VSRS Sodba X Ips 438/2012

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 54/2011-12 z dne 4. 9. 2012, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločbi tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Celje, Inšpekcijske pisarne Šmarje pri Jelšah, št. 0610-7843/2010-4-22013 z dne 12. 11. 2010, in Ministrstva za gospodarstvo, 0211-85/2010-4-KE z dne 31. 1. 2011, odpravita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 782,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentke) zoper odločbo tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Celje, Inšpekcijske pisarne Šmarje pri Jelšah, št. 0610-7843/2010-4-22013 z dne 12. 11. 2010 , v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 0211-85/2010-4-KE z dne 31. 1. 2011. S prvostopenjsko inšpekcijsko odločbo je upravni organ revidentki naložil, da je naslednji dan po prejemu te odločbe na odlagališču T. za prevzem ene tone azbestcementnih gradbenih odpadkov T. dolžna upoštevati ukrep kontrole cen in koristnikom odlagališča to storitev obračunati do 67 € (1. točka izreka odločbe), da je dolžna v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe tam navedenim uporabnikom storitev deponiranja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov (zaradi zaračunavanja višje cene, kot je bila za tono prevzetih odpadkov določena z Uredbo o prevzemanju odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in o določitvi najvišje cene njihovega odlaganja; v nadaljevanju Uredba) vrniti razliko v ceni v skupni višini 112.777,56 €, in sicer tam navedene zneske s pripadajočimi obrestmi po posameznih tam navedenih številkah računov uporabnikov (2. točka izreka odločbe), ter odločil, da pritožba zoper 1. točko izreka te odločbe ne zadrži izvršitve (3. točka izreka odločbe) in da v postopku stroški niso nastali (4. točka izreka odločbe). Tožena stranka je revidentkino pritožbo z zgoraj citirano odločbo kot neutemeljeno zavrnila (1. točka izreka odločbe) in odločila, da stroškov v pritožbenem postopku ni bilo (2. točka izreka odločbe).

2Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvam prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa. Ocenjuje, da dejansko stanje kljub drugačnim tožbenim navedbam med strankama niti ni sporno. Niso namreč sporne ugotovljene količine odloženih azbestcementnih odpadkov posameznikov – koristnikov storitev pri revidentki, kot tudi ne zaračunani zneski in njihove postavke. Sporna tudi ni uporaba določb Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC), po katerih je bi opravljen inšpekcijski nadzor. Sporno je le dejstvo, da je bila v končno ceno zaračunana tudi cena okoljske dajatve. Sodišče prve stopnje je presodilo, da v 3. členu Uredbe določene najvišje cene storitev ni mogoče razlagati tako, da jo je mogoče zviševati glede na kasneje sprejete predpise, torej tudi Uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju Uredba o okoljski dajatvi). Pri tem se sklicuje na določbo prvega odstavka 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi. Kot neutemeljeno zavrača revidentkino sklicevanje na drugi odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi in na sodbo prvostopenjskega sodišča I U 1230/2011-11, s katero je bila izpodbijana odločba odpravljena zaradi neobrazloženosti, kar pa ni primer v obravnavani zadevi. Ugotavlja, da je ukrep tržnega inšpektorja v skladu z drugim odstavkom 4. člena Uredbe.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje revidentka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Dovoljenost revizije utemeljuje s 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja, da je Uredba iz leta 2006 določila najvišjo ceno storitve, kot njeno sestavino pa določa le davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), v letu 2010, pa je bila na podlagi 112. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) sprejeta in uveljavljena Uredba o okoljski dajatvi. Zatrjuje, da je (prvi odstavek) 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi v neskladju s 112. členom ZVO-1 in posledično z drugim odstavkom 120. člena Ustave RS. Nadalje opozarja na (že razveljavljeno) določbo drugega odstavka 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi in pojasnjuje, da je razlaga, da je okoljska dajatev sestavni del najvišje cene, določene s 3. členom Uredbe, zato v neskladju s 142. členom Ustave RS, posledično pa tudi s 146. členom in 147. členom Ustave RS. Revidentka se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-24/07 z dne 4. 10. 2007, na Evropsko listino lokalne samouprave - MELLS in pojasnjuje sistem financiranja občin. Pojasnjuje, da imajo sodišča v primerih, kot je obravnavani, poleg možnosti vložitve zahteve na podlagi 125. člena Ustave RS tudi pooblastilo, da pri odločanju o pravicah in obveznostih sama izločijo nezakonite oziroma neustavne predpise. Zatrjuje, da niti odločba pritožbenega organa niti sodba nista odgovorili na njene trditve, dobila je le pavšalen in nepopoln odgovor v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. S tem ji je kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in tudi pravica do odgovora iz 22. člena Ustave RS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo, podrejeno pa, da reviziji ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

4Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Revizija je dovoljena iz razloga po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarju, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru vrednost spornega predmeta očitno presega navedeni mejni znesek, saj iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da mora revidentka vrniti razliko v ceni v skupni višini 112.777,56 EUR, kar revidentka izpodbija v celoti.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8V obravnavani inšpekcijski zadevi je sporno, ali je bila revidentka, ki opravlja dejavnost zbiranja in odvoza odpadkov ter je upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov, upravičena uporabnikom poleg cene iz 3. člena Uredbe zaračuna(va)ti tudi okoljsko dajatev po Uredbi o okoljski dajatvi, ali pa je okoljska dajatev sestavni del najvišje cene iz 3. člena Uredbe. Posledično je sporno, ali je izrečeni inšpekcijski ukrep pravilen in zakonit.

9Uredba, veljavna od 4. 10. 2006, v 3. členu določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljavec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov, pri čemer je DDV vključen v to ceno. Uredba je bila sprejeta na podlagi 20. člena ZVO-1 in 2. točke prvega odstavka 8. člena ZKC. Ta določa, da Vlada z Uredbo določi ustrezne ukrepe kontrole cen, kadar gre za dejavnosti, s katerimi ima posamezno podjetje ali enota, ki samostojno opravlja dejavnost, ali nekaj podjetij monopolni položaj, pa so te dejavnosti nujne za zadovoljevanje potreb ljudi in organizacij. V drugem odstavku istega člena ZKC je določeno, da ta ukrep traja, dokler obstaja zanj razlog iz prejšnjega odstavka, vendar ne dalj kot šest mesecev, Vlada pa lahko v utemeljenih primerih po tem času na podlagi predhodne analize stanja ukrep obnovi. Ne glede na to določbo pa sme ukrep iz razloga po 2. točki prvega odstavka 8. člena ZKC trajati najdalj eno leto, Vlada pa ga lahko obnovi v skladu z drugim odstavkom istega člena ZKC (prva alineja tretjega odstavka 8. člena ZKC). Na podlagi 1. točke 9. člena ZKC je ukrep kontrole cen določitev najvišje cene, pri čemer podjetja ne smejo prodajati blaga nad to ceno, lahko pa pod njo. Podjetje je na podlagi četrte alineje 2. člena ZKC med drugim vsaka fizična ali pravna oseba, ki opravlja gospodarsko dejavnost na trgu, vključno z javnimi podjetji in podružnicami tujih podjetij.

10Dne 4. 9. 2010 pa je začela veljati Uredba o okoljski dajatvi, sprejeta na podlagi četrtega odstavka 112. člena in četrtega odstavka 113. člena ZVO-1 v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1 in prvim odstavkom 3. člena Zakona o carinski službi. ZVO-1 v četrtem odstavku 112. člena določa, da Vlada podrobneje določi vrsto onesnaževanja, osnovo za obračun okoljske dajatve in zavezance za posamezno okoljsko dajatev, njeno višino in način njenega obračunavanja, odmere in plačevanja. Prvi odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi določa, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve za onesnaženje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališču, ki je infrastruktura, namenjena izvajanju obvezne občinske gospodarske javne službe varstva okolja, upravljavec odlagališča, ki je v skladu s predpisom, ki ureja izvajanje obvezne gospodarske javne službe, določen za izvajanje obvezne gospodarske javne službe.

11Po presoji Vrhovnega sodišča določbe 3. člena Uredbe ni mogoče razumeti tako, da bi morala biti v najvišji ceni za tono prevzetih azbestcementnih odpadkov vključena tudi okoljska dajatev. Cena za storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih izdelkov, ki z vključenim DDV-jem po citirani določbi Uredbe ne sme presegati 67 EUR na tono prevzetih izdelkov, torej ne vključuje okoljske dajatve. Uredba iz leta 2006 v najvišjo ceno ni mogla zajeti okoljske dajatve, ki je bila določena šele kasneje. Tretji odstavek 7. člena ZFO-1 med drugim določa, da so okoljske dajatve prihodek občine, v kateri je nastala obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev. Glede na določbo tretjega odstavka 112. člena ZVO-1, iz katere izhaja, da je zavezanec za plačilo okoljske dajatve oseba, ki je povzročila onesnaževanje okolje, je le-ta neposredni zavezanec za plačilo okoljske dajatve. Upravljavec odlagališča, ki ga kot zavezanca za plačilo okoljske dajatve določa prvi odstavek 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi, je torej le posredni zavezanec. Ta zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča najvišji ceni za storitev odlaganja azbestcementnih gradbenih izdelkov lahko prišteje še okoljsko dajatev. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevi IV Ips 66/2013 z dne 29. 8. 2013.

12V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče na podlagi v bistvenem enakega dejanskega in pravnega stanja zadeve odločilo drugače kot v citirani sodbi Vrhovnega sodišča, pa tudi drugače kot v sodbah prvostopenjskega sodišča III U 129/2011 z dne 4. 9. 2012 in I U 77/2012 z dne 5. 6. 2012 (ta je bila izdana v ponovnem postopku po sodbi I U 1230/2011 z dne 27. 9. 2011). Materialno pravo, na katerega pravilno uporabo na podlagi 86. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo torej zmotno uporabljeno. Prvostopenjski upravni organ bo moral v ponovnem postopku ugotoviti, ali je Vlada RS v skladu z določbo 8. člena ZKC obravnavani ukrep najvišje cene po preteku enega leta obnovila (z dnem 30. 7. 2011, torej že po izdaji inšpekcijske odločbe, je na podlagi 67. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, Uredba prenehala veljati), in na tej podlagi ob upoštevanju cene, ki jo je revidentka zaračunavala posameznim uporabnikom, ugotoviti, ali je pri tem ravnala v skladu s predpisi ali pa je podana podlaga za ponoven izrek inšpekcijskega ukrepa, opredeliti pa se bo moral tudi do podlage za zaračunavanje DDV v znesku okoljske dajatve.

13Vrhovno sodišče v zvezi z revizijskimi navedbami v zvezi z drugim odstavkom 7. člena Uredbe o okoljski dajatvi zgolj pripominja, da je Ustavno sodišče z odločbo U-I-173/11 z dne 23. 5. 2013 ta odstavek 7. člena (in četrti odstavek 9. člena) Uredbe o okoljski dajatvi razveljavilo.

14Ker je bilo treba izpodbijano sodbo spremeniti in odločbe odpraviti že zaradi zgoraj navedenih razlogov, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do drugih revizijskih ugovorov.

15Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, izpodbijano inšpekcijsko odločbo ter odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral upravni organ slediti materialnopravnim stališčem Vrhovnega sodišča.

16Revidentka je z revizijo uspela, in ker je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo in odpravilo upravni odločbi, je odločilo tudi o stroških upravnega spora pred sodiščem prve stopnje ter o stroških revizijskega postopka. Stroški upravnega spora pred sodiščem prve stopnje so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se revidentki priznajo stroški za sestavo tožbe v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV (70,00 EUR). Stroški revizijskega postopka temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in so odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT). Na podlagi tarifne številke 3300 je revidentki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta treba priznati 282,00 EUR stroškov, povečanih za 20 % DDV (56,40 EUR), na podlagi tarifne številke 6002 pa še 20,00 EUR stroškov, povečanih za 20 % DDV (4,00 EUR). Skupni stroški tako znašajo 782,40 EUR. O zahtevku za vračilo sodnih taks Vrhovno sodišče ni odločalo, ker je za odločanje o tem zahtevku pristojno sodišče prve stopnje (prvi dostavek 37. člena Zakona o sodnih taksah). Tožena stranka je tako dolžna revidentki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora (na obeh stopnjah) v (skupni) višini 782,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.