VSC sklep Cpg 382/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se predlog tožeče stranke z dne 9. 5. 2013 naj se pritožba skladno z osmim odstavkom 112. člena ZPP šteje za pravočasno, zavrne.
Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se pritožba tožeče stranke zoper sodbo opr. št. I Pg 572/2013 datirana s 3. 5. 2013 in vložena 7. 5. 2013, šteje za pravočasno.

Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da za izdajo izpodbijanega sklepa v veljavnem ZPP sploh ni nobene pravne podlage in da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je menilo, da je pritožba pravočasno, pritožbo odstopiti v reševanje sodišču druge stopnje. Nadalje navaja, da je nepravilen argument sodišča prve stopnje, da tožeči stranki sploh ne bi bilo potrebno napisati naslova sodišča ter da naj bi že sama navedba “Okrožno sodišče v Celju” vsakemu “normalnemu” poštarju morala zadoščati, da bi našel naslovnika, saj gre za državni organ, katerega naslov je znan vsakemu C. Naslov sodišča prve stopnje ni splošno znano dejstvo, obveznost poštarjev pa je, da pisma dostavljajo na naslov, naveden na kuverti in ne na naslov, ki se njim zdi pravilen. Ni naloga poštarja, da sanira očitne napake pošiljateljev storjene iz malomarnosti. Prav tako izjeme iz osmega odstavka 112. člena ZPP ni mogoče uporabiti, ker pritožba tožeče stranke ni bila izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka in je prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, temveč je tožeča stranka svojo pritožbo naslovila na pristojno Okrožno sodišče v Celju, le na samo vlogo in na ovojnico je napisala napačen naslov. Poleg tega bi bilo sklicevanje na očitno pomoto oziroma lapsus pri pooblaščencu, ki je odvetnik, mogoče oziroma dopustno le tedaj, ko bi odvetnik sodišče v sami vlogi opredelil pravilno, nato pa bi na pisemsko ovojnico zapisal napačno sodišče (kot na primer sklep VS RS II Ips 253/2003 z dne 19. 6. 2003). Tožeča stranka oziroma njen pooblaščenec pa je pri sestavi vloge nepravilno opredelil sodišče pri čemer je pravilno opredelil naziv, nepravilno pa naslov sodišča, in sicer tako v vlogi kot tudi na pisemski ovojnici. V zvezi z obrazložitvijo sodišča, da bi navedba “Okrožno sodišče v Celju” morala zadoščati vsakemu normalnemu poštarju, da bi naslovnika našel, tožena stranka poudarja, da ima naslovnik svoje oddelke na več naslovih in zato ne gre za splošno, vsem znano dejstvo. Sodišče prve stopnje bi lahko pritožbo tožeče stranke štelo za pravočasno le v primeru, ko bi šlo za opravičljivo napako pooblaščenca tožeče stranke, vendar opisana napaka pooblaščenca tožene stranke ni in ne more biti opravičljiva in zato ne gre za očitno pomoto na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč napačen naslov sodišča napisala tako v vlogi, kot tudi na pisemski ovojnici, v kateri je vlogo poslala, poleg tega pa tudi na potrdilu o oddaji pošiljke. Ker gre za trojno napako pooblaščenca tožeče stranke, je mogoče govoriti o pomanjkanju skrbnosti pooblaščenca, za katerega se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, takšne trojne napake pa pri tako kvalificiranem pooblaščencu ni dopustno opredeliti kot očitne pomote.

Pritožba je utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje: (-) da je rok za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 22. 3. 2013 iztekel 7. 5. 2013, (-) da je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je priporočeno oddala na pošto 9. 5. 2013, torej po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka, (-) da je tožeča stranka v pritožbi uvodoma izpostavila, da je že 7. 5. 2013 na zadnji dan pritožbenega roka priporočeno na pošto vložila pritožbo zoper prvostopno sodbo, ki pa jo je naslovila na Okrožno sodišče v Celju, Z. ..., ... C., (-) da je sedež Okrožnega sodišča v Celju nedvomno na naslovu P. .., C. in ne na Z. ..., C. ter (-) da je pritožba bila pravilno naslovljena na Okrožno sodišče v Celju, pri tem pa je bil napačno napisan le naslov sodišča. Sodišče prve stopnje je nato zaključilo, da tožeči stranki dejansko niti ni bilo potrebno napisati naslova sodišča in bi že zgolj navedba Okrožno sodišče v Celju morala zadoščati vsakemu normalnemu poštarju, da bi našel tega naslovnika, ker ne gre za neko neznano fizično osebo, temveč državni organ, katerega sedež oziroma naslov je znan vsakemu C.

Osmi odstavek 112. člena ZPP določa, da če je bila vloga, ki je vezana na rok, izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka, pa prispe k pristojnemu sodišču po izteku roka, se šteje, da je bila pravočasno vložena, če je mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati nevednosti vložnika, ki nima pooblaščenca iz tretjega odstavka 86. člena oziroma tretjega odstavka 87. člena tega zakona, ali očitni pomoti vložnika.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da osmega odstavka 112. člena ZPP ni mogoče uporabiti v obravnavanem primeru, ker tožeča stranka pritožbe sploh ni naslovila na nepristojno sodišče, saj je v pritožbi pravilno navedla naziv sodišča, napisala pa je le napačen naslov. Tako ne more iti za situacijo, ko je bila vloga izročena ali poslana nepristojnemu sodišču pred iztekom roka in bi prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka. Nobenega dvoma ni, da je pritožba tožeče stranke prispela k pristojnemu sodišču po izteku roka, pri čemer se v skladu z drugim odstavkom 112. člena ZPP šteje, da je pritožba bila vložena 9. 5. 2013, to je dva dni po izteku pritožbenega roka, ki je iztekel 7. 5. 2013. Ker pritožba tožeče stranke zoper sodbo ni bila poslana nepristojnemu sodišču, temveč pristojnemu, katerega naslov pa je tožeča stranka tako v vlogi kot tudi na pisemski ovojnici navedla nepravilno, in posledici tega ni prišlo do vročitve pisemske pošiljke naslovniku, v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti izjeme iz osmega odstavka 112. člena ZPP, kot utemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v posledici zmotne uporabe osmega odstavka 112. člena ZPP zmotno štelo in z izpodbijanim sklepom zmotno odločilo, da je pritožba tožeče stranke zoper sodbo pravočasna.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je predlog tožeče stranke, da se pritožba vložena 9. 5. 2013 šteje za pravočasno, zavrnilo (3. točka 365. člena v zvezi s peto alinejo 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa ni sledilo predlogu tožene stranke, da pritožbo tožeče stranke zoper sodbo z dne 22. 3. 2013, ki je bila vložena 9. 5. 2013, zavrže kot prepozno, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da je tožeča stranka hkrati s predlogom, da se pritožba vložena 9. 5. 2013 šteje za pravočasno v skladu z osmim odstavkom 112. člena ZPP, podrejeno predlagala tudi vrnitev v prejšnje stanje, o katerem pa je pristojno odločati sodišče prve stopnje (prvi odstavek 117. člena ZPP).

Ker bo tako v nadaljevanju postopka moralo sodišče prve stopnje odločati o predlogu tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje in bo v odvisnosti od odločitve o takšnem predlogu tudi lahko sprejelo odločitev o morebitnem zavrženju pritožbe kot prepozne, je pritožbeno sodišče ob smiselni uporabi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o priglašenih pritožbenih stroških tožene stranke pridržalo za končno odločbo.