VSC sodba Cp 557/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen in pridržalo odločitev o stroških za končno odločbo.

Zoper uvodoma navedeno vmesno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje, v kolikor kršitve ne more odpraviti samo. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o organiziranju potovanja v H. v Egiptu od 15. 8. do 22. 8. 2010. Nesporno je, da se je tožnica 21. 8. 2010 telesno poškodovala na izletu po puščavi z jeepom, voznik katerega je kljub sipinam na poti nenadoma in nepričakovano pospešil hitrost in trčil v sipino, tako da je zadnji del vozila dvignilo v zrak in je tožnica z vso silo udarila ob sedež ter pri tem utrpela poškodbo ledvenega dela hrbtenice.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje v obravnavani zadevi, v kateri so bila sporna naslednja dejstva: ali je tožena stranka organizirala izlet z jeepi, izvršitev tega izleta zaupala lokalni turistični agenciji, ali je pri njeni izbiri ravnala kot skrbna organizatorka poslovanja, ali so bili jeepi opremljeni z varnostnimi pasovi ali držali za roke, ter ali je tožnica prevzela tveganje za morebiten zaplet med vožnjo. Pravna podlaga tožbenega zahtevka je v drugem odstavku 892. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa da, tudi če so bile storitve izvršene v skladu s pogodbo in predpisi, ki se nanje nanašajo, organizator potovanja odgovarja za škodo, ki je potniku nastala ob njihovi izvršitvi, razen če dokaže, da je pri izbiri oseb, ki so jih opravile, ravnal kot skrben organizator potovanja.

Tožena stranka v pritožbi sodišču očita, da ni pravilno presodilo dveh spornih vprašanj: ali je sploh podana pasivna legitimacija tožene stranke oziroma ali je tožena stranka organizirala vožnjo z jeepi in (podredno) ali je tožena stranka izbrala izvajalca vožnje z jeepi kot skrben organizator potovanja.

Sodišče prve stopnje je upoštevaje, da je tožena stranka v pisnih obvestilih v zvezi s potovanjem ponudila možnost izleta z jeepi kot fakultativnega izleta, da je bila nato predstavnica tožene stranke tista, ki je potnike seznanila o vseh podrobnostih izleta, pobrala prijave in plačila, po navodilih tožene stranke izbrala lokalno turistično agencijo ter aktivno sodelovala pri izvedbi izleta, pravilno zaključilo, da je toženo stranko šteti tudi kot organizatorja izleta z jeepi, ki je v smislu posebnih storitev, kot jih določa VI. točka Splošnih pogojev poslovanja tožene stranke, opcijski dodatni izlet (storitev, ki ni všteta v ceno aranžmaja, ampak je za te storitve v programu predvideno doplačilo).

Tožena stranka meni, da je sodišče pri gornjem zaključku kršilo določbe pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o tem, kaj sploh tvori vsebino pogodbe o organizaciji potovanja. Sodišče bi to moralo obrazložiti zaradi večjega števila dokumentov, ki so povezani s pogodbo o organizaciji potovanja, preden se je spustilo v vprašanje ali je sporni izlet bil del predmeta pogodbe o organizaciji potovanja, kar je ključno dejstvo, s čemer je sodišče kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navedeni očitek in tudi nadaljnje pritožbene obširne navedbe v smeri, da je zato sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, niso utemeljene. Predmetni spor ni terjal presoje, kaj (vse) sploh tvori vsebino pogodbe o organizaciji potovanja, pač pa prvenstveno presojo, ali je tožena stranka organizirala vožnjo z jeepi, in v zvezi s tem je sodišče izvajalo tudi dokaze z vpogledom v listine, za katere tožena stranka v pritožbi trdi, da so del pogodbe in da se sodišče do njih ni opredelilo: katalog “Počitnice v Egiptu“, ki ima pravno naravo ponudbe, ki seveda veže in je zato njena vsebina tudi del pogodbe; račun; voucher; Program potovanja; Obvestilo potnikom in Splošni pogoji poslovanja. Ne drži očitek, da se je sodišče oprlo zgolj na vsebino enega samega dokumenta, in sicer Obvestila potnikom, prav tako pa tudi ne očitek, da je ignoriralo določene ključne izpovedbe prič.

Sodišče ni podlage odločitve glede vprašanja, ali je sporni izlet organizirala tožena stranka, oprlo, kot trdi pritožba, na besedo »fakultativna« (storitev), ki da je po navedbi tožene stranke iztrgana iz konteksta celotne pogodbe (zato je razumljena zmotno) in napisana v samo enem izmed več dokumentov in torej ne v »obvestilih«, kot zavajajoče navaja sodišče in s tem krši 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) in ima ta beseda v kontekstu celotne pogodbe (vseh dokumentov, ki skupaj tvorijo eno pogodbo) pomen predlagane (in ne fakultativne) storitve in torej ni uporabljena kot pravni termin (fakultativna obveznost). Kot je natančno obrazloženo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pri dokazni oceni obvestila in programa potovanja z dne 9. 8. 2008 (priloga A20) ugotovilo, in to pravilno, da je iz navedene listine razvidno, da je toženec potnike pred potovanjem seznanil z možnostjo fakultativnega izleta v puščavo z jeepi. Iz listine izhaja, da je tožena stranka uporabila besedo „fakultativna“, saj je natančno v razpredelnici navedla cit. „V času vašega bivanja v H. so vam na voljo sledeči fakultativni izleti:...“. Poleg tega pa je v razpredelnici navedla tudi ceno takega izleta (35,00 EUR za odrasle). Sicer pa je sodišče zaključilo, da je bila tožena stranka organizator izleta z jeepi in da je tako organizacijo šteti kot opcijski dodatni izlet, na podlagi tudi še dokazne ocene drugih izvedenih dokazov, in sicer izpovedbe predstavnice tožene stranke na tem potovanju, T. H., prič M. R., M. L., P. T., delavke tožene stranke, in tožnice, posnetka izleta, fotografije oglasne table v hotelu (B12), oglasa počitnic v E. (B2). Pritožbeno sodišče dokazno oceno posameznih dokazov, obrazloženo v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, sprejema kot pravilno in se v izogib ponavljanju nanjo povsem sklicuje. Nadalje ugotavlja, da ni podana očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je kršitev protispisnosti podana le takrat, ko sodišče kot vsebino listine (izjave) povzame nekaj, česar ta listina (izjava) ne vsebuje, Česa takega pa tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Neutemeljen je tudi nadaljnji očitek, da je tako sodišče kršilo tudi 8. člen ZPP oziroma načelo proste presoje dokazov, saj ne drži ugotovitev pritožbe, da sodišče v tem primeru ni zmoglo sposobnosti logičnega sklepanja, kar bo razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve. Sodišče je o zatrjevanih dejstvih izvedlo predlagane in dopuščene dokaze in opravilo presojo le-teh v skladu z določbo 8. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šteti organizacijo izleta z jeepi kot opcijski dodatni izlet. Tožena stranka v pritožbi poskuša doseči drugačno razumevanje pogodbe, češ da je bila vožnja z jeepi po puščavi s strani tožene stranke zgolj predlagana (v smislu obvestila ne pa ponudbe), nikakor pa ne organizirana. Po prepričanju pritožbenega sodišča pravilnega zaključka ne more ovreči z razlago, da je beseda »potovanje« v pogodbi v okviru konkretne organizacije pravzaprav pomenila počitnice, kar pomeni, da imajo potniki veliko prostega časa, ki pa ga izkoristijo po svojih željah in potrebah in pri tem jim tožena stranka pomaga s svojimi informacijami in predlogi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni zgolj pomagala z informacijami in predlogi pri spornem izletu, pač pa je v zvezi z njim aktivno delovala, tako da jo je utemeljeno šteti kot organizatorja izleta z jeepi.

V oglasu počitnic v Egiptu (priloga B2) je bilo glede izletov zapisano: „Predstavništvo vas bo seznanilo z raznoliko ponudbo izletov. Organizirajo in izvedejo jih lokalni ponudniki, ki zanje prevzamejo vso odgovornost.“. Tožena stranka zmotno meni, da je sodišče napačno presodilo te navedbe v katalogu v sferi vprašanja obsega pooblastil predstavnice toženca. Sodišče je jasno in pravilno obrazložilo, da pri izletu z jeepi ni šlo za tak primer, saj predstavnica tožene stranke potnikov ni le seznanila z možnostjo izleta z jeepi in potniki niso sami izbrali lokalnega ponudnika tega izleta, pač pa je uredila vse v zvezi z izletom, po navodilih toženca izbrala lokalnega ponudnika in uredila plačila ter tudi aktivno sodelovala pri samem izletu.

Sodišče prve stopnje je glede na pravilen zaključek, da je organizacijo izleta z jeepi šteti kot opcijski dodatni izlet v smislu posebnih storitev po VI. točki Splošnih pogojih poslovanja, utemeljeno zaključilo, da te storitve niso vštete v ceno aranžmaja, ampak je za njih v programu predvideno doplačilo. Zato so neutemeljene navedbe v pritožbi, da na računu in v voucherju sporni izlet sploh ni nikjer naveden. Ni relevantno, da je na računu, nesporno izdanem pred začetkom potovanja, navedeno »storitev: po programu«, v voucherju pa, da cena vključuje »vse oglede po programu potovanja«, saj je v VI. točki Splošnih pogojev določeno, da lahko potnik med samim potovanjem doplača posebne storitve vodji potovanja ali predstavniku V. v kraju, kjer se storitev opravlja.

Posledično, glede na zgoraj povzete pravilne zaključke prvostopenjskega sodišča, niso utemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da je sodišče glede pripisovanja (pravnih) učinkov vloge predstavnice tožene stranke, oziroma vodičke, kršilo materialno pravo, ker da ni upoštevalo, da zgolj predlaganje, seznanitev oziroma nudenje dodatnih informacij potnikom s strani predstavnice tožene stranke, še ne pomeni, da so takšni predlogi fakultativna storitev kot storitev v organizaciji tožene stranke, v kolikor to ne izhaja iz pogodbe, saj predstavnica tožene stranke nima pooblastil za sklepanje pravnih poslov. Že v prejšnji točki obrazložitve povzeta vsebina VI. točke Splošnih pogojev tožene stranke ovrže njene pritožbene navedbe, da je bila vloga vodičke ter predstavnice tožene stranke v tem, da zgolj seznani potnike z aktivnostmi, ki jih ciljna destinacija ponuja in jim takšne aktivnosti zgolj predlaga. Tudi sicer je predstavnica tožene stranke T. H. izpovedala, to pa je potrdila tudi priča P. T., da je bila lokalna agencija izbrana vnaprej po opravljenih preverjanjih, tudi na terenu, in je toženi stranki tudi vnaprej poslala cene izleta z jeepi, kar potrjuje obvestilo o potovanju, ki vsebuje ceno takega izleta. Sodišče je zato utemeljeno sledilo izpovedbi T. H., da je imela navodila tožene stranke in v tem kontekstu je razumeti njeno izpovedbo, da je „po navodilih toženca izbrala lokalno turistično agencijo“.

Glede na obrazloženo ne drži pritožbena navedba, da ugotovitve sodišča, da je predstavnica tožene stranke že na letalu ponudila možnost fakultativnih izletov, da je spremljala potnike na tem izletu, na katerem je tudi aktivno sodelovala z razlago, in da je potnikom predstavila izlet, pobrala prijave in denar ter, da je na izletu sodelovala tako, da je razložila stvari oziroma uredila vse v zvezi z izletom in aktivno sodelovala pri samem izletu in tudi ne dejstvo, da so bile informacije o izletu z jeepi na toženčevi oglasni deski v hotelu, ne morejo voditi k sklepu, da je tožena stranka organizirala sporni izlet, saj da so v nasprotju z dejstvi o predmetu pogodbe o organizaciji potovanja in hkrati v nasprotju s pravno vlogo oziroma pravnimi pooblastili predstavnika tožene stranke, ki ne more pravno veljavno sklepati pogodb v imenu in za račun tožene stranke in posledično s svojimi ravnanji vplivati na vsebino pogodbe o organizaciji potovanja.

Obvestilo na oglasni tabli tožene stranke v hotelu z informacijami o izletu z jeepi, kar sta potrdili priči M. L. in M. R., je sodišču prve stopnje predstavljalo le eno od okoliščin za sprejem zaključka, da je bila tožena stranka organizator izleta z jeepi, zato ob gornji obrazložitvi, tudi glede vloge predstavnice tožene stranke, ni utemeljena nadaljnja pritožbena navedba, da oglasna tabla, ki se nahaja v hotelu, nikakor ne tvori del konkretne pogodbe o organizaciji potovanja, saj da po njej lahko pišejo osebe, ki niso pooblaščene za sklepanje pravnih poslov s strani tožene stranke, in zato takšni zapisi ne morejo vplivati na vsebino pogodbe.

Stališče sodišča, da je tožena stranka organizirala sporni izlet, ni v nasprotju z računom, ki ga je za sporni izlet plačala tožeča stranka, zato sodišče ni kršilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je, kot že rečeno, v VI. točki Splošnih pogojev določeno, da se doplačajo posebne storitve vodji potovanja ali predstavniku V., kar je bilo tudi storjeno. Nerelevantna je zato pritožbena navedba, da dejstvo, da je plačila sprejemala predstavnica tožene stranke nikakor ne pomeni, da je plačila sprejemala sama tožena stranka. Sprejemala jih je namreč v skladu s Splošnimi pogoji. Zato tudi nadaljnje razglabljanje tožene stranke, da bi bilo možno, da je predstavnica tožene stranke v zvezi s pobiranjem plačil in izstavljanjem računov ravnala za račun tuje turistične agencije, kar da smiselno izhaja tudi iz izpovedbe predstavnice tožene stranke. Sodišče prve stopnje zato ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker ni upoštevalo, kot navaja pritožba, določenih ključnih izjav prič. Glede na pravilen zaključek, da je bila tožena stranka organizator spornega izleta kot posebne storitve, prav tako ne drži, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je tožena stranka za vožnjo z jeepi sklenila pogodbo z lokalno turistično agencijo kot izvajalcem storitve. Tožena stranka tako ni uspela izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da gre v tej zadevi za primer po 892. členu OZ.

Tožena stranka v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno izpodbija tudi zaključek prvostopenjskega sodišča v zvezi z ekskulpacijskim razlogom tožene stranke, da tožena stranka ni dokazala, da je v konkretnem primeru pri izbiri tretje osebe, ki ji je zaupala prevoz potnikov in druge storitve v zvezi z izletom z jeepi, ravnala kot skrben organizator potovanja (drugi odstavek 892. člena OZ).

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da ni zaupala izvršitve tega izleta tretji osebi, nato pa še navedla, da se je o ustreznosti kakovosti storitev lokalne agencije N. prepričala tudi skozi večletno uspešno sodelovanje z agencijo in da boljših vozil od teh v Egiptu ni.

Tožena stranka v pritožbi povzema, da je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, da: »Glede na pojasnilo te priče (op. višjega sodišča: P. T.), da se za te izlete običajno uporabljajo T., ki imajo v zadnjem delu dve sofi in so v skladu z egipčanskimi predpisi opremljene ali z držali za roke ali z varnostnimi pasovi ter ugotovitev, ki temelji na skladnih in zato prepričljivih izpovedbah tožnice M. R. in M. L., ki so dokazno ocenjene že zgoraj, da vozilo, v katerem je bila tožnica, v zadnjem delu, kjer se je nahajala tožnica, ni imelo niti varnostnih pasov niti držal za roke, po mnenju sodišča toženec z dokazi, ki jih je predlagal, ni dokazal, da je v konkretnem primeru ravnal kot skrben organizator potovanja«. Po mnenju tožene stranke je sodišče s takšno odločitvijo kršilo materialno pravo, saj napačno razume domet določbe drugega odstavka 892. člena OZ. Pritožbeno sodišče se s toženo stranko ne strinja.

Ne drži, da je sodišče prezrlo razliko med standardom »skrbnega organizatorja potovanja« in standardom skrbnosti organizatorja v sferi načela culpa in eligendo, Kot navaja tožena stranka gre pri presoji skrbnosti pri izbiri, ki jo določa drugi odstavek 892. člena OZ, za presojo, ali je pri izbiri osebe, ki je dejansko izvedla storitev, ravnal kot skrben organizator, torej skrben zgolj v sferi izbire te osebe nikakor pa ne konkretnega ravnanja/storitve te osebe, kar že po naravi stvari sploh ni mogoče. Sodišče prve stopnje je pravilno sklepalo, da bi tožena stranka ob dejstvu, da je imela tožena stranka na terenu svoje predstavnike, lahko pred izletom na zelo enostaven način, torej s hitrim vizualnim pregledom vozil, preverila, ali imajo jeepi tudi v zadnjem delu varnostne pasove ali držala za roke, kar v konkretnem primeru ni bilo storjeno, kot je potrdila predstavnica tožene stranke, vodička T. H. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na drugi odstavek 6. člena OZ in zaključilo, da bi ob ustrezni skrbnosti, torej skrbnosti dobrega strokovnjaka, tožena stranka za zagotovitev varnosti potnikov na izletu z jeepi lahko in morala preveriti, ali so konkretna vozila ustrezno opremljena tudi s pasovi oziroma držali, zato se zaradi opustitve te dolžnosti ni uspela ekskulpirati svoje odgovornosti po drugem odstavku 892. člena OZ. Ali drugače povedano, ne zadošča, da se je tožena stranka o ustreznosti kakovosti storitev agencije N., konkretno izvedbe posebne storitve – opcijskega dodatnega izleta z jeepi, prepričala le na začetku leta v okviru študijskih tur oziroma tudi večkrat, kot je izpovedala P. T., kar sicer samo po sebi kaže, da je nujno preverjanje kakovosti storitev, pač pa je potrebna ustrezna preverba tudi pred vsakim izletom z jeepi. Sploh pa ne zadošča za zaključek zadostne skrbnosti pri izbiri izvajalca v zvezi z izletom konkretnega dne zanašanje tožene stranke na to, da je torej N. kot povzema sodišče, uspešen egiptovski organizator turističnih potovanj, konstantno uvrščen med 10 vrhunskih potovalnih agencij v E., član ameriškega Združenja zvez potovalnih agencij in Združenja organizatorjev potovanj ter J. z. p. a. ter imetnik standarda ISO 9001:2008 kot specializiran organizator turističnih potovanj, in zgolj preverjanje certifikatov tega podjetja. Niti to, da je tožena stranka z lokalno agencijo uspešno sodelovala, tako kot tudi druge največje slovenske turistične agencije. Ekskulpirati je ne more niti zatrjevanje, da se je posvetovala z drugimi agencijami in opravila poizvedbe na slovenski ambasadi v E. Tožena stranka zato nima prav, da razlog, da vozilo s katerim se je tožnica poškodovala, ni bilo opremljeno z varnostnim pasom ali z držali za roke, ne more bremeniti tožene stranke, saj da je kot skrben organizator izbrala izvajalca, ki je pravzaprav ena izmed najboljših agencij, ki jih je v E. mogoče najti. Kot je že zgoraj obrazloženo, tožena stranka zmotno meni, da ni dolžna preverjati podrobnosti vsakega izleta, ki ga skrbno izbrani izvajalec izvede, saj bi na takšen način bil izjalovljen namen zakonodajalca glede ekskulpacije odgovornosti na podlagi 892/2 člena OZ, ki je ravno v tem, da je nesmotrno, da bi moral organizator, ki skrbno izbere izvajalca določenih storitev še posebej podrobno preverjati konkretno izvajanje storitve ob vsaki posamezni izvedbi storitev in posledično odgovarjati za posledice, ki izvirajo iz storitve tega izvajalca ali morebiti njegovega podizvajalca. Ravno to, da ima tožena na terenu v zvezi z organizacijo izleta z jeepi predstavnico, ki v zvezi s tem izletom opravi precej dela: od predstavitve izleta do prejema naročil na izlet in denarja zanj, kaže na pravilnost zaključka, da bi tožena stranka po predstavnici lahko in morala preveriti stanje vozil pred izletom, pa četudi se predstavnica ne bi udeležila izleta. Na to, da bi to morala storiti, če že ne iz razlogov, zaradi katerih je prišlo do nezgode, pa iz razlogov, ki jih je sama navedla v izpovedi, ki jo tožena stranka v pritožbi povzema, in sicer „Egipt je čisto drugačna država, ni tam takih pravil, tam se vozi sedem ljudi v avtu za pet, to je drugače, ni otroških sedežev, to je čisto druga država. Kar se vožnje tiče, so tam čisto neka druga pravila, sploh jih ni, no tako.«. Tožena stranka z navedbo, da iz takšne izpovedbe smiselno izhaja, da pravzaprav boljših jeepov, kot so tisti, s katerimi se je izvajal izlet, pravzaprav ni (na kar je opozarjala v pravdi), v bistvu zanika resničnost izpovedbe svoje delavke P. T., da se za izlete običajno uporabljajo T., ki imajo v zadnjem delu dve sofi in so v skladu z egipčanskimi predpisi opremljene ali z držali za roke ali z varnostnimi pasovi, in s tem torej potrdi, da je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici in pričam, ki so o konkretnem jeepu izpovedali nasprotno. Prav tako tožena stranka ne more ovreči pravilnega zaključka sodišča glede njene ekskulpacije niti z navedbo, da v E. ni možno zagotoviti evropskih standardov, niti z navedbo, da je potrebno upoštevati tudi izpovedbo T. H., da je bilo vedno vse v redu z jeepi, niti z navedbo, da sta tako P. T. kot T. H. skladno izpovedali, da z agencijo N. ni bilo nikoli nobenih težav. To, da je sodišče sicer verjelo toženi stranki, da ima agencija N. kot izvajalec posebne storitve dobre reference, glede na gornjo obrazložitev ne pomeni, da prihaja sodišče v nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih (kvaliteta izvajalca sporne storitve) in med izrekom sodbe, zato ni podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ima sicer prav, da določbe o objektivni odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, niso relevantne v konkretnem primeru, kar pa ne vpliva na pravilnost materialnopravnih zaključkov o obstoju temelja tožbenega zahtevka na zgoraj že navedeni pravdni podlagi.

Ker niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena v zvezi s 164. členom ZPP pridržana za končno odločbo.