UPRS sklep II U 163/2012

Tožbi se ugodi. Sklep Veterinarske uprave Republike Slovenije, Območni urad Ptuj, št. 3440-59/2011/87 z dne 23. 1. 2012 se izreče za ničnega.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti dovolil izvršbo denarne kazni v višini 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena z začasno odločbo Veterinarske uprave RS, Območnega urada Ptuj št. 3440-59/2011/2 z dne 7. 2. 2011, s katero je bilo zavezancu, Veterinarski postaji Ormož – tožeči stranki odrejeno, da (med drugimi ukrepi) odvzame pri štirih psih vzorce krvi zaradi kontrole imunosti na steklino skladno s programom iz Priloge 7, ki je sestavni del Obveznega navodila št. 3440-8/2011/3, izdanega 7. 1. 2011 (točka 1 izreka sklepa), pri čemer je denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR zavezanec dolžan plačati v 30-ih dneh po vročitvi tega sklepa v korist proračuna Republike Slovenije na v točki 2 izreka sklepa naveden račun in če zavezanec v nasprotju z naloženo obveznostjo še ne bo izvedel odrejenega do 28. 2. 2012, bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR (točka 3 izreka sklepa), pri čemer pritožba zoper sklep ne zadrži začete izvršbe.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa prvostopenjski organ navaja, da je bilo z začasno odločbo z dne 7. 2. 2011 zavezancu odrejeno, da mora do 31. 12. 2011 odvzeti pri štirih psih vzorce krvi zaradi kontrole imunosti na steklino skladno s programom iz Priloge 7. Ob kontrolnem pregledu dne 5. 1. 2012 je bilo ugotovljeno, da zavezanec ni odvzel vzorcev krvi pri psih na pravilen način, saj od prvega cepljenja psov proti steklini ni minilo 12 mesecev oziroma kri ni bila odvzeta ob drugem cepljenju proti steklini, kar je v nasprotju z Obveznim navodilom. Že z začasno odločbo je bila zavezancu zagrožena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR v primeru neizpolnjevanja odrejenih del. Denarna kazen je bila izrečena in se izterja v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). V skladu z drugim odstavkom 298. člena ZUP se določi nov rok za izpolnitev, in sicer 28. 2. 2012. Če zavezanec tudi v novo postavljenem roku ne bo izpolnil obveznosti, se določi nova denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

Tožena stranka je pritožbo tožnika zavrnila kot neutemeljeno. Navaja, da je bilo tožeči stranki kot koncesionarki z začasno odločbo z dne 7. 2. 2011 poleg ostalih ukrepov v 6. točki izreka naloženo tudi, da mora odvzeti štiri vzorce krvi za kontrolo imunosti na steklino na predpisan način. V 19. točki začasne odločbe je bil določen rok za izvršitev odrejenih ukrepov, in sicer za obravnavani ukrep 31. 12. 2011. V 23. točki začasne odločbe pa je bilo določeno, da postane odločba izvršljiva z vročitvijo in če koncesionar ne bo ravnal v skladu z izrekom, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR. Začasna odločba je bila vročena tožeči stranki dne 16. 2. 2011, zoper začasno odločbo pa ni bila vložena pritožba. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podrobno navaja v kakšnih okoliščinah je bila kri odvzeta petim psom. Glede štirih vzorcev krvi ugotavlja, da pri teh psih še ni potekel enoletni rok od prvega cepljenja ter odvzem krvi ni bil opravljen ob drugem cepljenju. Tožena stranka ugotavlja, da bi bilo morda šteti le en odvzem krvi za skladen z Odredbo in začasno odločbo, medtem ko je tožeča stranka povsem nesporno odvzela vzorec krvi kar štirim psom v nasprotju z Odredbo in začasno odločbo ter tako po nepotrebnem izvedla ta poseg na štirih psih. Dodaja, da je iz podatkov v Centralnem registru psov z dne 17. 2. 2012 razvidno, da je tožeča stranka opravila v letu 2011 cepljenje pri 997 psih, od katerih jih je bilo najmanj 83 takih, ki bi jim bilo možno odvzeti vzorec krvi v skladu z Odredbo in začasno odločbo. Neutemeljen je pritožbeni ugovor kršitve načela zaslišanja stranke, saj je bila tožeča stranka opozorjena na izvršitev odrejenega ukrepa odvzema krvi štirim psom v dopisu z dne 18. 7. 2011, s pozivom poslanim po elektronski pošti dne 22. 12. 2011 ter v dopisu z dne 21. 12. 2011. Kot neutemeljen je tožena stranka zavrnila tudi pritožbeni ugovor, češ da so lastniki psov nasprotovali odvzemu krvi in zato ni mogla izpolniti naloženega. Tožena stranka namreč ugotavlja, da iz spisov zadeve ne izhaja, da bi tožeča stranka obvestila prvostopenjski organ o tem in ga zaprosila za navodila za izvršitev naloženega ukrepa. Začasne odločbe ni mogoče odpraviti, saj je odločba postala pravnomočna in izvršljiva. Tudi postavljen rok, ki je bil podaljšan do 28. 2. 2012 je dal tožeči stranki dovolj časa za izpolnitev naloženega.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi pretežno ponavlja pritožbene ugovore in poudarja, da bi bilo treba v postopku zaslišati predlagane priče, tako lastnike psov kot odgovornega veterinarja. Kot odločilno dejstvo izpostavlja nasprotovanje lastnikov psov za odvzem krvi in meni, da je vzpostavljeno protiustavno stanje, saj se gospodarski subjekt denarno kaznuje, ker ni izvršil odredbe, ki je brez soglasja lastnikov psov sploh ne more izvršiti. V zvezi s tožbenimi ugovori in grozečo nepopravljivo škodo tožeča stranka tudi predlaga odlog izvršbe do pravnomočnosti izpodbijane odločbe. V pritožbi (pravilno v tožbi) opisano protiustavno stanje bi namreč lahko povzročilo nepopravljive gospodarske posledice za zavezanca, saj se mu lahko nalagajo novo in nove denarne kazni in s tem ogroža njegov gospodarski položaj in eksistenca zaposlenih delavcev. Sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke in prvostopenjskega organa odpravi ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je izdan na podlagi začasne odločbe Veterinarske uprave Republike Slovenije, ki je tožeči stranki – koncesionarju, na podlagi 15. točke 78. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS), določila ukrepe za izvajanje programov obvladovanja in preprečevanja širjenja določenih živalskih bolezni in epidemij, določila pa je tudi splošni rok za izvršitev odrejenih ukrepov, to je 31. 12. 2011. Ta rok velja tudi za sporen ukrep. V 23. točki izreka začasne odločbe je bilo tudi določeno, da bo v primeru ravnanja koncesionarja v nasprotju z izrekom te odločbe, kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR.

Izpodbijani akt z dovolitvijo izvršbe denarne kazni v višini 1000,00 EUR je bil izdan, ker naloženi ukrep ni bil opravljen skladno s programom iz Priloge 7, ki je sestavni del Obveznega navodila št. 3440-8/2011/3 z dne 7. 1. 2011 (v nadaljevanju Obvezno navodilo). Obvezno navodilo je bilo izdano na podlagi Odredbe o izvajanju sistematičnega spremljanja stanja bolezni in cepljenj živali v letu 2011 (v nadaljevanju Odredba), ki jo za vsako leto posebej izda minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na podlagi Zakon o veterinarstvu (v nadaljevanju ZVet-1) in določb ZVMS. Vsakokratni odredbi sledi za obravnavano leto Obvezno navodilo veterinarske uprave.

Ovire, ki vplivajo na možnost izvršitve odločbe, so lahko pravne ali dejanske narave. V dejanskem pogledu bo nemožnost izvršitve odločbe podana takrat, ko izreka objektivno, torej ne le iz razlogov, ki so v zavezančevi osebni sferi, ni mogoče izvršiti.

Po presoji sodišča naloženega spornega ukrepa iz začasne odločbe tožeča stranka sploh ne more izvršiti. Očitno je, da tožeča stranka ne more na silo oziroma brez soglasja lastnikov psov vzeti vzorce krvi pri psih, zato tudi ni mogoče zavezanca - tožečo stranko k izvršbi prisiliti z denarno kaznijo. Gre torej za takšno obveznost tožeče stranke, ki je ne more opraviti sama brez soglasja lastnikov psov. Razen tega sodišče tudi meni, da imajo naloženi ukrepi podlago v koncesijski pogodbi, ki jo je sklenila Veterinarska uprava Republike Slovenije s tožečo stranko. Zato imajo lahko morebitne nepravilnosti, ki bi se kazale v neizvajanju naloženih ukrepov, posledice v morebitnem odvzemu koncesije (ob spoštovanju načela sorazmernosti), ne pa da se neizvajanje odrejenih ukrepov prisiljuje s plačilom denarne kazni. In to ne samo z enkratnim izrekom, ampak tudi z možnostjo nadaljnjega izreka denarne kazni z namenom izvršbe s prisilitvijo, na kar opozarja tudi tožeča stranka v tožbi.

Razen tega je preventivni ukrep, ki je bil naložen v realizacijo, ozko vezan na določeno obdobje, to je leto 2010, zato izvršba s prisilitvijo sploh ni mogoča, saj je rok za izvedbo ukrepa že potekel. Glede na zgoraj navedeno ureditev tega področja, torej sistematičnega spremljanja stanja bolezni in cepljen živali, ki se predpisuje letno, ni mogoče tožnika – koncesionarja, prisiliti k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo po preteku roka, ki je določen za izvršitev ukrepa.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep ničen, in sicer po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po tej določbi se za nično izreče odločba, po drugem odstavku pa tudi sklep, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Po presoji sodišča gre za objektivno neizvršljivost izpodbijanega sklepa.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi določbo 68. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izreklo za nično.

Sodišče ni posebej odločalo o odlogu izvršbe, saj tožeča stranka glede tega zahtevka ni postavila.

K točki 2 izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt izreklo za ničnega, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, določenem v pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka z njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakona).