VSL sklep I Cpg 192/2012

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži do končne odločbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo:

- v I. odstavku izreka v celoti razveljavilo sklep za izdajo plačilnega naloga Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 2501/2007 z dne 29. 11. 2007 in dopolnilni sklep z dne 19. 12. 2007 ter tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo;

- v II. odstavku izreka odločilo, da se objektivna sprememba tožbe ne dovoli;

- v III. odstavku izreka odločilo, da je dolžna tožeča stranka v roku 15 dni od vročitve povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 4.083,97 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti.

2Proti tej odločbi se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je utemeljena.

Ključni razlogi izpodbijane sodbe

5.S predmetno tožbo je tožeča stranka Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) kot koncendent zahtevala od tožene stranke kot koncesionarja plačilo 2 % dodatne koncesijske dajatve na podlagi Zakona o dodatni koncesijski dajatvi od prejemkov, izplačanih za občasna in začasna dela študentov in dijakov (v nadaljevanju ZDKDPŠ). Sodišče prve stopnje je pravilno kot bistveno opredelilo vprašanje, kaj Pogodba o dodatni koncesijski dajatvi št. 7282/1 z dne 27. 9. 2005 in ZDKDPŠ določata s tem, ko Š. opredeljujeta kot prejemnika sredstev, kateremu koncesionar odvaja sredstva v višini 2 % iz naslova dodatne koncesijske dajatve, pri čemer pogodba na podlagi 3. člena ZDKDPŠ določa, da je Š. ta sredstva dolžan zbirati z namenom odvajanja le-teh v proračunski sklad, ki se ustanovi z namenom sofinanciranja izgradnje in prenove študentskih bivalnih zmogljivosti v RS ter sofinanciranja razširitve in posodobitve prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz. Presodilo je, da ne gre zgolj za pooblastilno razmerje med tožečo stranko in Š., s katerim bi bil slednji pooblaščen le za zbiranje in prenakazovanje zbranih 2 % sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve, temveč je bil Š. tudi končni upravičenec in uporabnik pobranih sredstev iz tega naslova. Zato je zaključilo, da RS ni aktivno legitimirana za vložitev tožbenega zahtevka na plačilo dodatne koncesijske dajatve. Po oceni pritožbenega sodišča je to stališče materialno pravno zmotno, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

Glede aktivne legitimacije

6Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le takrat, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba sodišča prve stopnje nima, saj vsebuje jasne razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnik očita, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju, kar ne drži, iz pritožnikovih navedb pa sledi, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede aktivne legitimacije za vložitev obravnavane tožbe. V pritožbi navaja, da je nosilka pravic in obveznosti v zvezi z 2 % dodatno koncesijsko dajatvijo tožeča stranka, saj gre za proračunska sredstva, kar ji daje upravičenje za vložitev te tožbe. Poudarja, da je Š. za tožečo stranko proti plačilu opravljal le dejavnost zbiranja sredstev iz naslova 2 % dodatne koncesijske dajatve, ta sredstva pa je bil dolžan odvesti v proračunski sklad v lasti države.

7Tožeča stranka RS kot koncendent je imela s toženo stranko kot koncesionarjem sklenjeno koncesijsko pogodbo, predmet katere je bilo opravljanje dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del študentom in dijakom v skladu z Zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB). Na podlagi te koncesijske pogodbe ter skladno z določbami ZDKDPŠ so tožeča stranka kot koncendent in sopodpisnik, Š. kot prejemnik sredstev in tožena stranka kot koncesionar sklenile še Pogodbo o dodatni koncesijski dajatvi št. 7282/1.

8Koncesijska dajatev predstavlja plačilo, ki ga koncesionar plačuje koncendentu kot nadomestilo za privilegij, ki ga je pridobil s koncesijo (1). Gre za odmeno za izvrševanje javne službe, ki se šteje kot javna dajatev v smislu 147. člena Ustave RS (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-312/97 z dne 10. 1. 2002 (2)). Koncesijska dajatev je zato praviloma prihodek proračuna. Koncesijska pogodba je tudi sicer zlasti pogodba med koncedentom in koncesionarjem, vendar lahko pri njej sodelujejo tretje osebe. Če tretji pridobi iz koncesijske pogodbe določene pravice, na primer pravico do koncesijske dajatve, je to mogoče obravnavati po pravilih pogodbe v korist tretjega (3).

9Ugotovitve sodišča prve stopnje, da se sredstva iz naslova dodatne koncesijske dajatve sicer odvedejo v poseben proračunski sklad države, vendar le za točno določen namen, to je za financiranje programov, ki vplivajo na socialno ekonomski položaj študentov, kar je ena od dejavnosti, ki jo izvaja Š. po Zakonu o skupnosti študentov (v nadaljevanju ZSkuS), zaradi česar je Š. tudi končni upravičenec in uporabnik pobranih sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve, ne omogočajo zaključka, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe na plačilo teh sredstev. Četudi je imel Š. pristojnost in upravičenje za zbiranje dodatne koncesijske dajatve, je bil ta sredstva dolžan odvajati v poseben proračunski sklad (4). Tudi nadzor nad zbiranjem in odvajanjem teh sredstev je opravljala proračunska inšpekcija (tretji odstavek 3. člena ZDKDPŠ). Iz tega jasno sledi, da je dodatna koncesijska dajatev prihodek proračuna v lasti RS (prim. 3. člen ZDKDPŠ, 29. člen Zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leti 2006 in 2007 ter 56. člen Zakona o javnih financah). Če je tako, je njena aktivna legitimacija za izterjavo teh sredstev podana. Sam namen ustanovitve proračunskega sklada in dolžnost strogo namenske porabe zbranih sredstev z naslova dodatne koncesijske dajatve za eno izmed dejavnosti, ki jo izvaja Š., namreč še ne pomeni, da je tožeča stranka preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, neposredno k Š. kot uporabniku teh sredstev (5). Prav tako sama označba Š. kot prejemnika sredstev v Pogodbi o dodatni koncesijski dajatvi, tožeči stranki ne odvzema aktivne legitimacije za njihovo izterjavo. Četudi je bil za zbiranje sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve pooblaščen Š., ni mogoče mimo odločilnega dejstva, da že sam zakon določa, da gre za prihodek proračuna. Zato ni mogoče šteti, da je Š. na podlagi ZDKDPŠ in Pogodbe o dodatni koncesijski dajatvi pridobil pravico do koncesijske dajatve oziroma da ta predstavlja njen prihodek. Iz tega razloga pritožbeno sodišče zaključuje, da je v obravnavani zadevi aktivna legitimacija tožeče stranke podana.

10Nenazadnje opisano stališče potrjuje postopek sprejemanja ZDKDPŠ. Iz poročevalca Državnega zbora (6) izhaja, da je bilo v prvotnem predlogu zakona sprva določeno, da mora Š. zbrana sredstva voditi ločeno, o njih poročati ministrstvu ter jih v celoti porabiti strogo namensko (kot je to določeno za „osnovno“ 10 % koncesijsko dajatev, ki pripada Š. kot neposrednemu upravičencu). K temu členu pa je bil sprejet amandma, ki je določil, da mora Š. zbrana sredstva voditi ločeno ter jih v celoti odvajati v proračunski sklad, ustanovljen za točno predpisan namen. To pomeni, da je zakonodajalec jasno predpisal, da gre pri dodatni 2 % koncesijski dajatvi za sredstva proračuna.

Glede objektivne spremembe tožbe

11Sodišče prve stopnje je objektivno spremembo tožbe, s katero je tožeča stranka tožbeni zahtevek za plačilo dodatne koncesijske dajatve povišala iz obdobja od 1. 1. 2006 do 30. 4. 2006 na celotno obdobje leta 2006 do junija 2007, zavrnilo. Pojasnilo je, da je tožena stranka vložila nasprotno odškodninsko tožbo, zaradi česar z odločitvijo o razširjenem zahtevku pravdni stranki ne bi dokončno uredili medsebojna razmerja. Pritožnik utemeljeno opozarja, da nasprotna tožba ne more biti razlog za zavrnitev obravnavanja predmetne objektivne spremembe tožbe, pritožbeno sodišče pa ocenjuje, da je dopustitev spremembe tožbe v konkretnem primeru smotrna in skladna z načelom ekonomičnosti (prim. 185. člen ZPP). Glede na v tej odločbi zavzeto stališče o aktivni legitimaciji tožeče stranke po prvotnem ZDKDPŠ ter dejstvu, da po sprejetju ZDKDPŠ-A (7) ta niti ni sporna, bo o povišanem tožbenem zahtevku sodišče lahko odločalo na podlagi že zbranega procesnega gradiva, s tem pa se bo preprečila nova pravda in zmanjšali stroški zaradi izvajanja dokazov v enem postopku.

Sklepno

12Iz navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožeča stranka za obravnavani tožbeni zahtevek ni aktivno legitimirana. Ker je tožbeni zahtevek zavrnilo le zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, se ni ukvarjalo z drugimi ugovori tožene stranke, zaradi česar je ostalo odločilno dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče v takšnem primeru, glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, ali bo postopek dopolnjevalo samo ali pa bo izjemoma sodbo razveljavilo (355. člen ZPP). Sodišče ne more prvič ugotavljati celih sklopov pravno odločilnih dejstev šele na pritožbeni stopnji, kar pa bi v konkretnem primeru moralo, da bi lahko popolno ugotovilo dejansko stanje. Če bi to storilo, bi pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS). Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano odločitev v I. in II. točki izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje obravnavati še ostale ugovore tožene stranke ter v primeru njihove neutemeljenosti vtoževano terjatev presoditi še po višini, upoštevati pobotni ugovor, nato pa o razširjenem tožbenem zahtevku ponovno odločiti.

Pravdni stroški

13Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka, je končni uspeh pravdnih strank še neznan. Zato je razveljavilo še odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) ter tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Prim. Mužina: Koncesije, Primath, Ljubljana, 2004, str. 660.

(2) Javna dajatev mora biti opredeljena tako na pasivni kot aktivni strani: na eni strani mora biti določeno, kdo je zavezanec za plačilo določene dajatve, na drugi strani pa tudi, kdo je upravičenec do te dajatve, komu pripada oziroma čigav prihodek je dajatev. Praviloma je upravičenec do določene dajatve tisti, ki to dajatev uvede na podlagi svoje fiskalne suverenosti.

(3) Prim. Pirnat: Koncesijska pogodba, Podjetje in delo, 2003, št. 6, str. 1607.

(4) Način odvajanja sredstev je bil določen v Pogodbi o načinu prenakazovanja sredstev v proračunski sklad Republike Slovenije za razširitev študentskih bivalnih zmogljivosti ter razširitev in posodobitev prostorskih pogojev in tehnološke opremljenosti univerz, št. 3311-04-558001, sklenjeni med Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport in Š..

(5) Kot je to storila z „osnovno“ 10 % koncesijsko dajatvijo. Z ureditvijo po tretjem odstavku 6. člena ZZZPB in 9. členu ZSkuS se je koncendent (RS) namreč odpovedala prihodkom iz dejavnosti posredovanja dela študentom in dijakom ter je slednje namenila za delovanje študentskih organizacij, ki so v skladu s 5. členom ZSkuS pooblaščene za uresničevanje interesov študentov, za izvajanje različnih kulturnih, športnih, socialnih in drugih programov oz. dejavnosti študentov. Pri tem gre za obliko državne intervencije na področju študentskega združevanja, delovanja, ki bi bila sicer izdatek države, t.j. proračuna. Navedeno pomeni, da je država z ureditvijo po ZZZPB in ZSkuS zgolj preusmerila del sredstev, ki sodijo med prihodke državnega proračuna, k neposrednemu uporabniku (sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 658/2009 z dne 24. 3. 2009, podobno sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 362/2011 z dne 1. 12. 2011).

(6) Poročevalec št. 49 z dne 23. 6. 2003, EVA 2003-3311-0152.

(7) S spremembo ZDKDPŠ-A dne 28. 7. 2006 je bil z njim določen nov, poenostavljen način zbiranja sredstev iz naslova dodatne koncesijske dajatve. Koncesionar mora po tej spremembi sredstva nakazati direktno v proračunski sklad, s tem pa je Š. izgubil vse pristojnosti glede pobiranja dajatve in njenega prenakazila.