VDSS sodba Psp 255/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 27. 1. 2011 v zvezi z odločbo št. ... z dne 7. 9. 2010 ter, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se ga invalidsko upokoji.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da se z odločitvijo ne strinja in da naj se pokliče njegov zastopnik A.A., da da pojasnilo glede njegovih težav.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je pritožbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote B. št. ... z dne 7. 9. 2010. S slednjo je bilo odločeno, da pritožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Odločitev temelji na mnenju invalidske komisije, ki je dne 11. 8. 2010 podala mnenje, da je zavarovanec od 10. 3. 2010 dalje invalid III. kategorije invalidnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti. Sodišče je do takšnega sklepa prišlo na podlagi izvedenskih mnenj invalidskih komisij I. in II. stopnje tožene stranke, ki so med seboj skladna in imajo podlago tudi v medicinski dokumentaciji avstrijskega nosilca zavarovanja, ki temelji na osebnem pregledu tožnika. Glavna bolezen pri tožniku, ki bistveno vpliva na invalidnost, je lumboishialgija zaradi diskalne protruzije. Glede na osebni pregled tožnika, opravljen s strani avstrijskega izvedenca dne 10. 3. 2010, je ugotovljeno, da je pri tožniku s travmatološko - ortopetskega vidika zmanjšana obremenljivost ledvene hrbtenice zaradi znanih prolapsov diskusa, ki lahko obrazložijo bolečine v izžarevanju v desno nogo ter z zmerno omejeno gibljivostjo. Izvedenec je ugotovil, da so veliki sklepi pri tožniku starosti ustrezno dobro gibljivi in da je tožnik sposoben za lažje in s polovico delovnega časa za srednje težko delo. Delo mora izvajati menjaje stoje, sede in s hojo. Izogibati pa se mora daljšim prisilnim držam hrbtenice, prav tako dvigovanju rok nad glavo in delu na lestvah in ogrodjih. Z internističnega vidika ima masivno prekomerno telesno težo, zvišan krvni tlak in maščobe, kar je možno zdraviti medikamentozno in z dieto. Tožnik je s polnim delovnim časom sposoben za stalno lajže in pretežno srednje težko delo, pri katerem bo dvigal ali prenašal lažja bremena. Glede navedb tožnika, da težko hodi in da ni sposoben dvigovati rok ter, da težko sedi, je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka upoštevala vse ugotovitve avstrijskega izvedenca, kar je razvidno tudi iz ugotovitve o tožnikovi zmanjšani delovni zmožnosti ter priznanimi omejitvami v zvezi s tožnikovo delovno zmožnostjo. Iz vsebine priznanih omejitev je razvidno, da so bile spoštovane in upoštevane ugotovitve avstrijskega izvedenca glede tožnikovega zdravstvenega stanja. Tako je toženka upoštevala, da tožnik zaradi svojih zdravstvenih težav lahko opravlja drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z ročnim premeščanjem bremen do 10 kg, občasno v prisilni drži ledvene hrbtenice in z občasnim pripogibanjem, izmenoma stoje in sede ter s hojo, z omejitvijo dvigovanja rok nad nivo ramen in dela na višini. Tožnik v pritožbi ne navaja, v čem bi bilo dejansko ali pravno stanje v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje napačno ugotovljeno ali napačno uporabljeno.

Sodišče je upoštevalo pravilno pravno podlago in sicer določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). V tem zakonu 60. člen določa, kdaj je podana invalidnost in v katere kategorije se ta invalidnost razvršča. V 67. členu ZPIZ-1 so določeni pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala II. oz. III. kategorija invalidnosti, ki mu ni zagotovljena prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti.

Tožnik ima v Sloveniji dopolnjenih 15 let 4 mesece in 16 dni pokojninske dobe, v Avstriji pa 20 let 8 mesecev in 10 dni pokojninske dobe. Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti z razbremenitvami. Tožnik ne izpolnjuje pogojev iz citiranega 67. člena ZPIZ-1, saj pri njemu ni nastala invalidnost I. kategorije, niti invalidnost II. kategorije, temveč je pri njemu nastala invalidnost III. kategorije, ni pa še dopolnil 63 let starosti, saj je rojen 1. 3. 1952.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, s katerimi se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.