VSL sodba I Cpg 958/2011
ECLI:SI:VSLJ:2013:I.CPG.958.2011Področje: civilno procesno pravo
Vsebina: Jedro · Izrek · Obrazložitev 1–10▾
Jedro povzetek sodišča
Iz vsakega vtoževanega računa in priloge, ki je pripeta k vsakemu računu, je razvidno, na katere storitve se račun, izdan toženi stranki nanaša, koliko znaša cena storitev, kdo je storitev opravil in za kolikšno ceno ter kolikšen del odpade na toženo stranko. Ker tudi sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je „specifikacija vtoževane terjatve razvidna iz posameznega računa“, je pritožbeni očitek, da sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ker tožeča stranka ni pojasnila, kaj obsegajo posamezni računi in kolikšna je višina posameznih stroškov, neutemeljen.
Izrek
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
Obrazložitev
1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21322/2010-2 z dne 18.2.2010 vzdržalo v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (I. točka izreka) in toženo stranko obvezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke (II. točka izreka).
2Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.
3Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.
4Pritožba ni utemeljena.
5Iz vsakega vtoževanega računa in priloge, ki je pripeta k vsakemu računu (od A3 do A21) je razvidno, na katere storitve se račun, izdan toženi stranki nanaša, koliko znaša cena storitev, kdo je storitev opravil in za kolikšno ceno ter kolikšen del odpade na toženo stranko. Da teh listin, ki so bile, kot izhaja iz dokaznega sklepa, na glavni obravnavi dne 14. 2. 2010 prebrane, tožena stranka ni prejela, ne zatrjuje. Ker tudi sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je „specifikacija vtoževane terjatve razvidna iz posameznega računa“ (5. točka obrazložitve), je pritožbeni očitek, da sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ker tožeča stranka ni pojasnila, kaj obsegajo posamezni računi in kolikšna je višina posameznih stroškov, neutemeljen. Sicer pa, da bi od tožene stranke tožeča stranka glede na obseg njenega poslovnega prostora zahtevala preveč, zakaj in za koliko preveč, pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.
6Tožena stranka je v ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi navedla, da dezinsekcija ni bila izvedena. V vlogi z dne 2.9.2010 (list. št. 30) je to svojo navedbo ponovila. Pritožbeno sodišče ni zaznalo, da bi bila tožeča stranka s katerim od vtoževanih računov zahtevala plačilo dezinsekcije. Niti z besedo pa tožena stranka ni oporekala izvedbi zaračunane deratizacije (z računom z dne 16.11.2009 – glej listino pri prilogi A5). Pritožbena navedba, da deratizacjia ni bila opravljena, je zato nedovoljena pritožbena novota. Sicer pa ta navedba predstavlja uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).
7Katere stroške plačujejo lastniki poslovnih prostorov dobaviteljem neposredno, je razvidno iz 14. člena Pogodbe o urejanju medsebojnih razmerij (A1), na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje. Da ostale stroške za storitve upravljanja in obratovanja lastniki poslovnih prostorov plačujejo upravniku, pa je moč razbrati iz 13. člena iste pogodbe. Tožbeni zahtevek tožeča stranka utemeljuje na pogodbeni podlagi, ne pa na verziji (zakonski podlagi). Tožena stranka ne navaja, da vtoževane storitve niso bile opravljene (razen za dezinsekcijo, v pritožbi pa za deritizacijo – glej 6. točko obrazložitve te sodbe). Zato je zmotno pritožbeno stališče, da bi morala za utemeljenost tožbenega zahtevka tožeča stranka dokazati, da je zaračunane storitve dobaviteljem že poravnala.
8Sodišče prve stopnje tudi ni ravnalo napak, ko je toženi stranki pojasnilo, da si račune, ki so podlaga za razdelitev stroškov lahko ogleda na sedežu tožeče stranke. Z omenjeno pogodbo (A1) se upravnik (tožeča stranka) ni zavezal, da bo lastnikom poslovnega prostora pošiljal tudi račune dobavitelja, pač pa le, da bo mesečni razvid stroškov obešal na oglasni tabli (13. člen). Zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene kršitve, ker tožeče stranke ni pozvalo, naj predloži račune, ki so podlaga za razdelitev stroškov.
9Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).
10Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
Vir: Višje sodišče v Ljubljani · sodnapraksa.si ↗ · CC BY 4.0 · prevzeto 9. 4. 2014Nazaj na vrh ↑