VSL sodba I Cpg 211/2013

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Stranki nosita sami svoje pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek na:

- razveljavitev pravnega učinka nakazila (asignacije) tožeče stranke G. d.d. z dne 03. 02. 2011, da izpolni obveznost tožeče stranke v znesku 19.364,10 EUR v korist tožene stranke in pooblastila toženi stranki, da v svojem imenu to pooblastitev sprejme ter

- na plačilo 19.364,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka).

Sklenilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka v višini 1.312,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške postopka.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom izpodbijala pravno dejanje sklenjene asignacijske pogodbe med pravdnima strankama in družbo G. d.d. z dne 03. 02. 2011. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo potem, ko je zaključilo, da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti po 1. točki prvega odstavka 271. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom strinja.

6Domnevo zmanjšanja stečajne mase zaradi izpodbijanega pravnega dejanja po 1. točki prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, na katero se je v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicevala tožeča stranka, je skladno z določbo drugega odstavka navedenega člena mogoče izpodbiti, če upnik (oseba, v korist katere je bila opravljena izpolnitev) dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali v praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom, velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti. Tožeča stranka je navajala, da so bili običajni plačilni roki pri poslovanju tožeče stranke na zadevnem objektu od 60 do 90 dni ter da je obveznosti do ostalih izvajalcev poravnavala z bistveno večjo zamudo od 18 dni. Skladno z navedenim je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo obveznost toženi stranki poravnala v roku, ki je bil običajen (18 dni zamude). Pri tem ni pomembno, da je izpolnitev opravljena (precej) pred iztekom roka, bistveno je, da je z izpolnitvijo tekom tako ugotovljenega roka mogoče šteti, da izpolnitev stečajnega dolžnika ni bila opravljena po izpolnitvi upnika oziroma, da je bila opravljena sočasno.

7V zvezi z ugotovljeno običajnostjo roka tudi nima prav pritožba, ko izpostavlja dejstvo predhodno neobstoječega poslovanja med pravdnima strankama. Skladno z dikcijo drugega odstavka 272. člena ZFPPIPP se kot običajni rok šteje (tudi) rok, ki je običajen skladno s poslovnimi običaji. Slednji opredeljujejo rok, kadar se je ta splošno uveljavil na področju poslovanja oziroma kadar ga je mogoče ugotoviti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, ki jih ima izpodbijani pravni posel. Prav takšno sklepanje je tako mogoče v primeru, ko stranka zatrjuje roke, ki so se uveljavili v dalj časa trajajočem poslovanju s številnimi izvajalci na istem objektu (N.), z istimi značilnostmi (gradnja objekta).

8Skladno z navedenim je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka plačilo opravljenih storitev izvedla v običajnem roku, zaradi česar je šteti, da je bila izpolnitev opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve in posledično ne obstaja objektivni pogoj izpodbojnosti iz razloga zmanjšanja stečajne mase. Upoštevati je namreč potrebno, da v primeru sočasne izpolnitve zaključek o zmanjšanju stečajne mase (kot pogoj izpodbojnosti po prvi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP) ni mogoč, saj se v tem primeru dolžnikovo premoženje ne zmanjša, pač pa le spremeni obliko(1).

9Neutemeljeno je nadaljnje pritožbeno opozarjanje na neopredelitev sodišča prve stopnje do pogoja izpodbojnosti po drugi alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da dejstvo, da si je tožena stranka ob sklenitvi posla zagotovila boljše plačilne pogoje, ne more predstavljati podlage zaključku o njeni priviligiranosti in posledično izpodbojnosti posla. Pravna dejanja priviligiranja upnikov, ki so izpodbojna, so le tista, s katerim posamezni upnik, v korist katerega je bilo opravljeno dejanje, pridobi ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati, da privilegirani upnik z izpodbojnim dejanjem ne prejme izpolnitve terjatve, pač pa takšno njeno zavarovanje, ki mu omogoči njeno ugodnejše poplačilo. Pravno dejanje asignacije, ki je predmet izpodbijanja v tem postopku, navedenega pogoja ne izpolnjuje.

10Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker odgovor tožene stranke po mnenju pritožbenega sodišča ni pripomogel k rešitvi zadeve, stroške te vloge pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------------

(1) Tako tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 243/2011 z dne 15. 04. 2011, I Cpg 165/2011 z dne 04. 10. 2011 in Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, III Ips 18/2009.