VSRS Sodba I Ips 34656/2010-59

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

A.

1Okrajno sodišče v Piranu je z uvodoma navedeno sodbo R. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje znamke ali modela po prvem odstavku 233. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo in določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta, obsojenemu pa naložilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. in 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojenemu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, „iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP“ ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev.

4Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila seznanjena tako obsojeni kot njegova zagovornica, ki v izjavi na odgovor vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5Vložnica zahteve za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavljano kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da sodišče prve stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi ni obrazložilo načina neupravičene uporabe tujih oznak. V izreku sodbe se namreč obsojenemu očita, da je besedni zvezi Youth Hostel in znak modrega trikotnika s smreko in hišo uporabil za označevanje svojega objekta, pri spletnem oglaševanju in na reklamnih tablah v Piranu, sodišče prve stopnje pa v razlogih sodbe ne pojasni niti kateri svoj objekt naj bi označil, pri oglaševanju na kateri spletni strani naj bi svoje storitve oglaševal pod tujimi oznakami niti ne da ima obsojeni v Piranu reklamne table. S tem sta po mnenju obsojenčeve zagovornice podani tudi absolutni bistveni kršitvi določb postopka po 7. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče ni v popolnosti rešilo predmeta obtožbe in sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, do tovrstnih pritožbenih navedb pa se ni obrazloženo opredelilo niti pritožbeno sodišče. Vrhovno sodišče takšnim izvajanjem obsojenčeve zagovornice ne more pritrditi, saj tako iz izreka kot tudi iz obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje izhajajo povsem jasni razlogi v zvezi z odločilnim dejstvom neupravičene uporabe tuje znamke pri gospodarskem poslovanju na način opredeljen v izreku sodbe. Sodišči sta namreč ugotovili, da je imela družba D. d.o.o., direktor katere je bil obsojeni, s Popotniškim združenjem Slovenije in Zavodom za mladinsko popotništvo v obdobju med 1. 6. 2007 in 31. 5. 2008 sklenjeno pogodbo o sodelovanju, na podlagi katere je imela družba D. d.o.o. za čas veljavnosti pogodbe tudi pravico do uporabe mednarodnega logotipa International Youth Hostel Federation, tj. besedne zveze Youth Hostel in znaka modrega trikotnika s smreko in hišo (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Po ugotovitvah nižjih sodišč je družba D. d.o.o. zaščiteno znamko uporabljala tudi po preteku časa veljavnosti pogodbe oziroma vsaj do 10. 9. 2009 (točki 5 in 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 8 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), kljub temu, da nova pogodba ni bila sklenjena ter je bil obsojeni s strani predstavnikov Popotniškega združenja Slovenije večkrat pozvan k spoštovanju pravic tuje intelektualne lastnine in k odstranitvi oznak z tujo znamko (točki 4 in 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Obrazložitvama sodb nižjih sodišč tako ni moč očitati pomanjkanja razlogov v zvezi s vprašanjem neupravičene uporabe tuje znamke pri gospodarskem poslovanju v obdobju med 31. 5. 2008 in 10. 9. 2009 oziroma, kot navaja zahteva, da sodišče prve stopnje ne bi v popolnosti rešilo predmeta obtožbe, glede na jasno zavzeto stališče v 6. točki obrazložitve njegove sodbe pa tudi pritožbenemu sodišču ne, da se do uveljavljanega očitka ne bi opredelilo.

6Obsojenčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti kršitev kazenskega zakona utemeljuje tudi z navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje zakonski znak tuje znamke ugotavljati z vpogledom v register znamk oziroma s poizvedbo pri Uradu RS za intelektualno lastnino, namesto da je zaključek, da sta besedna zveza Youth Hostel in moder trikotnik s smreko in hišo zaščiteni znamki oprlo le na izpoved predstavnika oškodovane družbe I. J., dopis (domnevnega) imetnika znamke in vsebino pogodbe o sodelovanju, iz katere pa ne izhaja niti za kakšno zaščiteno znamko gre niti kdo je njen imetnik. Sodišče prve stopnje je sicer vpogledalo v mednarodno evidenco WIPO, vendar takšen dokaz ni dovoljen, saj ni bil izveden na glavni obravnavi, poleg tega pa je evidenca WIPO v tujem (angleškem) jeziku. Po stališču Vrhovnega sodišča zagovornica s tovrstnimi navedbami ne utemeljuje (tudi sicer povsem pavšalno) uveljavljane kršitve kazenskega zakona, ampak nedovoljeno izraža dvom v dejanske zaključke nižjih sodišč. Na, že tudi v pritožbi sicer povsem pavšalno podane dileme zagovornice v zvezi z dovoljenostjo dokaza z vpogledom sodišča prve stopnje v evidenco WIPO, je v točki 5 obrazložitve odgovorilo že pritožbeno sodišče ter poudarilo, da je sodišče prve stopnje zaključek, da gre za zaščiteno tujo znamko oprlo na vsebino pogodbe o sodelovanju, ki je obsojenemu za čas veljavnosti pogodbe dovoljevala uporabo mednarodne oznake, dopisov Popotniškega združenja Slovenije, s katerimi so obsojenca pozvali k odstranitvi oznak z zaščiteno znamko in dopisa mednarodne organizacije Hostelling International, nenazadnje pa temu ni nasprotoval niti sam obsojenec. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da ne le, da je uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot razlog zahteve za varstvo zakonitosti izrecno izključeno (drugi odstavek 420. člena ZKP) in je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti na takšno dejansko stanje kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba vezano, ampak da je nedovoljeno tudi navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, kar med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Tako niso nedovoljene le zgornje navedbe v zvezi z načinom ugotavljanja vsebine zaščitene znamke, ampak to velja tudi za navedbe, da izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da bi obsojeni ravnal z direktnim naklepom, saj to po mnenju zagovornice ne izhaja niti iz listinskih dokazov niti iz obsojenčevega zagovora.

C.

7Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena pretežno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

8Ker obsojeni z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je dolžan, na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.