VSRS Sodba I Up 22/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-254/2013/3 (1313-09) z dne 2. 12. 2013. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena in v povezavi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) prosilcu za mednarodno zaščito z osebnim imenom A. A., roj. leta 1978 v kraju ..., državljanu Tunizije, omejila gibanje na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/Z, Postojna, do prenehanja razloga, vendar najdalj za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 29. 11. 2013 od 14.05 ure do dne 28. 2. 2014 do 14.05 ure.

2Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Strinja se z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljila svojo odločitev in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka tudi ni prekoračila meje prostega preudarka.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo. Navaja, da postopka za mednarodno zaščito ni zlorabil. Prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj po vrnitvi v Slovenijo (dne 8. 11. 2013), ker je mislil, da ima še vedno dovoljenje za stalno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Zoper odločbo o vrnitvi (št. 225-30/2013/2(3C631-37 z dne 8. 11. 2013), ki mu je bila vročena 8. 11. 2013, je vložil pritožbo in je mislil, da je s tem vse urejeno. Prošnje za mednarodno zaščito ni vložil prepozno, kot se mu neutemeljeno očita. Izvorno državo (Tunizija) je zapustil, ker je bilo tam nevarno in je bil preganjan. V Tuniziji je spoznal Slovenko in se v Sloveniji z njo poročil ter dobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato leta 2009, ko je prišel v Republiko Slovenijo, ni zaprosil za mednarodno zaščito. Če ne bi bilo v Tuniziji nevarno in ne bi bil preganjan, se ne bi poročil v Sloveniji, ampak v Tuniziji. Splošno znano je, da je bila v Tuniziji revolucija in da razmere tam še vedno niso varne. Zato očitek, da zlorablja postopek mednarodne zaščite, ni utemeljen. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je tožena stranka tožniku začasno omejila gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka (2. alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ), in sicer iz razloga, navedenega v 5. točki prvega odstavka 55. člena, to je, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, ter iz razloga, navedenega v 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

7Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, kar potrjujejo podatki v predloženih spisih, izhaja: tožniku je dne 27. 11. 2011 Upravna enota v Slovenskih Konjicah izdala dovoljenja za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, ki mu je na podlagi odločbe istega organa, št. 214-389720128(11143) z dne 16. 9. 2013, prenehalo in s katero mu je bil hkrati prepovedan tudi vstop na ozemlje Republike Slovenije za dobo dveh let; dne 27. 9. 2013 je tožnik odpotoval iz Slovenije preko Avstrije in Švice v Francijo, se po tednu dni vrnil nazaj v Švico, 8. 11. 2013 so ga švicarski varnostni organi deportirali v Slovenijo; tega dne je bil nastanjen v Centru za tujce; dne 8. 11. 2013 mu je bila vročena odločba o vrnitvi (št. 225-30/20113/2(3C631-37 z dne 8. 11. 2013), s katero mu je bil izrečen ukrep odstranitve iz države; njegova pritožba zoper odločbo o vrnitvi je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke, št. 2253-46/2013/2(155-12) z dne 18. 11. 2013; dne 25. 11. 2013 je v Centru za tujce lastnoročno napisal izjavo, da želi v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito.

8Po presoji Vrhovnega sodišča sta tožena stranka in sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno presodila, da je v obravnavani zadevi podan zadosten razlog za sum, da je tožnik zavajal in zlorabljal postopek v smislu 2. alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ in je bilo njegovo gibanje iz navedenih razlogov utemeljeno začasno omejeno.

9Dejanske okoliščine v zvezi z ravnanji tožnika, na katere se sklicujeta tožena stranka in sodišče prve stopnje, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na utemeljen sum, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji je vložil po več kot dveh tednih bivanja v Centru za tujce, po tem, ko mu je bila že vročena odločba o vrnitvi, čeprav je imel vse možnosti, da bi za mednarodno zaščito zaprosil takoj po deportaciji iz Švice. Takšno njegovo ravnaje kaže na to, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, saj se v njej kot tujec brez predpisanih dovoljenj ne sme zadrževati, njegova odstranitev iz države pa bi bila glede na že izrečen ukrep tudi dejansko izvršena. Da veljavnega dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji nima več in da se na ozemlju Republike Slovenije ne sme več zadrževati pa je, tudi če se upoštevajo njegova zatrjevanja, da o tem ni bil seznanjen, izvedel najkasneje dne 8. 11. 2013 (na letališču Jožeta Pučnika), ko je bil deportiran v Republiko Slovenijo iz Švice.

10Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je utemeljeno pričakovati, da bi tožnik, če bi bil v izvorni državi res preganjan, vložil prošnjo za mednarodno zaščito takoj, ko so prenehali razlogi za njegovo zakonito bivanje v Republiki Sloveniji, to pa je bilo pred odločitvijo pristojnega organa, da mora zapustiti Republiko Slovenijo (8. 11. 2013), in je ne bi vložil šele po več kot dveh tednih bivanju v Centru za tujce. Tudi sum, da je tožnik zavajal in zlorabil postopek, ker brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, je utemeljen. Ob tem je treba poudariti, da po ZMZ za začasno omejitev gibanja na navedeni pravni podlagi (2. alineja prvega odstavka 51. člena) zadošča že sum zlorabe ali zavajanja postopka, ki pa je, kot je že navedeno, v obravnavani zadevi tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen.

11Tožnikova trditev, da se mu očita, da je prošnjo vložil prepozno, nima podlage v podatkih v predloženih spisih. Ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje tega v svojih odločbah nista navedla. Ob tem pa je treba še pojasniti, da so za odločitev o začasni omejitvi gibanja pravno pomembni le razlogi, ki jih za izrek tega ukrepa določa ZMZ, kar sta tožena stranka in sodišče prve stopnje tudi upoštevala.

12Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča tudi ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo. V tem postopku se presoja zakonitost sklepa o omejitvi gibanja, navedeni ugovori pa so povezani z vsebinsko presojo prošnje za priznanje mednarodne zaščite, ki pa je predmet posebnega postopka.

13Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožena stranka pri odločanju o začasni omejitvi gibanja na navedeni pravni podlagi ni prekoračila meje prostega preudarka oziroma ga ni uporabila na način, ki ne bi ustrezal namenu, za katerega je določen. V zadostni meri je tudi obrazložila za takšno odločitev pravno pomembne dejanske in pravne okoliščine o načinu in mejah uporabe prostega preudarka v tem primeru.

14Vrhovno sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.