VDSS sodba Psp 353/2013

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 26. 5. 2011 in št. ... z dne 20. 7. 2011 ter vštevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v osnovo za odmero pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi št. ... z dne 26. 5. 2011 in št. ... z dne 20. 7. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 30 dni izda odločbo, v kateri bo pri izračunu osnove denarnega nadomestila za brezposelnost za tožnika upoštevala tudi prejeto nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu (II. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče v predmetni zadevi ni upoštevalo stališč v sodni praksi. Tako je bilo s sodbo Psp 465/2010 odločeno, da se nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri. Pri tem se je višje sodišče sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 301/2009, v kateri je bilo sprejeto stališče, da je delna invalidska pokojnina samostojna dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja in ne protidajatev za opravljeno delo, ter se zato ne šteje za sestavni del plače. V podobni zadevi opr. št. VIII Ips 227/2009 je Vrhovno sodišče RS odločilo, da nadomestilo plače zaradi dela na drugem ustreznem, nižje plačanem delovnem mestu ne predstavlja plačila za opravljanje v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega dela, temveč ima značaj samostojne dajatve iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožena stranka izpostavlja, da je Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) osnovo za odmero denarnega nadomestila vezal na plačo, kot je opredeljena v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Po določbah tega zakona pa nobeno nadomestilo ni sestavni del plače. Tožnik je v upoštevanem obdobju prejemal plačo, zato prejetih nadomestil iz invalidskega zavarovanja ni mogoče upoštevati pri odmeri denarnega nadomestila za brezposelnost. Pri tem je treba upoštevati, da ZUTD v 59. členu zasleduje načelo plačanih prispevkov in da je prvostopenjsko sodišče v sodbi opr. št. VI Ps 876/2011 že sprejelo stališče, da se nadomestilo iz zavarovanja za starševsko varstvo ne všteva v osnovo za odmero višine pravice do nadomestila za brezposelnost.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu, vendar je ob dovolj popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 7. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 26. 5. 2011. Tožena stranka je v predsodnem postopku tožniku priznala pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas 12 mesecev, tj. od 22. 5. 2011 do 21. 5. 2012, ki se v prvih treh mesecih izplačuje v višini 696,62 EUR bruto oz. 538,57 EUR neto, v naslednjih mesecih pa 522,46 EUR bruto oz. 407,00 EUR neto. V obravnavani zadevi je sporen izračun osnove za odmero pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Pri izračunu osnove za odmero pravice je potrebno izhajati iz določbe 61. člena ZUTD. Tako je v prvem odstavku določeno, da je osnova za odmero denarnega nadomestila povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. V drugem odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da se v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, če je zavarovanec v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti prejemal nadomestilo plače v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševsko varstvo. Če je zavarovanec prejemal plačo krajše obdobje, se za manjkajoče mesece upošteva prejeto denarno nadomestilo. Tretji odstavek istega člena pa še določa, da se zavarovancu, ki je v obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti delal krajši delovni čas v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, pokojninskem in invalidskem zavarovanju ali zavarovanju za starševski dopust, v osnovo za odmero denarnega nadomestila upošteva prejeta plača, preračunana na polni delovni čas.

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bila tožniku kot invalidu II. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni poleg pravice do nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznana tudi pravica do nadomestila plače na drugem ustreznem delu. V obdobju osem mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti je tožnik poleg plače iz naslova pogodbe o zaposlitvi istočasno prejemal tudi navedeni nadomestili iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka je zato kot osnovo za odmero pravice skladno z 61. členom ZUTD upoštevala povprečno mesečno plačo tožnika, prejeto v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti, za polni delovni čas, v znesku 870,77 EUR bruto, kot to izhaja iz potrdila delodajalca. Tožnik pa se zavzema, da bi morala tožena stranka pri izračunu osnove uporabiti tudi določbo drugega odstavka 61. člena ZUTD in upoštevati prejete zneske nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Določba drugega odstavka 61. člena ZUTD ureja le primere, ko zavarovanec v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti ne prejme osmih plač. Kot izhaja iz priloženega potrdila delodajalca so bile tožniku v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti dejansko izplačane plače. Zato v obravnavanem primeru ne gre za dejanski stan iz določbe drugega odstavka 61. člena ZUTD. Razen tega se v primerih iz drugega odstavka 61. člena ZUTD kot osnova za odmero denarnega nadomestila praviloma upošteva povprečna plača, prejeta za zadnjih osem mesecev. Pri razlagi vsebine pojma „povprečna plača“ je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 227/2009 z dne 2. 11. 2009 že sprejelo stališče, da ima nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in da v določbah ZDR, ki opredeljujejo pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Izjema je v zadnjem stavku drugega odstavka 61. člena ZUTD predvidena le za primere, ko zavarovanci pred nastankom brezposelnosti niso prejeli osmih plač. V teh primerih se pri odmeri za manjkajoče mesece upoštevajo prejeta nadomestila plač. Za takšno situacijo pa v obravnavanem primeru ne gre, saj je tožnik v obdobju osmih mesecev pred nastankom brezposelnosti prejemal plače.

Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da bi morala tožena stranka v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti upoštevati prejeta nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Presojo, da se navedeni prejemek iz naslova invalidskega zavarovanja všteva v osnovo za odmero denarnega nadomestila med brezposelnostjo, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z neenakim obravnavanjem tožnika v primerjavi z dvema bivšima sodelavcema pri odmeri nadomestila. Gre za presojo z vidika načela enakosti pred zakonom in enakim varstvom pravic, po katerem mora sodišče enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje ne daje podlage za zaključek, da gre za enake primere, ki bi terjali enako obravnavanje tožnika v primerjavi z dvema bivšima sodelavcema. Prvostopenjski organ je namreč v pojasnilih z dne 25. 1. 2013 in z dne 7. 2. 2013 navedel, da se je dvema bivšima sodelavcema kot invalidoma III. kategorije invalidnosti pri osnovi za odmero nadomestila poleg prejete plače za polni delovni čas upoštevala tudi višina nadomestila, ki sta ga prejela pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vendar iz tako priloženih pojasnil niso razvidne okoliščine, zaradi katerih je pri njiju prišlo do vštevanja nadomestil iz invalidskega zavarovanja v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti. Tako ni znano, ali se je tako kot tožniku, invalidu II. kategorije invalidnosti, tudi bivšima sodelavcema, razvrščenima v III. kategorijo invalidnosti, v osemmesečnem obdobju pred mesecem nastanka brezposelnosti ves čas izplačevala plača. V kolikor sta bivša sodelavca prejela osem mesečnih plač pred nastankom brezposelnosti, v določbi drugega odstavka 61. člena ZUTD ni pravne podlage za vštevanje nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo v osnovo za odmero.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP in pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke ter vštevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.