VSRS Sodba I Ips 58988/2010-189

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

1B. N. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu v zvezi s 34. in tretjim odstavkom 29. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 1 leto zapora s preizkusno dobo 3 let. Po določbi 56. člena KZ-1 je sodišče za primer preklica obsojencu v določeno kazen v okviru pogojne obsodbe vštelo čas, prebit v priporu, od 8. 7. 2010 od 12.30 ure do 25. 10. 2010. Na podlagi 73. člena KZ-1 mu je odvzelo sekiro, v plačilo pa mu je naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), medtem ko je z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornice obremenilo proračun, sicer je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti kot sama navaja, iz razlogov zmotne uporabe kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb ZKP, zlasti še 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z drugim odstavkom 423. čelna ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornica sicer uvodoma uveljavlja kršitve materialnega in procesnega zakona, vendar pa teh kršitev kasneje ne obrazloži, temveč izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

4V izjavi zagovornice o odgovoru vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti pa zagovornica vztraja na trditvah zahteve.

5Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6Zahtevo za varstvo zakonitosti se lahko vloži skladno z določilom prvega odstavka 420. člena ZKP zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper kazenski postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le iz razlogov kršitev materialnega zakona, iz razlogov kršitev procesnega zakona iz prvega odstavka 371. člena ZKP, iz drugih procesnih kršitev pa le, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na navedeno, drugi odstavek tega člena še izrecno prepoveduje vlaganje zahtev iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7Zagovornica v zahtevi uvodoma navaja, da uveljavlja kršitev materialnega zakona in kršitev procesnih določb, vendar pa z nadaljnjimi navedbami, da obsojenec ni zgrabil sekire zato, da bi ubil oškodovanca, temveč le zato, da bi ga spodil iz hiše, da če bi ga hotel umoriti, bi to dejansko storil, da ni uporabil sekire hipoma, ampak je šel ponjo v drug prostor, da razen oškodovančeve navedbe ni na voljo nobenih dokazov da je šlo za kakršnikoli udarec po glavi ipd., zagovornica ne obrazlaga kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč izraža le svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskih stanjem, iz tega razloga pa kot je bilo že pojasnjeno, zahtev za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

8Vložnica tudi ne more uspeti z uveljavljanjem 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je sodba o odločilnih dejstvih (obstoj udarca s sekiro) v nasprotju s podatki v spisu, saj na rezilu sekire na mestu, kjer bi se slednja morala dotakniti oškodovančeve glave, niso bili najdeni sledovi oškodovančeve krvi, kar po vseh občih dokaznih standardih in tudi po zatrjevanju izvedenca Š. na glavni obravnavi potrjuje zagovor obsojenca in trditve obrambe, da udarca po glavi s sekiro ni bilo, ker te trditve pomenijo le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča oziroma predstavljajo zagovorničine dokazne zaključke o zadevi. Sodišče je namreč jasno in obširno obrazložilo zakaj šteje, da je do zamaha s sekiro prišlo, s takšno presojo pa se zagovornica očitno ne strinja.

9S tem, da je sodišče oprlo sodbo tudi na obstoj mešane biološke sledi, oziroma na dejstvo, da so bili na določenih delih sekire najdene biološke sledi tako obsojenca kot tudi oškodovanca, ne pomeni bistvene kršitve določb ZKP z 8. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, saj uporaba mešanih sledi sama po sebi ni nedovoljen dokaz. V zvezi s tem ima izpodbijana sodba pritožbenega sodišča razloge v točki 6., kjer utemeljeno opozarja, da sklep Sveta Evropske skupnosti 2008/616/PNZ sicer predpisuje, da mešana biološka sled ni dovoljena, vendar pa navedeni akt ureja predvsem vprašanja evidentiranja in izmenjave podatkov o DNA, zaradi česar mora biti baza podatkov namenjena samo biološkim sledem, ki pripadajo eni osebi, ne pa evidenci tako imenovanih mešanih bioloških sledi. Iz tega akta, kot pritožbeno sodišče utemeljeno sklepa, ne izhaja zaključek, da so mešani dokazi nedovoljen dokaz, ki bi ga bilo potrebno iz spisa izločiti, je pa seveda dokazna moč takšnega dokaza oziroma njegova dokazna vrednost nižja. Vložničine nadaljnje navedbe, da mešana sled ni v nobenem pogledu obremenilni dokaz za obsojenca, saj je lahko oškodovančeva kri kapnila na sekiro, ko je ta šel mimo sekire, ki je ležala na tleh, ali pa ko je nekdo prijel za sekiro, ki je bila v krvi na tleh, in se je tako biološka sled oškodovanca pomešala z drugimi sledmi na delu sekire, pa pomenijo, enako kot pri vložničinih očitkih v zvezi s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, le uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

10Vrhovno sodišče je glede na dejstvo, da vložnica ne glede na to, da uvodoma uveljavlja kršitve določb procesnega zakona, vendar pa v nadaljevanju teh kršitev ne obrazloži, temveč uveljavlja le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo.

11Vložnica sicer z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, vendar pa je sodišče obsojenca skladno z določili členov 98. a v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu.