VSL sodba II Cp 134/2013

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo uporabnine v višini 30.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 7. 2010 do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v višini 1.713,60 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da jo višje sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje pred drugim sodnikom. Sodišče je zgrešeno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, hkrati pa je kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Ne drži, da bi se tožnik odselil prostovoljno in zato ne more imeti zahtevka na podlagi neupravičene pridobitve. Tožnik je preko pooblaščenca 8. 7. 2009 pisno zahteval plačilo uporabnine zaradi preprečevanja uporabe hiše. Toženka je večkrat izjavila, da se tožnik ne more vrniti v hišo, kar so potrdili tudi posamezni otroci. Najstarejši sin je na direktno vprašanje, ali bi lahko tožnik prišel živeti nazaj, povedal, da so odnosi podrti. Hči N je navedla, da bi se sicer vsi ostali odselili. Sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, ali se je tožnik julija 2005 preselil k drugi ženski, kar sploh ni pomembno. Nihče ni dolžan živeti v nemogočih razmerah, slabe odnose med zakoncema so potrdili vsi otroci. Toženka je izpraznila tožnikovo sobo, kopalnico, zamenjala ključavnico na vratih v zgornji etaži ter ga pregnala, ko je prišel napeljevati kabelsko TV. Tožnika je toženka tudi pregnala z vrta s pomočjo sina R. Toženka onemogoča tožniku, da bi uporabljal svojo nepremičnino. Etažo, kjer je živel, je zaklenila, v spodnji etaži pa se je naselil sin z družino. Ni pomembno, zakaj se je tožnik odselil, temveč, da mu toženka onemogoča uporabo njegovega deleža nepremičnine. Nerazumljivi so razlogi sodišča, da tožnikova zahteva, da uporablja celo hišo, nima pravne podlage, saj je lastnik samo do ½. Sodišče je spreobračalo posamezna dejstva ter izpoved JŽ proglasilo za neverodostojno. Izjavo, da ima tožnik pri njem svoje stvari je sodišče štelo kot dokaz, da ne drži, da bi imel tožnik stvari, še vedno v hiši. Ne drži, da tožnik ni zahteval vrnitve posesti nepremičnine, vsakič mu je bilo to preprečeno in nad njim izvajano psihično nasilje. Sodišče ni sledilo priči Ž tudi glede fotografij, kar je povezalo z datumom razvitja fotografije. Priča P je potrdila, da ji je tožnik zaupal svoje zakonske težave.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče je navedlo vse razloge o odločilnih dejstvih, tako da je sodbo mogoče preizkusiti ter zgolj s pavšalnim navajanjem, da je ta mestoma nerazumljiva, tožnik ne more uspeti.

5190. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da mora tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavka obogatitvenega zahtevka je torej tudi prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. To prikrajšanje mora biti konkretno in realno, pri čemer prikrajšani vanj ne sme privoliti. Če se solastnik prostovoljno odpove souporabi nepremičnine, do plačila uporabnine ni upravičen (primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 67/2009, 659/2009, 251/2006). Izhodišče izpodbijane sodbe, da je za odločitev bistveno, kaj je pravi razlog, da je tožnik zapustil skupno nepremičnino, je torej pravilno. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi se iz stanovanjske hiše izselil, ker bi bil v to prisiljen, temveč je to storil prostovoljno (zgolj v okviru te presoje pa je bil relevanten tudi indic glede odselitve k drugi ženski). Dogodki, ki jih je tožnik opisoval kot nasilje, se na konkreten čas izselitve niso nanašali, nesoglasja med zakoncema pa so v vsaki zvezi običajna in tudi ne morejo sama po sebi predstavljati razloga za opustitev rabe nepremičnine. Da bi tožnik utrpel kakšne posledice zatrjevanega toženkinega nasilja, dokazni postopek ni potrdil.

6Tožnik je z dopisom z dne 8. 7. 2009 (torej štiri leta po izselitvi) zahteval plačilo uporabnine, kar pomeni, da je izrazil željo po ureditvi dejanske situacije. Vendar ta dopis ne more biti relevanten glede izkazovanja njegovega prikrajšanja, saj z njim ni zahteval souporabe skupne stanovanjske hiše, torej je na ločeno bivanje še vedno pristajal. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na izpovedi družinskih članov, da bi bilo skupno bivanje zaradi nesoglasij nemogoče, saj te izpovedbe ne potrjujejo, da je skupno bivanje dejansko zahteval. V zvezi s tem tudi ni postavil trditvene podlage.

7Ugotovitev, da tožnik sedaj nima dostopa do dela nepremičnine, ki ga uporabljata toženka in hči N, ni bistvena. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da so v primeru, da se tožnik iz skupnega stanovanja prostovoljno izseli, njegova lastninska upravičenja omejena tudi s pravico toženke do zasebnosti. Zato tudi preprečitev tožnikovega dostopa zaradi zaklepanja stanovanja ne more predstavljati protipravnega omejevanja njegove pravice do uporabe stanovanja (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 659/2009). Takšna preprečitev vstopa v del nepremičnine bi lahko predstavljala kršitev tožnikove pravice do uporabe le, če bi si tožnik prizadeval, da ponovno pridobi možnost uporabe stanovanja, pa tega prav zaradi ravnanja toženke ne bi mogel. Vendar tožnik trditev v tej smeri v postopku ni postavil, temveč je celo sam navedel, da je v skupni del nepremičnine večkrat vstopil po izselitvi, kar so potrdile tudi zaslišane priče.

8Pritožba graja dokazno oceno izpovedi priče JŽ, vendar v delu, ki za odločitev v tej pravdi ni bistven. Da je ostalo nekaj tožnikovih stvari v hiši, v postopku sploh ni bilo sporno in tožnik glede teh stvari tudi ni postavil nobenega zahtevka za njihovo vrnitev. Pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožnik s predložitvijo fotografij ni izkazal, da bi bil skupno bivališče prisiljen zapustiti prav zaradi aktualnega nasilja toženke v juliju 2005, saj tega datumi na fotografijah ne potrjujejo.

9Ker glede na navedeno v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.

10Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).