VSRS Sodba I Ips 20527/2011-42

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah II K 20527/2011 z dne 3. 10. 2012 je bil K. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 75. člena KZ-1 mu je bila odvzeta še premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem v višini 2.405,00 EUR. Pritožbeno sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta mu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka (sodišče prve stopnje stroške iz 1. do 6. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku - v nadaljevanju ZKP, pritožbeno sodišče pa plačilo sodne takse).

2Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja uvodoma, kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, saj so te kršitve vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi spremeni in postopek ustavi ali sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanim skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ker v nasprotju z oceno sodišča meni, da je imel obsojenec kot upnik zapadle terjatve proti oškodovani družbi pravico zadržati dolžnikovo stvar, dokler mu ni plačana terjatev in tako po njegovem mnenju ni šlo za protipravno prilastitev. Meni tudi, da sodišče iz obsojenčeve pripravljenosti vrniti denar napačno zaključuje, da je ravnal z direktnim naklepom in podaja svojo oceno tega dejstva. S trditvijo, da sodišče zaradi napačnega izhodišča, da z institutom pridržne pravice ni mogoče zajeti situacij, v katerih terjatev ni bila ugotovljena v civilnem ali delovnem postopku, ni izvedlo predlaganih dokazov, zagovornik po mnenju vrhovne državne tožilke uveljavlja kršitev pravice do obrambe, vendar ne navede, z zavrnitvijo katerih dokazov naj bi sodišče kršilo pravico do obrambe in vpliv te kršitve na zakonitost sodne odločbe. Zagovornik je sicer iste kršitve uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, vendar je pritožbeno sodišče argumentirano odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati.

4V izjavi o odgovoru vrhovne državne tožilke na zahtevo za varstvo zakonitosti pa je zagovornik izrazil svoje nestrinjanje z njenimi stališči ter vztrajal v navedbah v zahtevi.

B.

5Bistveni očitki zagovornika v zahtevi so kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravice do obrambe. Obsojenec se je namreč ves čas postopka zagovarjal, da mu podjetje T., kjer je delal kot prodajalec po pogodbi, ni izplačalo velikega števila opravljenih nadur (več kot 900), kljub temu, da je to zahteval. Sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe se sicer strinja, da so določene terjatve s strani obsojenca do družbe, v kateri je delal, obstajale, vendar to obsojenca ni opravičevalo, da bi storil obravnavano kaznivo dejanje. Za obstoj retencijske pravice bi namreč moral obstajati pravnomočen izvršilni naslov. Takšnemu stališču je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je pojasnilo še, da v konkretni kazenski zadevi ne gre za samovoljnost, ker je to kaznivo dejanje podano le, če si storilec samovoljno vzame svojo pravico, ali pravico, za katero misli, da mu gre, ugotovljeno pa je bilo, da je obdolženec natančno vedel, da si pravno še ne izkazane terjatve do oškodovanca ne sme poplačevati oziroma jemati na način, da si je prilastil začasno zaupan denar v zvezi z delom, ki ga je opravljal. V takšnem razlogovanju pa kot rečeno vidi zagovornik kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se sodišče ni jasno opredelilo o tem, ali je imel upravičeno terjatev do podjetja iz naslova neplačanih nadur in če je presodilo da je, zagovornik graja pravno opredelitev njegovega ravnanja, predvsem očitek, da si je prilastil tujo stvar (pri čemer poudarja, da je denar generična stvar). S tem ko je sodišče zavrnilo njegovo zahtevo po izvedbi dokazov, s katerimi je želel dokazovati, da je imel opravljenih veliko število nadur, ki mu jih delodajalec ni plačal, pa je kršilo pravico do obrambe. Če bi obsojenec uspel z dokazom, bi namreč to pomenilo, da si ni prilastil tuje stvari in s tem izpolnil zakonskih znakov poneverbe po prvem odstavku 209. člena KZ-1, temveč le kaznivo dejanje samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena KZ-1, torej storitve bistveno lažjega kaznivega dejanja.

6Skladno s prvim odstavkom 310. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje samovoljnosti kdor si samovoljno vzame svojo pravico ali pravico, za katero misli, da mu pripada. Storilec si torej resnično ali domnevno pravico samovoljno vzame, torej ne po redni poti preko sodišča, v upravnem postopku in podobno. Pravica je lahko stvarna ali obligacijska. Pri obligacijskih pravicah se storilec brez predpisane procedure poplača iz premoženja tistega, do katerega ima določeno terjatev. Glede psihičnega odnosa storilca se zahteva naklep do jemanja pravice (namesto da se odloči za pravno pot, si pravico vzame sam), glede psihičnega odnosa do pravice pa mora biti upravičen do nje oziroma vsaj misliti mora, da mu gre (mora biti glede obstoja pravice v pravni zmoti - v tem pogledu gre za dobrovernega storilca). Navedeno pomeni torej, da storilec pravico ima, le da še ni formalno ugotovljena ali pa da misli, da jo ima. Če te pravice nima, je potrebno ugotoviti, ali je morda v opravičljivi zmoti.

7V konkretnem primeru del zapadlih terjatev obsojenca proti oškodovanemu podjetju ugotavljata že sodišči v izpodbijanih sodbah, da so terjatve obstajale in to v bistveno višjem znesku, kot si ga je prilastil obsojenec, pa je ta želel dokazati z zaslišanjem priče R. V. in pribavo računov za prodajo blaga pri oškodovancu v PE Brežice za leto 2009 in 2010, vendar mu je sodišče izvedbo teh dokazov zavrnilo z obrazložitvijo, da za presojo niso relevantni.

8Takšna odločitev nižjih sodišč pa ni pravilna in izhaja iz napačne pravne presoje oziroma razumevanja kaznivega dejanja samovolje. Če bi se namreč z izvedbo dokazov izkazalo, da so terjatve vsaj v višini zneska, katerega naj bi si po obtožbi obsojenec protipravno prilastil, obstajale, ne bi šlo za „tujo stvar“, temveč bi obsojenec svojo terjatev do oškodovanega podjetja „pobotal“ sam zunaj rednega sodnega postopka. S takšnim ravnanjem pa ne bi izpolnil zakonskih znakov poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1 (saj ne bi šlo za tujo stvar), temveč, kot na to upravičeno opozarja zagovornik v zahtevi, le zakonske znake kaznivega dejanja samovolje po prvem odstavku 310. člena KZ-1, torej kaznivega dejanja, za katerega je zagrožena bistveno milejša kazen (denarna kazen ali zapor do šestih mesecev). Gre torej za materialnopravno relevantne dokaze, z zavrnitvijo izvedbe teh dokazov pa je sodišče obsojencu kršilo pravico do obrambe.

9Vrhovno sodišče je glede na to, da so podane v zahtevi očitane kršitve procesnega zakona zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče bo najprej moralo ugotoviti, ali so in v kakšnem znesku obstajale upravičene terjatve do oškodovanega podjetja in če so vsaj v znesku, v katerem je bila ugotovljena protipravna premoženjska korist (deloma so sicer že izkazane), dejanje pravno opredeliti kot kaznivo dejanje samovolje, če pa bo ugotovilo le obstoj terjatev v nižjem znesku pa presoditi, ali je bil glede celotnega zneska v opravičljivi zmoti. Oziroma nasprotno, če se kljub izvedbi predlaganih dokazov izkaže, da ne gre za dobrovernega storilca (da terjatve obsojenca do oškodovanega podjetja niso obstajale oziroma so bile pri plačilu že upoštevane) ga ponovno spoznati za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe.