 8. člena), pri čemer jih upravičenci lahko uporabljajo le z lastninsko nakaznico, s katero podjetju dajo dovoljenje za preknjižbo sredstev s svojega računa na račun prejemnika pri APPNI, takrat SDK (tretji in četrti odstavek 8. člena), (d) podjetje na podlagi uporabljenih potrdil napravi zbirni seznam le-teh in ga pošlje SDK (predhodnici APPNI) (prvi in drugi odstavek 9. člena), ki mora naslednji dan preknjižiti vrednost sredstev na evidenčnih računih delavcev na račune podjetij in vnesti podatke v centralno evidenco podjetij (10. člen).

O (ne)nastanku kontrahirne dolžnosti v zvezi z interno razdelitvijo delnic v konkretnem primeru

16Ker je bil družbeni kapital A. prenešen na Sklad za razvoj pred uveljavitvijo ZLPP (zaradi česar je za njeno privatizacijo veljal ZPPOLS), je, kot že uvodoma navedeno, sklep o privatizaciji podjetja sprejel Sklad (6. 4. 1995), kot način privatizacije pa je določil interno razdelitev delnic do višine 20% vseh delnic in notranji odkup do višine 40% vseh delnic. Sklad je (20. 1. 1996) objavil razpis s pozivom za prodajo delnic na opisana načina, tožniki pa so ponudbo sprejeli in v 60 dneh od objave (do 20. 3. 1996) organu upravljanja izročili potrdila o neizplačanem delu neto osnovnega osebnega dohodka za 377 upravičencev.

17Sodišče prve stopnje je (na podlagi stališča pritožbenega sodišča v prvem sojenju) presodilo, da je dolžnost Sklada skleniti z upravičenci do notranje razdelitve delnic pogodbe o prodaji delnic nastopila s trenutkom, ko so upravičenci sprejeli ponudbo Sklada, to je 30. 3. 1996, ko so bila vpisana zadnja potrdila.(3) Presojo je oprlo na določbo drugega odstavka 10. člena ZPPOLS. Pritožbeno sodišče je tako presojo sprejelo kot pravilno.(4)

18Po določbi drugega odstavka 10. člena ZPPOLS sta bila interna razdelitev delnic in notranji odkup obvezna načina privatizacije, če so upravičenci v predpisanem roku sprejeli ponudbo Sklada o odkupu delnic v okviru interne razdelitve in notranjega odkupa.

19Pomen navedene določbe ni tak, kot mu ga pripisujeta nižji sodišči. 10. člen ZPPOLS je umeščen v poglavje »Načini privatizacije« in v (prvo) podpoglavje »Skupne določbe«, ki mu sledijo še (štiri) podpoglavja, ki ločeno urejajo posamezne načine privatizacije – vključno s postopkom, katerega kronski del je sklenitev prodajne pogodbe za delnice.

20V prvem odstavku 10. člen ZPPOLS določa možne načine privatizacije delnic po tem zakonu.(5) Kot je bilo že pojasnjeno, je način privatizacije v dispoziciji Sklada, ki ga določi s sklepom o privatizaciji. V drugem odstavku je določena izjema od pravila o dispoziciji Sklada pri načinu privatizacije: če upravičenci iz 12. in 16. člena zakona, to je delavci podjetja, ki se privatizira, sprejmejo ponudbo za sodelovanje v teh načinih privatizacije, potem sta interna razdelitev in notranji odkup delnic obvezna načina privatizacije, kar ima za posledico, da Sklad zato ne more vseh delnic prodati z javno prodajo ali prenesti na sklade. Sprejem ponudbe ima za posledico le, da se zagotovi opisana načina privatizacije, ne pomeni pa, iz v 7. točki obrazložitve navedenih razlogov, nastopa kontrahirne dolžnosti.

21V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da so tožniki sprejeli ponudbo Sklada za sodelovanje v privatizaciji A.; da je le-ta izdala potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah; da je Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj izdalo soglasje za izdajo teh potrdil in da so jih tožniki izročili podjetju ter da Sklad pogodb o prodaji delnic na podlagi teh potrdil z njimi ni sklenil.

22Tožena stranka v reviziji uveljavlja, da je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker ni ugotovitev o razknjižbi potrdil, kar tožniki v odgovoru na revizijo zavračajo z argumentom, da tožena stranka glede tega dejanskega vprašanja sploh ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu.

23Izpodbijana sodba res ne vsebuje izrecnega zapisa o tem, ali so bila potrdila upravičencev razknjižena ali ne, a zaradi tega dejanske ugotovitve niso pomanjkljive: sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, katere faze postopka lastninjenja so bile opravljene in da so v nazadnje opravljeni fazi upravičenci potrdila o premalo izplačanih neto plačah izročili organu upravljanja podjetja; v ugotovitvi, da je kot zadnje opravljeno tisto dejanje, ki bi mu morala razknjižba potrdil in izročitev potrdil o razknjižbi Skladu šele slediti, je nujno vsebovana tudi ugotovitev, da ne organ upravljanja ne upravičenci sami niso poskrbeli za razknjižbo potrdil pri APPNI(6) in zato tudi potrdil o razknjižbi niso izročili Skladu, kar je bila predpostavka za sklenitev pogodb.

24Tako se izkaže, da Sklad ni kršil kontrahirne dolžnosti pri privatizaciji z interno razdelitvijo delnic A., ker ta dolžnost zaradi neizpolnitve predpostavk (ki ni bila na Skladu), sploh ni nastala. Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, to je, ali je sodišče (v izpodbijani sodbi) pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji protipravnosti ravnanja pravnega prednika toženke glede izvedbe privatizacije A., je torej nikalen. Ob pravilni uporabi materialnega prava so zahtevki tožnikov neutemeljeni.

O (ne)nastanku kontrahirne dolžnosti v zvezi z notranjim odkupom delnic v konkretnem primeru

25Notranji odkup delnic je ZPPOLS urejal v 16. do 19. členu. Postopek privatizacije na ta način se v bistvenem ni razlikoval od postopka za interno razdelitev delnic: po sprejemu sklepa o privatizaciji s strani Sklada je organ upravljanja podjetja, ki se je privatiziralo, obvestil upravičence o možnosti notranjega odkupa delnic, nato je moral v 60 dneh Sklad obvestiti, ali bodo upravičenci v notranjem odkupu sodelovali oziroma so lahko to nadaljnjem 60-dnevnem roku storili upravičenci sami preko skupnega zastopnika (16. člen). Organ upravljanja je moral nato v 60 dneh od obvestila o sodelovanju upravičencev pri notranjem odkupu zbrati presežna potrdila oziroma certifikate(7), jih predložiti APPNI in Skladu izročiti potrdila APPNI o dejansko razknjiženih potrdilih, saj je v primeru nepredložitve potrdil o razknjižbi potrdil pravica upravičencev do notranjega odkupa zapadla (19. člen). Za razliko od interne razdelitve delnic ni bila določena možnost, da bi opisane aktivnosti v primeru pasivnosti organa upravljanja opravili upravičenci sami: za izvedbo notranjega odkupa je bila predpisana uporaba ZLPP (četrti odstavek 19. člena ZPPOLS), ta pa je v tretjem odstavku 24. člena določal, da odkup delnic v korist upravičencev izvede podjetje. Ne glede na to pa razlogi o tem, kdaj je nastopila kontrahirna dolžnost Sklada pri interni razdelitvi delnic, veljajo tudi za privatizacijo z notranjim odkupom delnic: ne glede na to, ali je bila obveznost poskrbeti za razknjižbo presežne vrednosti iz potrdil in potrdila o razknjižbi izročiti Skladu na organu upravljanja podjetja ali na upravičencih do privatizacije, dolžnost Sklada skleniti pogodbo ni nastala pred prejemom potrdil o razknjižbi.

26V prejšnji točki navedeno pomeni, da tudi glede tega načina privatizacije kontrahirne dolžnosti Sklada ni bilo in da Sklad ni ravnal protipravno.

Sklepno

27Razlog, da ni prišlo do udeležbe tožnikov pri privatizaciji A., je torej v tem, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri APPNI in da potrdila o razknjižbi niso bila izročena Skladu, ki bi moral v nadaljevanju (pripraviti in) z upravičenci skleniti pogodbe o prodaji delnic. Ker dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu, pač pa na organu upravljanja A. in podrejeno na upravičencih - tožnikih, toženi stranki ni mogoče očitati, da je Sklad protipravno opustil izvedbo opisane faze privatizacije.

28Ker je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotna, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

29Vrhovno sodišče je meritorno odločilo tudi o reviziji tožene stranke zoper izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tožnika J. P., čeprav je predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrglo. Zavrglo ga je namreč zato, ker naj bi bila vrednost spornega zahtevka nižja od 2000 EUR, revizijo pa je mogoče dopustiti le pod pogojem, da je ta vrednost presežena (četrti odstavek 367. člena ZPP). Pri preizkusu te predpostavke za dopustitev revizije se je oprlo na podatek o višini J. P. pravnomočno prisojenega zneska odškodnine, naveden v izreku sodbe sodišča prve stopnje; glede na veliko omejenost procesnega gradiva v postopku za dopustitev revizije je s tem svoje možnosti preverbe pravilnosti navedene okoliščine izčrpalo. Sodišče prve stopnje pa je 30. 1. 2012 na predlog J. P. zaradi odprave očitne pomote pri pretvorbi njegove terjatve iz tolarjev v EUR izdalo popravni sklep, po katerem je imenovani upravičen do odškodnine v višini 3.247,98 EUR. Popravni sklep je bil toženi stranki vročen po izteku roka za vložitev predloga za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče z njim ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni bilo seznanjeno. Če bi bilo, predloga v delu, ki se nanaša na J. P. prisojeno odškodnino, iz razloga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP ne bi zavrglo, saj po povedanem iz tega razloga ni bil nedovoljen. Tožena stranka, ki je bila s tem prizadeta, pravnega sredstva zoper sklep o zavrženju ni imela. Varstvo je zahtevala z revizijo. Zato njena revizija v tu obravnavanem delu ni nedovoljena, čeprav ni bila dopuščena.

O stroških postopka

30Če spremeni z revizijo izpodbijano sodbo, mora Vrhovno sodišče odločiti o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremembi sodb sodišč druge in prve stopnje v postopku uspela tožena stranka, so ji skladno z načelom uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP dolžni stroške postopka povrniti tožniki. Te je odmerilo skladno z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo. Stroškovna obveznost sicer ni določena za vsakega tožnika posebej, pač pa sledi predlogu tožene stranke, ki je zahtevala povrnitev stroškov od vseh tožnikov skupaj in od vrednosti, ki jo predstavlja seštevek njihovih zahtevkov. V konkretnem primeru tak pristop ni v nasprotju niti z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP niti z Odvetniško in taksno tarifo ZST: stroškovna obveznost tožnikov je deljiva; trpeli jo bodo po enakih delih, prav tako pa bi bili enako visoki stroški, obračunani za vsakega tožnika od višine njegovega zahtevka. Glede na višino posameznih terjatev (in majhne razlike med njimi) bi bilo namreč treba uporabiti za vse iste določbe obeh tarif.

31Tožniki v revizijskem postopku niso uspeli, zato sami krijejo stroške, ki so jim nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Te so določene v 1. členu ZPPOLS.

Op. št. (2): Kot je bilo že pojasnjeno, je potrdila izdal, pridobil soglasja k potrdilom od Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, potrdila po prejetem soglasju upravičencem izročil ter jih nato od zainteresiranih upravičencev zbral in jih APPNI predložil v razknjižbo organ upravljanja podjetja oziroma so v primeru njegove pasivnosti to lahko storili upravičenci sami po skupnem zastopniku.

Op. št. (3): Glej o tem razloge v drugem odstavku na 27. strani in v predzadnjem odstavku na 30. strani sodbe.

Op. št. (4): Glej 6. točko obrazložitve na 10. strani sodbe.

Op. št. (5): Glej 3. točko obrazložitve te odločbe.

Op. št. (6): O tem, da do razknjižbe potrdil ni prišlo, je na primer izpovedal tožnik Slemnik na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2008.

Op. št. (7): To je tiste dele, ki niso bili porabljeni pri interni razdelitvi.