VSRS Sklep VIII R 4/2014

Za odločitev v sporu med tožnikom in drugim tožencem je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

1Tožnik je dne 12. 5. 2010 vložil tožbo na Okrožno sodišče v Celje za plačilo zneska 56.609,63 EUR iz naslova odškodnine zaradi poškodbe pri delu.

2Okrožno sodišče v Celju se je s sklepom P 362/2010 z dne 16. 10. 2013 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Celju. Ugotovilo je, da je ob škodnem dogodku - poškodbi pri delu med tožnikom in prvim tožencem obstajalo delovno razmerje, v zvezi z drugim tožencem pa, da sicer delovnega razmerja ni bilo, vendar je bil tožnik vključen v organiziran delovni proces na skupnem gradbišču obeh tožencev, kjer je izvajal dela po navodilih in pod nadzorom nadrejenih delavcev drugega toženca. Zato je obrazložilo, da je tudi spor med tožnikom in drugim tožencem šteti za individualni delovni spor. Pri tem se je oprlo na določbo 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1).

3Delovno sodišče v Celju ni sprejelo pristojnosti glede spora med tožnikom in drugim tožencem. Navedlo je, da gre za spor med tožnikom - delavcem in prvim tožencem - delodajalcem, v zvezi z delovno nesrečo, ki se je zgodila na delovišču drugega toženca. Glede na dejstvo, da drugi toženec ni zavarovalnica, je v skladu s prvim in drugim odstavkom 5. člena ZDSS-1 menilo, da za odločanje v sporu med tožnikom in drugim tožencem ni pristojno delovno sodišče, temveč sodišče splošne pristojnosti.

4Za odločitev v sporu med tožnikom in drugim tožencem je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Celju.

5Delovna sodišča so specializirana sodišča in so pristojna za reševanje samo tistih sporov, za katere zakon tako izrecno določa. V skladu z določbo točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Gre torej za opredelitev individualnega delovnega spora o pravicah, obveznostih in odgovornostih tako v objektivnem pomenu (da gre za spor iz delovnega razmerja) kot v subjektivnem pomenu (da gre za spor med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki). Odškodninski spori se uvrščajo med spore o pravicah, obveznostih in odgovornostih, s tem da ZDSS-1 v drugem odstavku 5. člena stvarno pristojnost še dodatno ureja v tem smislu, da je delovno sodišče stvarno pristojno tudi za tiste odškodninske spore, v katerih poleg delavca in delodajalca oziroma njihovih pravnih naslednikov kot sospornik na toženi strani nastopa tudi zavarovalnica. Udeležba zavarovalnice v delovnem odškodninskem sporu je torej določena kot izjema in omejena zgolj na položaj sospornika.

6Drugi toženec ni pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki bi opravljala zavarovalne posle (in pridobila ustrezna dovoljenja ter nastopala tudi v ustrezni pravno organizacijski obliki), temveč gre za gospodarsko družbo, ki se ukvarja s proizvodnjo konstrukcij in njihovih delov. Spor med tožnikom in drugim tožencem, pri katerem tožnik ni bil v delovnem razmerju (1), zato ni niti spor iz delovnega razmerja niti spor med delavcem in delodajalcem. Prav tako zanj ni mogoče uporabiti pravila o atrakciji pristojnosti delovnega sodišča (po drugem odstavku 5. člena ZDSS-1), saj drugi toženec ni zavarovalnica, ki bi v odškodninskem sporu, za katerega je pristojno delovno sodišče, nastopala kot sospornik prvega toženca.

7Upoštevajoč obrazloženo velja za spor med tožnikom in prvim tožencem ter spor med tožnikom in drugim tožencem stvarna pristojnost različnih sodišč. Medtem ko je za spor med prvima strankama podana stvarna pristojnost specializiranega delovnega sodišča, je za spor med drugima strankama podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, kot sodišča splošne pristojnosti.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 25. člena ZPP sklenilo, kot izhaja iz izreka.

---.---

Op. št. (1): Tega nikakor ne more spremeniti ugotovitev Okrožnega sodišča v Celju, da naj bi tožnik opravljal delo na delovišču, na katerem je prišlo do nesreče, po navodilih in nadzorom nadrejenih delavcev drugega toženca.