VSRS Sodba XI Ips 52442/2013-175

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 1. 11. 2013 odredil pripor zoper obdolženega R. M. iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagajo obdolženčevi zagovorniki zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določil 20. in 23. člena Ustave, 6. člena EKČP, kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, ter kršitve drugega odstavka 192. člena ZKP ter predlagajo, da Vrhovno sodišče RS izpodbijani sklep razveljavi in pripor odpravi ter odredi izpustitev priprtega na prostost. V zahtevi navajajo, da obramba ni osporavala utemeljenosti suma storitve tega kaznivega dejanja, pač pa je osporavala obstoju pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, saj je po mnenju obrambe sodišče zgolj pritrdilo obstoju pripornega razloga begosumnosti na podlagi dveh abstraktnih in objektivnih okoliščin, ki same po sebi še ne zadostujejo, da bi lahko z verjetnostjo zaključili, da je točno določena oseba begosumna. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do pomena okoliščin, ki jih je navajala obramba, in sicer, da obdolženi ni bil nikoli obravnavan pred sodišči, niti ni bil predkaznovan in se je prvič znašel v takšnem postopku, prav tako pa ves čas prebiva na naslovu, ki ga ima prijavljenega kot stalno bivališče v Republiki Italiji. Dejstvo je, da je obdolženi državljan Republike Italije, vendar ga okoliščina, da je tujec, še ne dela begosumnega, saj so potrebne tudi subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti.

3Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena. Vrhovna državna tožilka meni, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljeno zaključilo, da je obdolženec osumljen storitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana visoka zaporna kazen od treh do petnajst let zapora, da je tujec – državljan Republike Italije, ki ima v tej državi stalno prebivališče in ga na našo državo razen izvršitve kaznivega dejanja, ki je predmet kazenskega postopka, nič ne veže, kar utemeljuje realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženi na prostosti pobegnil iz države in se izognil kazenskemu postopku. Senatu okrožnega sodišča zagovornik neutemeljeno očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da se le-ta ni opredelil do vseh okoliščin relevantnih za odločitev o priporu. Iz obrazložitve sklepa senata je moč razbrati, da se je slednji z vsemi pritožbenimi navedbami seznanil in sprejel razloge preiskovalnega sodnika in v povezavi s temi razlogi, s katerimi je v celoti soglašal, so bile vse pritožbene navedbe zadovoljivo presojane. Neutemeljena je tudi navedba zahteve, da bi bilo mogoče obdolženčevo navzočnost v kazenskem postopku zagotoviti tudi z drugimi ukrepi, ki jih predvideva ZKP.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki nanj niso odgovorili.

B.

5Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je obdolženi utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), česar pa zagovorniki v zahtevi ne izpodbijajo.

6V zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki navajajo, da se sodišče ni opredelilo do pomena okoliščin, ki jih je navajala obramba, in sicer, da obdolženi ni bil nikoli obravnavan pred sodišči, niti ni bil predkaznovan in se je prvič znašel v takšnem postopku, prav tako pa ves čas prebiva na naslovu, ki ga ima prijavljenega kot stalno bivališče v Republiki Italiji.

7Uveljavljana kršitev ni podana, iz sklepa senata okrožnega sodišča izhaja, da se je ta seznanil z vsemi pritožbenimi navedbami in se v točki 4 sklepa skliceval na obrazložitev sklepa o odreditvi pripora ter tako sprejel razloge preiskovalnega sodnika, prav tako pa se je v nadaljevanju obrazložitve sklepa opredelil do vseh izpostavljenih in obrazloženih pritožbenih razlogov.

8Nadalje zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljajo, da obdolženca dejstvo, da je državljan Republike Italije, še ne dela begosumnega, saj so potrebne tudi subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo obstoj pripornega razloga begosumnosti. Sodišče je povsem zgrešeno opravilo tehtanje okoliščin, saj se je osredotočalo zgolj in samo na uvodoma našteti dve obremenilni dejstvi in ju izključno upoštevalo, do okoliščin, ki so v prid obdolženemu pa se v obrazložitvi niti ni dotaknilo, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določil kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev določil 23. člena Ustave RS in 6. člena EKČP.

9Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Tako preiskovalni sodnik na predzadnji strani sklepa kot tudi zunajobravnavni senat v točki 6 in 7 sklepa sta ocenila in utemeljila tako subjektivne in objektivne okoliščine, ki so podlaga za odreditev pripora iz pripornega razloga begosumnosti. To sta utemeljila tako s težo kaznivega dejanja in z njo povezano višino kazni, z domicilom obdolženca, njegovimi družinskimi in premoženjskimi razmerami, ki ga vse vežejo izključno na Republiko Italijo. Pritrditi gre razlogom izpodbijanega pravnomočnega sklepa, da višina zagrožene kazni v povezavi z dejstvom, da obdolženca nič ne veže na Republiko Slovenijo, kaže na realno nevarnost, da obdolženi lahko z izogibanjem ovira nemoten potek kazenskega postopka.

C.

10Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

11Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka petega člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.