116. člen ZPIZ-1

Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo nepopolni in deloma nasprotujoči si oceni obeh izvedencev. Brez potrebnega dodatnega razčiščevanja konkretnih razlogov za opustitev šolanja in vprašanja obstoja tožnikove splošne zdravstvene zmožnosti za šestmesečno zaposlitev spornega leta je pavšalno zaključilo, da pogoji iz 4. odst. 116. člena ZPIZ-1 niso izpolnjeni. Nepopolnost in neskladje v izvedenskem mnenju, ki se ne da odpraviti z zaslišanjem izvedencev, je po 3. odst. 254. člena ZPP razlog za postavitev drugega izvedenca. V obravnavani zadevi torej za pridobitev drugega interdisciplinarnega mnenja.

Za priznanje pravice do družinske pokojnine po 4. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je bistven nastanek popolne nezmožnosti za delo do z zakonom predpisane starosti, oziroma do konca šolanja. Po 1. odstavku 116. člena ZPIZ-1 je pravica do družinske pokojnine zagotovljena do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Konca šolanja ni mogoče enačiti z opustitvijo šolanja, saj je pomemben dejanski vzrok opustitve šolanja, še zlasti če bi opustitev lahko bila posledica popolne nezmožnosti iz zdravstvenih razlogov. Morebitna krajša zaposlitev ne izključuje pogoja popolne nezmožnosti za delo. Ker dejansko stanje glede tega, ali je bilo tožnikovo duševno zdravstveno stanje lahko vzrok opustitve srednješolskega izobraževanja in ali je v času 6 mesečne zaposlitve pri njem obstajala splošna zmožnost za zaposlitev, je pritožbeno sodišče zavrnilno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo potrebno ugotoviti, ali in kdaj je pri tožniku prišlo do popolne nezmožnosti za delo v smislu 4. odstavka 116. člena ZPIZ-1.

ZPIZ-1 v prvem odstavku 116. člena določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. V petem odstavku iste določbe pa je določeno, da otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oziroma po končanem šolanju, pridobi pravico do družinske pokojnine, če ga je zavarovanec oziroma uživalec pravice do svoje smrti preživljal. V primeru tožnika, ki je bil ob očetovi smrti star 41 let, je za pritožbeno rešitev zadeve pomembno, da je pri tožniku podana popolna nezmožnost za pridobitno delo zaradi slepote, kakor tudi zaradi ugotovljenih intelektualnih sposobnosti in da je tožnika njegov oče preživljal. Zato je tožbeni zahtevek za plačilo družinske pokojnine utemeljen.

V 1. odstavku 118. člena ZPIZ-1 je določeno, da otrok obdrži pravico do družinske pokojnine tudi po dopolnjenem 26. letu starosti, če je šolanje prekinil zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda, vendar največ toliko časa, kolikor ga je zaradi bolezni, nosečnosti ali poroda izgubil pri šolanju. Čeprav tožnica formalno ni prekinila študija zaradi nosečnosti in rojstva sina v šolskem letu 2011/2012, se ji je zaradi te osebne okoliščine študij za nekaj mesecev podaljšal preko 26 leta starosti. Glede na to, da je študij na medicinski fakulteti daljši od študija na ostalih fakultetah, ga v določenih primerih kljub rednemu izpolnjevanju obveznosti objektivno ni mogoče zaključiti do dopolnjenega 26. leta starosti. Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je takšna izjema, kot je bila določena v 118. členu ZPIZ-1, veljala tudi za šolanje na visoki stopnji, ki je daljše od povprečnega šolanja na ostalih visokošolskih programih. Pravno praznino je glede na namen in pomen pravice do družinske pokojnine zapolnilo tako, da je ta zagotovljena tudi po 26. letu starosti, kadar je izkazano, da je upravičenec redno izpolnjeval študijske obveznosti, vendar šolanja do predpisanega leta starosti

ZPIZ-1 razlikuje med pridobitvijo pravice, ki nastopi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, ter med začetkom izplačevanja obveznosti na podlagi pravice, ki je za vse osebe iz 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 (osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane) vezan na čas vložitve zahteve pri toženi stranki, ne glede na morebitno prejšnje izpolnjevanje pogojev ter ne glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva vložena šele kasneje. Ker otroci niso pokojninsko in invalidsko zavarovani po starših, je potrebno zadevo presojati po že citiranem 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnici ni uspelo dokazati, da je njena zakonita zastopnica vlogo za družinsko pokojnino oddala pred 11. 1. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnici skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 družinska pokojnina izplačuje od 1. 8. 2011 dalje. Tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine od 29. 6. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Odločba z dne 13. 9. 1999 je bila kronološko gledano izdana kasneje in tudi potrjena v sodnem postopku, v katerem je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnica ni pridobila pravice do družinske pokojnine. Zato se tožnica v tem socialnem sporu ne more uspešno sklicevati na morebitno odločbo z dne 18. 6. 1999 in navedbe v smeri, da odločba obstaja, je pravnomočna in izvršljiva, za odločitev niso pomembne.

Pravico do družinske pokojnine po ZPIZ-1 je mogoče priznati le, če so izpolnjeni predpisani pogoji na strani umrlega zavarovanca in zavarovanega družinskega člana. Med drugim glede na 3. alineo 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 v primeru, če je bil umrli zavarovanec uživalec starostne ali invalidske pokojnine, in če so hkrati izpolnjeni predpisani pogoji na strani zavarovanega družinskega člana. Po 5. odstavku 116. člena ZPIZ-1 lahko pravico do družinske pokojnine pridobi tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, da katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine, oz. po končanem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pokojninske dajatve do svoje smrti preživljal. Na strani zavarovanega družinskega člana morata biti izpolnjena oba, kumulativno predpisana pogoja, kar v obravnavani zadevi ni dokazano (ni izpolnjen pogoj preživljanja s strani umrle uživalke invalidske pokojnine). Zato tožničin zahtevek na priznanje družinske pokojnine ni utemeljen.

Tožena stranka je z odločbama, ki sta predmet tega socialnega spora utemeljeno zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do družinske pokojnine, saj tožnica ni izpolnjevala pogoja iz 1. odstavka 116. člena ZPIZ-1, ki določa, da ima otrok pravico do družinske pokojnine do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Tožnica namreč na dan vložitve zahteve ni izpolnjevala pogoja starosti, saj je že dopolnila starost 26 let.

Tožnika ne izpolnjujeta pogojev, določenih v 115. čl. ZPIZ-1, za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojnem sinu (pokojni sin v času smrti s tožnikoma ni imel skupnega stalnega prebivališča, prav tako pa tožnikoma ni uspelo dokazati, da ju je pokojni sin preživljal), zato njun tožbeni zahtevek, da se jima prizna pravica do družinske pokojnine, ni utemeljen.

Tožnik ob očetovi smrti ni bil dela nezmožen, zato mu ni mogoče priznati družinske pokojnine po pokojnem očetu.

Tožnik, ki pravico do družinske pokojnine ob starosti 45 let uveljavlja po pokojnem očetu, je bil ob očetovi smrti invalid III. kategorije. Ker ni bil popolnoma nezmožen za delo (I. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.

Tožnika, ki je živel v zunajzakonski skupnosti in ki je imel s partnerko tudi skupnega otroka, ni mogoče šteti za družinskega člana pokojnega zavarovanca (očeta), ki bi ga bil slednji dolžan preživljati in bi ga tudi preživljal do svoje smrti (tožnika je bila dolžna preživljati njegova zunajzakonska partnerica). Iz tega razloga tožnik ob očetovi smrti ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine, četudi je že pred smrtjo postal popolnoma nezmožen za delo.

Ker tožnici absolventski staž po 26. letu starosti ni bil podaljšan zaradi zdravstvenih razlogov in ker ni bilo ugotovljeno, da je tožnica popolnoma nezmožna za delo, ji ni mogoče priznati pravice do nadaljnjega oziroma trajnega prejemanja družinske pokojnine.

Ker tožnica ni postala popolnoma nezmožna za delo pred smrtjo uživalca invalidske pokojnine, ampak je bilo tedaj za njene zdravstvene težave še predvideno nadaljnje zdravljenje, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Po smrti uživalca pokojnine pridobi pravico do družinske pokojnine tudi otrok, ki postane popolnoma nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena ta pravica, če ga je uživalec pravice preživljal do svoje smrti. To pomeni, da mora imeti takšen otrok skupno stalno prebivališče z uživalcem pravice, pri čemer se ne zahteva, da je stalno prebivališče prijavljeno pri upravni enoti.

Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do družinske pokojnine vložil po tem, ko je že veljala sprememba Sklepa o pogojih, kdaj se šteje, da zavarovanec preživlja družinske člane, s katero je bilo določeno, da se med dohodke družinskih članov, ki se upoštevajo pri izračunu minimalnih sredstev za preživljanje, ne všteva denarna socialna pomoč. Iz tega razloga sodišče prve stopnje njegove zahteve za priznanje pravice do družinske pokojnine ne bi smelo zavrniti, češ da ga pokojni oče ni preživljal, ker sta s partnerko prejemala denarno socialno pomoč, s čimer naj bi bilo v celoti zagotovljeno tožnikovo preživljanje.

Po določbah ZPIZ-1 pripada otrokom družinska pokojnina do takrat, ko izpolnijo pogoje za to, da praviloma lahko sami pridobivajo dohodek. To je najprej do dopolnjenega 15. leta starosti, če pa se šolajo, pa do konca šolanja. Bistven je zaključek šolanja in ne starost. Redno šolanje se praviloma sicer zaključi do 26. leta starosti, v primerih kot je tožnikov, pa gre za primer, ko to objektivno ni mogoče (dolžina študija). Tožnik zaradi tega ne sme biti v drugačnem, neenakopravnem položaju s tistimi, ki obdržijo pravico do družinske pokojnine po 26. letu starosti zaradi prekinitve šolanja iz subjektivnih razlogov, ki so navedeni v 118. členu ZPIZ-1. Če sodišče ne odloči o vseh zahtevkih ali o delu zahtevka, lahko tožnik predlaga izdajo dopolnilne sodbe. Ni pa mogoče te pomanjkljivosti odpraviti v revizijskem postopku. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, in je po naravi stvari ni mogoče preizkusiti v delu, v katerem z njo o zahtevku ali delu zahtevka tožnika sploh ni bilo (pravnomočno) odločeno.

Iz določil ZPIZ-1 ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem ZPIZ-1 za pridobitev pravice do družinske in vdovske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.