UPRS sodba II U 381/2012

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Prvostopni upravni organ je v ponovnem postopku izdal investitorjem A.A., B.B. in C.C., gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta, treh parkirišč in ograje na zemljiščih s parc. št. 303/1, 302/4, 302/2 in 305/5 vse k.o. ..., pod pogoji navedenimi v nadaljevanju izreka citirane prvostopne odločbe. V obrazložitvi podrobno povzema potek upravnega postopka ter določbe prostorskih aktov, ki se nanašajo na območje nameravane gradnje, nato pa na podlagi značilnosti te gradnje ugotavlja, da je v skladu z relevantnimi prostorskimi akti in da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. V danem primeru je bilo gradbeno dovoljenje izdano za objekt, kot je izkazan v predloženem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja in ne gre za legalizacijo že zgrajenega objekta. Obravnavani objekt se nahaja v območju, za katerega velja srednja homogenost zazidave. Kot pavšalne in neutemeljene zato zavrača navedbe tožeče stranke, da je odnos objekta do okolice manj primeren in da ne ohranja oblikovne identitete območja. Klet obravnavanega objekta je s projektom za pridobitev gradbenega dovoljenja predvidena v vkopani izvedbi, na SZ strani do 2/3 višine etaže, na JZ strani objekta pa je v celoti vkopana, kar je v skladu s PUP. Upravni organ se sicer strinja z navedbami tožeče stranke, da opis usklajenosti projekta s prostorskim aktom vsebuje kar nekaj neustreznih opisov skladnosti (sklicevanje na nekatere objekte, ki so zgrajeni na območjih, ki se urejajo z drugimi prostorskimi akti), vendar pa po mnenju upravnega organa opis skladnosti na ustrezen in zadosten način izkazuje skladnost predloženega projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s PUP, kar je v postopku pred izdajo odločbe ugotovil tudi upravni organ. Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki so ga stranke predložile k spremenjeni vlogi (torej vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja), dejansko vsebuje soglasja pristojnih soglasodajalcev, ki so jih ti dali k projektu, ki ga je stranka priložila vlogi za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Vendar pojasnjuje, da se projekt, ki so ga stranke priložile vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja v tistem delu, ki obravnava stvari, ki zadevajo področja posameznih soglasodajalcev, ni v ničemer spremenil. Projekt, ki je bil predložen vlogi za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, se je namreč samo dopolnil s potrebnimi sestavinami, ki jih v skladu z določili Pravilnika o projektni dokumentaciji mora vsebovati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja oz. se je le spremenil in uskladil s spremenjeno vlogo – vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Glede navedb tožeče stranke o veljavnosti soglasij pojasnjuje, da so morali soglasodajalci na podlagi tretjega odstavka 50. člena ZGO-1, za omejeno veljavnost soglasij navesti podlago iz posebnega predpisa. Ker tega niso navedli, se v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZGO-1 šteje, da v tem delu projektnih pogojev nimajo. Da se v varovalnem pasu lokalne ceste izvede ograja je bilo razvidno že iz projekta št. G1/2004-Z, ki ga je v maju 2010 izdala gospodarska družba D. d.o.o., ki ga je priložila k vlogi za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja. Dejstvo je, da je projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja sestavljen tudi iz dveh dopolnitev, kar nedvomno pomeni, da je projekt nekoliko težje razumljiv, vendar je po mnenju upravnega organa izdelan dovolj natančno, enoznačno in razumljivo, da je iz njega jasno razvidno, kaj je predmet tega upravnega postopka ter da izdelava čistopisa projekta ni potrebna.

V pritožbenem postopku (zoper odločbo sta se pritožila Državno pravobranilstvo in tožeča stranka) je drugostopni organ dopolnil izpodbijano odločbo v točki 5.3 tako, da je določil, da je dovoljena gradnja ograje do višine 1,2 m v odmiku od 1 m do 1,5 m od zemljišča s parc. št. 992/14 k.o. ..., v preostalem delu pa potrdil odločitev prvostopnega organa in pritožbi zavrnil. V obrazložitvi opozarja, da v izreku prvostopne odločbe v zvezi z gradnjo ograje ni navedena njena višina. Zato je upoštevaje določbo PUP-a v 23. členu, kjer so dovoljene gradnje ograj do višine 1,2 m proti cesti ali sosednji parceli, v tem delu odpravil izpodbijano prvostopno odločbo in s svojo odločbo odločil, da je v skladu s 23. členom PUP in kot to navaja tudi projekt, dovoljena gradnja ograje na zemljišču investitorjev v odmiku od 1 m do 1,5 m od javne ceste in do višine 1,20 m. Ugotavlja, da je bilo k gradnji ograje dano tudi ustrezno soglasje upravljavca ceste, to je Mestne občine Ptuj, št. 351-11/2009 z dne 9. 6. 2010. V nadaljevanju pritrjuje ugotovitvi prvostopnega upravnega organa, da je gradnja poslovno stanovanjskega objekta v danem območju dovoljen poseg v prostor. Gradnja je v skladu z določbo 19. člena PUP, po katerem so v danem območju dovoljene gradnje objektov v etažnosti K + P + M (pravilno K+P+N po določilih grafičnih prilog) z povsem ali do 2/3 vkopano kletjo, v razmerju tlorisnih stranic do 1:3, ko gre za gradnjo večjega stanovanjsko poslovnega objekta. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da je bil objekt zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem izdanim v letu 2005 pritožbeni organ pojasnjuje, da ta okoliščina ne more vplivati na odločitev o stvari sami. V danem primeru je namreč predmet presoje pravilnost in zakonitost gradbenega dovoljenja, skladnost gradnje z izdanim gradbenim dovoljenjem, na kar opozarjata pritožnika v svojih pritožbenih navedbah, pa je stvar gradbene inšpekcije in ne tega postopka, zato s tovrstnimi ugovori v postopku nista mogla uspeti. Prav tako na odločitev o stvari sami ne vplivajo ugovori o tem, da soglasja k dopolnitvam projekta niso dana, saj je šlo za dopolnitve oz. spremembe projekta, na katera dana soglasja ne vplivajo. Se pa pritožbeni organ strinja s pritožbeno navedbo, da je bilo z odločbo upravnega organa druge stopnje št. 35108-281/2008-17/TM z dne 29. 6. 2009 ugotovljeno, da je bilo na mestu, kjer je sedaj klet, predvideno pritličje objekta. Vendar so investitorji v ponovnem postopku spremenili zahtevek tako, da gre za gradnjo objekta etažnosti K + P + N, v zvezi s tem predložili ustrezen projekt, ki je v skladu s PUP in na podlagi tega je bilo investitorjem izdano gradbeno dovoljenje.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi povzema potek dosedanjega postopka gradnje spornega poslovno stanovanjskega objekta. Iz projektne dokumentacije, ki so jo k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja predložili investitorji, je razvidno, da predvidevajo zasutje kleti, ne pa vkopanost. O tem se nista opredelila ne prvostopni, ne drugostopni upravni organ. Poleg zatrjevane neskladnosti z določbami PUP (vkopanost kleti – zasutje kleti) ponavlja tudi pritožbene ugovore v zvezi s spremembo postopka vloge za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja v vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja. Zatrjuje, da je v postopku prišlo do kršitve pravil postopka, saj upravni organ tožeči stranki, ki je že sodelovala v postopku na podlagi vloge o spremembi gradbenega dovoljenja ni dovolil fotokopije projektne dokumentacije. Zgolj vpogled v upravni spis pa za študij in pregled projektne dokumentacije ni dovolj. Prav tako ponavlja pritožbene ugovore, da na podlagi izdelanega projekta niso bila pridobljena ustrezna soglasja. Izpodbijana odločba se prav tako ne da preizkusiti, saj izpodbijano gradbeno dovoljenje določa, da se daje gradbeno dovoljenje za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta, treh parkirišč in ograje na zemljišču s parc. št. 303/1, 302/4, 302/2 in 302/5 k.o. ..., iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa ni jasno razvidno, na kateri parceli bo stal poslovno stanovanjski objekt, kje parkirišča in kako bo potekala ograja. Poleg tega je samo gradbeno dovoljenje v nasprotju z dejanskim stanjem. Zatrjuje tudi, da s tem, ko investitorji niso pridobili soglasja tožeče stranke k novi projektni dokumentaciji, v zvezi z osmim odstavkom 23. člena PUP, po kateri se za ograje ob javni cesti mora pred gradnjo pridobiti soglasje upravljavca javne ceste, kršili njeno ustavno pravico do uresničevanja lokalne samouprave. Hkrati predstavlja izdaja gradbenega dovoljenja brez predhodnih soglasij po ZGO-1 razlog za izrek ničnosti izpodbijanih upravnih aktov. Tožeča stranka je tekom celotnega postopka večkrat izpostavila tudi dvom ali lahko investitorji ves čas vlagajo nove vloge za spremembo gradbenega dovoljenja, če je bilo o takšni vlogi že predhodno pravnomočno odločeno. Še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je na nepremičnini parc. št. 303/1 vpisana zaznamba prepovedi iz 158. člena ZGO-1 zaradi nedovoljene gradnje po odločbi Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor z dne 20. 9. 2007. Na podlagi ravnanja investitorjev bi bilo mogoče sklepati, da je možno vsako neskladno gradnjo ali gradnjo brez ustreznih dovoljenj sanirati z dodatnimi vlogami in stalno spreminjajočimi se projekti. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločba nezakonita iz razloga, ker v postopku niso bile upoštevane določbe materialnih predpisov (ZGO-1 in PUP), ker je bila tožeči stranki kršena njena pravica do izjave o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe (nevročitev zakonsko predpisane dokumentacije in zavrnitev zahteve za fotokopije spise), ker je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno (soglasja v upravnem postopku so bila dana na podlagi druge projektne dokumentacije in ne za novo gradbeno dovoljenje na podlagi projektne dokumentacije decembra 2011 ter januarja in februarja 2012) in ker sta upravna akta izdana brez obligatornih sestavin k gradbenemu dovoljenju, kar predstavlja razlog za ničnost upravnih aktov. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani prvostopno in drugostopno odločbo odpravi in vlogo investitorjev za izdajo gradbenega dovoljenja zavrne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo v celoti zavrača navedbe tožeče stranke kot neutemeljene, nestrokovne in zavajajoče. V zvezi z tožbenim ugovorom glede vkopanosti objekta navaja, da je predložena projektna dokumentacija v skladu z določili PUP in da se tožeča stranka še vedno spreneveda in primerja sedanje stanje gradbene jame s predmetno projektno dokumentacijo. Zavajajoče in nepravilne so tudi navedbe tožeče stranke glede soglasij danih k projektni dokumentaciji. Za predmetni objekt je tožeča stranka izdala identično soglasje leta 2004 in potem ponovno za cestni priključek in objekt, kar je navedla že tožeča stranka. Ker se projekt v nadaljnjih dopolnitvah ni v ničemer spremenil, projektant ni zahteval novih soglasij, razen tega nikjer v soglasjih tožeče stranke ni navedeno, da bi imela rok trajanja veljavnosti oz. da bi bilo to soglasje drugačno, če gre za spremembo ali novo gradbeno dovoljenje. Tako upravna enota, kot Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, sta zavzeli stališče, da soglasja v zvezi s kasnejšimi dopolnitvami niso bila potrebna, saj se cestni priključek in objekt, obravnavan v predmetni projektni dokumentaciji, ni v ničemer spreminjal. Neutemeljeno se tožeča stranka sklicuje tudi na pomanjkanje soglasij za parkirišče in ograjo. Za parkirišče, ki je od ceste oddaljeno več kot 8 m soglasje ni potrebno, prav tako ni potrebno soglasje za ograjo. Določila PUP so v zvezi z ograjo v celoti izpolnjena. Ograja je opisana in situacijsko prikazana v predmetni projektni dokumentaciji. V določilih PUP je tudi navedba, da mora investitor ograjo umestiti tako, da je zagotovljeno polje preglednosti. To določilo PUP natančno določa projektantu, da pri umestitvi ograje v prostor tudi tehnično preveri in tako umesti ograjo v prostor, da je območje preglednosti zagotovljeno, kar izjavlja s projektantsko izjavo, ki je sestavni del vsake projektne dokumentacije. Določilo PUP-a projektantu ali investitorju ne naroča, da mora upravljavec javne ceste ali kdo drug preveriti oz. celo odobriti v postopku gradbenega dovoljenja polje preglednosti. Razen tega je na podlagi 6. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost določeno, da mora investitor na zemljišču, na katerem naj bi bil zgrajen nezahteven ali enostaven objekt, in je na območju, ki je s posebnimi predpisi opredeljeno kot varovalni pas objekta gospodarske javne strukture ali na območju, ki je s posebnim predpisi opredeljeno kot varovano, pred začetkom gradnje takšnega objekta pridobiti pisno soglasje pristojnega organa oz. službe. Projektant je v predmetni projektni dokumentaciji navedel, da še niso izpolnjeni vsi pogoji gradnje predmetne ograje, saj sočasno poteka mejna obravnava javne ceste in ni zgrajena javna infrastruktura, zato soglasja tožeče stranke ni zahteval, izvedba predmetne ograje bo zaradi navedenih okoliščin odmaknjena v prihodnost. V vsakem primeru pa bo pred pričetkom izgradnje predmetne ograje tako kot naroča zakonodaja, podal ustrezno vlogo tožeči stranki za pridobitev ustreznega soglasja. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijani odločbi.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 11. 2012 ponovno opozarja, da prizadeta stranka ne loči pojma vkopanosti in zasutja kleti. Ponavlja pritožbene in tožbene ugovore, da investitor k projektni dokumentaciji ni priložil vseh predpisanih soglasij. Izpostavlja, da tožeča stranka k vlogi investitorjev in k projektu iz decembra 2011 soglasij nikoli ni izdala. Prav tak ne zdrži presoje zatrjevanje investitorjev, da se projektna dokumentacije iz leta 2008 in iz leta 2011 bistveno ne razlikujeta in da zato novih soglasij ni bilo potrebno predložiti, niti jih zahtevati. Predlaga, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka vložila tožbo zoper odločbo o izdaji gradbenega dovoljenja, ki je bila izdana v postopku, začetem na zahtevo prizadete stranke v tem sporu. V tem upravnem postopku, kot je razvidno iz upravnih spisov in obrazložitve drugostopenjskega organa, se je zoper izpodbijano odločbo tudi pritožila. Po določbi četrtega odstavka 62. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) je lahko pod pogoji, določenimi v četrtem odstavku tega člena stranka v postopku tudi občina. Status stranskega udeleženca ji je bil podeljen z novelo ZGO-1B (ki je pričela veljati 15.4.2008) zaradi varstva lastnih pravic in interesov, ki se nanaša na urejanje prostora na njenem območju (glej obrazložitev predloga ZGO-1B). Čeprav iz podatkov predloženih upravnih spisov ni razvidna pravna podlaga, na kateri temelji priznanje lastnosti tožeče stranke kot stranke v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ji je sodišče ob dejstvu, ki izhaja iz podatkov v predloženih upravnih spisih, da ji je bil v upravnem postopku priznan status stranke in sta ji bili vročeni odločbi, ki sta predmet presoje v tem upravnem sporu, priznalo status stranke v tem upravnem sporu (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS št. I Up 217/2008 z dne 12.11.2008). Ker se v skladu s 1. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov zoper odločitve in dejanja državnih organov, organov lokalne skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, je sodišče pravni interes tožeče stranke za vložitev tožbe v tem upravnem sporu in s tem vsebinsko utemeljenost tožbenih ugovorov presojalo z vidika varstva pravic in interesov, ki se nanašajo na urejanje prostora, kot to izhaja iz določbe 4. odstavka 62. člena ZGO-1.

Kot je razvidno iz tožbenih navedb, tožeča stranka izpodbija izdano gradbeno dovoljenje iz razloga, ker predlagana gradnja ni skladna z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za območje mesta Ptuj (PUP) in ker k gradbenemu dovoljenju niso bila pridobljena vsa ustrezna soglasja (med drugim tudi soglasje občine kot upravljalca ceste). V zadevi med strankami ni sporno, da nameravana gradnja leži v območju P11- S2/1, ki je namenjeno stanovanjski in poslovni dejavnosti, kjer posege v prostor ureja PUP. Med strankami prav tako ni sporno, da so v skladu z določbo 19. člena PUP v danem območju dovoljene gradnje objektov etažnosti (v skladu z grafično prilogo „Območja in načini urejeni s prostorskimi ureditvenimi pogoji“) P+1, na nagnjenih terenih pa se dopušča tudi gradnja kleti, ki mora biti vkopana v celoti ali do 2/3. Sporna pa je v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja predvidena vkopanost kleti do 2/3 višine etaže na severovzhodni strani in v celoti vkopana klet na jugozahodni strani objekta, glede na to, da gre za objekt zgrajen leta 2005. Tako v upravnem postopku kot tudi v tožbi tožeča stranka zatrjuje, da je projekt neskladen s PUP-om, ker ne gre za vkopano klet, temveč za zasutje kleti. Res je, da na zemljišču, na katerem je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem predvidena gradnja poslovno stanovanjskega objekta, stoji objekt (zgrajen do druge gradbene faze), za katerega je bil zaradi neskladne gradnje (odstopanja glede dovoljene etažnosti) pravni prednici investitorjev izrečen inšpekcijski ukrep in da tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem, investitor ni odstranil, niti ni odstranitve odredil pristojni gradbeni inšpektor. Vendar navedena okoliščina na pravilnost in zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja ne vpliva. Že tožena stranka je v izpodbijani drugostopni odločbi opozorila, da se v predmetnem postopku presoja izpolnjevanje pogojev iz 66. člena ZGO-1, med drugim tudi skladnost projekta s prostorskim aktom ter da ima projekt vse predpisane sestavine in ga je izdelala oseba, ki je je med izdelavo projekta izpolnjevala z zakonom predpisane pogoje, in da se ne presoja skladnosti izdanega gradbenega dovoljenja z objektom zgrajenim leta 2005. Tako je v izpodbijanem gradbenem dovoljenju opredeljena etažnost poslovno stanovanjskega objekta K+P+N, ki se zaključi s podstrešjem, v okviru dovoljene in skladne s PUP. Iz tekstualnega in grafičnega dela projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD december 2011, dopolnitev PGD januar 2011 in dopolnitev PGD februar 2011) izhaja tudi, da je predvidena gradnja vkopane kleti z zahodne in severne strani ter do 2/3 z vzhodne in južne strani, saj gre za gradnjo na nagnjenem terenu. Projektnih rešitev predstavljenih v projektni dokumentaciji pa upravni organ ni dolžan presojati. Te namreč v skladu s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (ki določa podrobnejšo vsebino projektne dokumentacije) pripravijo projektanti in odgovorni projektanti, torej osebe, ki opravljajo storitve pri projektiranju in odgovarjajo, da je načrt, ki ga izdelajo skladen s prostorskim aktom, gradbenimi predpisi in pogoji pristojnih soglasodajalcev. Zato je navedeni tožbeni ugovor (da ne gre za vkopanost temveč zasutje kleti) po presoji sodišča neutemeljen. Morebitna gradnja v nasprotju z izdanim gradbenim dovoljenjem (zasutje kleti) bi v obravnavanem primeru pomenila neskladno gradnjo, to pa je stvar postopka gradbene inšpekcije.

Tožeča stranka ne more biti uspešna niti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nezakonitost gradbenega dovoljenja zaradi neizdanih soglasij. Kot je bilo že navedeno, je upravni spor namenjen presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega gradbenega dovoljenja v obsegu poseganja v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Soglasje je v skladu s točko 5. 5.2 prvega odstavka 2. člena ZGO-1 potrditev pristojnega soglasodajalca, da je projektna dokumentacija izdelana skladno s pogoji, ki jih je predhodno določil za njeno izdelavo. Soglasje je torej samostojen akt, ki ga izda subjekt, ki ima za to pooblastilo v zakonu. Organ, ki je pristojen za gradbene zadeve, pa preveri, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka prvega odstavka 66. člena ZGO-1). V obravnavani zadevi to pomeni, da tožeča stranka ne more uspešno uveljavljati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na neizdajo soglasij. Kadar v postopku izdaje gradbenega dovoljenja občina nastopa kot soglasodajalec (in je glede tega njen položaj enak položaju vseh drugih soglasodajalcev) nima položaja stranke v postopku izdaje konkretnega dovoljenja za poseg v prostor, ker ne zasleduje svojega pravnega interesa. Iz upravnih spisov pa ne izhaja, da bi varovala svoj pravni položaj kot lastnica sosednjih zemljišč. Vsebinsko neutemeljeni pa so tudi tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izdajo ostalih potrebnih soglasij. Tovrstni ugovori sodijo v okvir zagotavljanja zaščite javne koristi, ki jo je dolžan zagotoviti prvenstveno upravni organ, ki je pristojen za odločanje, prav tako pa tudi državni pravobranilec. Kot je razvidno iz podatkov predloženega upravnega spisa je državni pravobranilec tovrstne ugovore neuspešno uveljavljal v upravnem pritožbenem postopku, sodnega varstva v upravnem sporu pa ni uveljavljal.

Upoštevaje vse navedeno je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25.člena ZUS-1 po kateri v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.