VDSS sodba Psp 182/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 23. 3. 2011 in z dne 17. 12. 2010 in da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do družinske pokojnine po njegovem pokojnem očetu A.A.. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je tožnikova popolna nezmožnost za delo nastopila že pred smrtjo njegovega pokojnega očeta A.A.. Navaja, da ni točna trditev sodišča, da se ne da ugotoviti, na podlagi medicinske dokumentacije, ki je v spisu in jo je predložil tudi sam tožnik, ali je bil že pred smrtjo oz. do smrti svojega očeta popolnoma nezmožen za delo, saj je navedeno, da je predložil obširno medicinsko dokumentacijo, ki sicer ni nastala v Republiki Sloveniji, a zato ni nič manj verodostojna. Gre za dokumentacijo področnih strokovnjakov, ki so imeli opravka s tožnikom, ga pregledali in ugotovili njegovo stanje. Sodišče se je v celoti oprlo zgolj na mnenje postavljenega izvedenca v Sloveniji, pri čemer pregled ni bil korektno opravljen. Razen tega izvedenec ni bil ustrezne stroke, saj bi moral biti izvedenec zdravnik nevrolog, ne pa psihiater. Izvedenec je zapadel v kontradikcije že s trditvijo, da ima tožnik nizek IQ, da je duševno manj razvit, da ima funkcionalni tremor, motnje v socialnem funkcioniranju, odvisen od pomoči drugih, socialno ogrožen, z znaki psihoorganske spremenjenosti. Vse to ni moglo na hitro nastati po smrti tožnikovega pokojnega očeta, ampak je očitno obstajalo že prej. Kljub predmetnim ugotovitvam je izvedenec menil, da tožnikove delovne nezmožnosti ne more ugotoviti v času očetove smrti, niti ni odgovoril ali utemeljil, zakaj tega ne more ugotoviti na podlagi predložene medicinske dokumentacije. Vztraja, da dokumentacija, ki jo je predložil tožnik, jasno izkazuje, da je bil popolnoma nezmožen že pred svojim 26 letom starosti oz. pred smrtjo svojega očeta. Iz izvidov nevropsihiatra prof. dr. B.B. z dne 18. 9. 2006 in 14. 2. 2007 izhaja, da tožnik ni bil sposoben za delo, podrobno pa opisuje tudi kognitivne motnje in anksioznost, z vegetativnimi simptomi. Priložen je izvid EEG z dne 21. 7. 2009 in izvid nevropsihiatra dr. B.B., ki so v mnenju invalidske komisije II. stopnje v prvotnem postopku, pomembni za dokazovanje psihoorganskega sindroma. EEG ob opravljenem pregledu pri tožniku ni bil opravljen, niti se izvedenec o predmetnem izvidu ni opredelil ali ga kakorkoli komentiral, čeprav je v izvidu navedena trditev, ki je pomembna za ugotovitev stanja in sicer, da gre pri tožniku za nizko cerebralno aktivnost. Prav tako iz dokumentacije izhaja, da je tožnik sicer skušal priti do zaposlitve, jo tudi iskal, a mu ni nikoli uspelo, saj ni mogel opraviti zdravniškega pregleda, ki je predpogoj, da bi se sploh lahko zaposlil. Že v letu 1984 je bil tožnik spoznan za delno nesposobnega za služenje vojaškega roka in leto 1997 dokončno spoznan za nesposobnega za služenje vojaškega roka, to pa je bilo še preden je tožnikov oče umrl. V komisiji, v kateri ni sodeloval nevrolog oz. nevropsihiater, ki bi bil ustrezen specialist izvedenec, niti ni moglo točno in pravilno biti ugotovljeno dejansko stanje stvari.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno očitane kršitve določbe 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in vsakega dokaza posebej pravilno zaključilo, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo v obdobju očetove smrti in posledično, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 23. 3. 2011 in ter prvostopne odločbe z dne 17. 12. 2010, sporno pa je priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu A.A..

Pravna podlaga za odločanje o sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 5. odstavku 116. člena določa, da ima pravico do družinske pokojnine tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oz. po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Pri tem je v 121. členu ZPIZ-1 določeno, da za popolno nezmožnost za delo oz. pridobivanje, ki je pogoj za pridobitev pravice do družinske oz. vdovske pokojnine, velja pri otrocih nezmožnost za samostojno življenje in delo, pri drugih osebah pa I. kategorija invalidnosti.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v tožnikovem primeru že sodišče s sodbo opr. št. Ps 1938/2004 z dne 3. 9. 2007 zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za odpravo odločb ter razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem očetu A.A.. Ker je invalidska komisija II. stopnje v tedanjem predsodnem postopku dne 30. 6. 2004 menila, da psihoorganski sindrom, ki je vodilna diagnoza pri tožniku, ni detajlno obdelan in ni popolno obrazložen in ker se lahko vzrok tožnikovih težav odkrije ne le s preiskavami po psihološki plati, ampak tudi z drugimi rentgenskimi preiskavami in EEG in ker zdravljenje pri tožniku ni bilo končano, je predlagala, naj se po opravljenih preiskavah javi invalidski komisiji I. stopnje, je tožnik ponovno vložil zahtevo pri tožencu 25. 8. 2010.

Po tako ponovno začetem postopku je tožnikovo delovno zmožnost najprej obravnavala invalidska komisija I. stopnje dne 11. 11. 2010, ki je menila, da mnenja o tožnikovi nezmožnosti za samostojno življenje in delo tožnika ob smrti njegovega pokojnega očeta, ni mogoče podati, saj razpolagajo le z izvidom EEG in internista, kar pa ne opredeljuje njegovega stanja v času očetove smrti oz. pred tem, niti njegovih psihofizičnih sposobnosti. Po tožnikovi pritožbi je njegovo delovno zmožnost obravnavala dne 21. 3. 2011 še invalidska komisija II. stopnje, ki je bila enakega mnenja, torej, da ni zadostne medicinske dokumentacije, po kateri bi lahko ugotovili tožnikovo popolno nezmožnost za delo ob očetovi smrti. Na tem mnenju temelji dokončna odločba toženca z dne 23. 3. 2011, prvostopna odločba z dne 17. 12. 2010 pa na mnenju invalidske komisije I. stopnje, podanem 11. 11. 2010. Obe citirani odločbi sta predmet tega postopka, za kateri je sodišče ugotovilo, da sta pravilni in zakoniti in tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje imelo dovolj prepričljive podlage, konkretno v dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje ter v izpovedi in dodatnem pojasnilu člana invalidske komisije II. stopnje. V dopolnilnem mnenju z dne 15. 10. 2012 je invalidska komisija II. stopnje po preučitvi medicinske dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu menila, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti njegove popolne nezmožnosti za delo v času očetove smrti, to je dne 27. 9. 1999. Kot izhaja iz obrazložitve podanega mnenja, je tožnik na senat invalidske komisije II. stopnje prinesel izvid psihiatra z dne 11. 10. 2012, iz katerega je razvidno, da gre pri njem za diagnoze F70 in F07.9, da je pri njem še vedno prisotna začasna konfuznost in težave pri komunikaciji. Ima tudi epizode depresivnosti in slabosti. Psihiater je predpisal ustrezno medikamentozno terapijo. Na osebnem pregledu je invalidska komisija II. stopnje pri tožniku ugotovila povišan krvni tlak in tahikardijo ter tremor, ki se intezivira pri poizkusu ataksije. Ostali status pa je mejah normale. V psihičnem statusu je v pri tožniku v ospredju predvsem umska prizadetost, odnosno slabša opremljenost, psihiater pa ugotavlja tudi psihoorganski sindrom, ki sodi v sklop prve diagnoze. Po končani osemletki naj bi opravil tudi srednjo gradbeno šolo in naj bi odslužil vojaški rok. Na podlagi takšnih podatkov je invalidska komisija II. stopnje menila, da ne more ugotoviti, da bi tožnik zbolel pred 18. letom, čeprav je slaba umska opremljenost verjetno podana že od rojstva.

Ker je tožnik na mnenje podal pripombe, je sodišče prve stopnje člana invalidske komisije II. stopnje in sicer specialista psihiatra C.C. še zaslišalo. Ta se je izrecno opredelil do izvida nevropsihiatra B.B. z dne 26. 9. 2006 (priloga A5). Tako, da ne drži, da se je sodišče oprlo zgolj na mnenje izvedenskega organa. Pri presoji o strokovni utemeljenosti podanega mnenja je sodišče presojalo tudi predloženo medicinsko dokumentacijo in pri tem ni izhajalo zgolj iz samega predloga specialista, ampak je zadevo obravnavalo celostno, predvsem ali je specialist za podani predlog imel objektivno podlago. Prav v zvezi s tem je član invalidske komisije II. stopnje jasno navedel, da specialist v Srbiji ni imel za podan predlog objektivne podlage. Konkretno je navedel, da je izvid dr. B.B. nepopoln, ker ni opisa kliničnega stanja in zaključil, da gre očitno samo za podatke anamneze.

Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da je bil zaslišan izvedenec neustrezne stroke in da je zapadel v kontradikcije. Zaslišani član invalidske komisije II. stopnje je jasno izpovedal, da ni podatkov o tem, kakšno je bilo tožnikovo zdravstveno stanje v otroštvu, kakšno v času šolanja, kakšno šolo je opravil in kako je funkcioniral. Pritožba prav tako neutemeljeno navaja, da pregled opravljen na invalidski komisiji II. stopnje ni bil korekten. Brez podlage pritožba vztraja, da predložena dokumentacija jasno izkazuje, da je bil tožnik dela nezmožen že pred 26. letom starosti ter se pri tem sklicuje na izvid nevropsihiatra B.B. z dne 18. 9. 2006 in 14. 2. 2007 ter izvid EEG z dne 21. 7. 2009. Do vseh teh novejših izvidov se je invalidska komisija II. stopnje opredelila in ugotovila, da na podlagi teh izvidov ni mogoče zaključiti, da je bil tožnik popolnoma nezmožen za delo v obdobju očetove smrti.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje med dokumentacijo ni nobenega izvida, iz katerega bi bilo nedvomno mogoče ugotoviti, da je bil tožnik v času očetove smrti popolnoma nezmožen za delo. Razen tega je ugotovilo, da je bil tožnik ob očetovi smrti ... ... 1999 star že 38 let in ko je tožnikova mama po očetovi smrti uveljavljala pravico do družinske pokojnine, jo je uveljavljala zgolj zase, ne pa tudi za tožnika. Tožnik je zahtevo za priznanje družinske pokojnine vložil šele po materini smrti ... ... 2003.

Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo in zaključilo, da tožnik ob očetovi smrti ni bil dela nezmožen in zato, ker ni izpolnjen eden izmed v 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 kumulativni pogoj, mu ni mogoče priznati družinske pokojnine po pokojnem očetu. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.