121. člen ZPIZ-1

Na podlagi četrtega odstavka 110. člena ZPIZ-1 pridobi vdova oziroma vdovec v primeru, da je umrli zavarovanec v času sklenitve zakonske zveze že dopolnil starost iz prvega odstavka 36. člena ZPIZ-1, to je starost 58 let, „pravico do vdovske pokojnine le v primeru, če je imel/a z umrlim zakoncem skupnega otroka ali pa, če je zakonska zveza trajala nepretrgoma 1 leto“. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre za dodatni pogoj za pridobitev pravice do vdovske pokojnine, ob sicer izpolnjenih drugih pogojih s strani preživelega zakonca za primer, da je v času sklenitve zakonske zveze umrli zavarovanec že dopolnil 58 let starosti, in ne za samostojni pogoj za pridobitev te pravice.

Že v prejšnjem, pravnomočno končanem predsodnem upravnem postopku, ni bilo dokazano, da bi pri tožniku zaradi Fabryeve bolezni do materine smrti, ko je dopolnil že 31 let starosti, bila podana popolna nezmožnost za delo, ki je eden od bistvenih pogojev za pravico do družinske pokojnine na strani zavarovanega družinskega člana. Za popolno nezmožnost za delo pri otrocih, kot zavarovanih družinskih članih namreč glede na 121. člen ZPIZ-1 šteje nezmožnost za samostojno življenje in delo. Ob razpoložljivi medicinski in drugi listinski dokumentaciji v upravnem spisu je zato dovolj podlage za zaključek, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, na podlagi katerega je bila v obravnavanem predsodnem postopku tožnikova nova zahteva za priznanje pravice do družinske pokojnine po pokojni materi z izpodbijanima upravnima aktoma zakonito zavržena.

Tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do dela vdovske pokojnine po 1. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1, saj bi morala do smrti zavarovanca dopolniti 53 let. Tožnica je bila ob moževi smrti stara 42 let in 5 mesecev. Tožnica je bila razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede na datum smrti zavarovanca tožnica v času smrti še ni bila popolnoma nezmožna za delo, niti ni to postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do dela vdovske pokojnine po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica s pokojnim zavarovancem ni imela skupnih otrok, do katerih bi obstajala dolžnost preživljanja, ni izpolnjen pogoj določen v 3. alinei 1. odstavka 110. člena ZPIZ-1. Ker tožnica v času zavarovančeve smrti ni imela lastnosti zavarovanca, bi lahko pravico pridobila, če bi do zavarovančeve smrti dopolnila starost 48 let oziroma bi nastopila čakalno dobo, če bi do zavarovančeve smrti upoštevaje 2. odstavek 421. člena ZPIZ-1 dopolnila 44 let. Tudi ta pogoj ni izpolnjen, kajti na dan moževe smrti je bila tožnica stara 42 let in 5 mesecev. Ker tožnica pogojev za pridobitev vdovske pokojnine

Tožnik ob očetovi smrti ni bil dela nezmožen, zato mu ni mogoče priznati družinske pokojnine po pokojnem očetu.

Tožnik, ki pravico do družinske pokojnine ob starosti 45 let uveljavlja po pokojnem očetu, je bil ob očetovi smrti invalid III. kategorije. Ker ni bil popolnoma nezmožen za delo (I. kategorija invalidnosti), niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Določbe ZPIZ-1 se neposredno ne navezujejo na dolžnost preživljanja med starši in otroci oziroma zakonci (zunajzakonskimi partnerji) po ZZZDR, temveč so širše in opredelijo upravičence ter pogoje za pridobitev pravice. Med temi pogoji je pomembno tudi za dejstvo preživljanja s strani zavarovanca oziroma uživalca pravice do njegove smrti. Kdaj se šteje, da je zavarovanec preživljal tiste družinske člane, ki so možni upravičenci, pa posebej določata Sklep/2000 oz. Sklep/2006, ki prav tako ne izhajata iz ZZZDR, temveč te pogoje posebej opredelita.