VDSS sodba Pdp 722/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je sporazum z dne 31. 8. 2012 o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi neveljaven, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da pogodba o zaposlitvi z dne 18. 12. 2008 ni prenehala veljati z dnem 31. 8. 2012, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu od 1. 9. 2012 dalje vzpostaviti delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2012, mu za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do poziva na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z obračunom zaostalih mesečnih plač, plačilom davkov in prispevkov ter izplačilom mesečnih neto plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamezne neto plače dalje do plačila, in ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, pri čemer obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v listinah in zapisnikih ter razlogih sodbe. Tožnik je pojasnil, da je bil sporazum z dne 31. 8. 2012 o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke izsiljen in z njim ni izrazil svoje prave volje. Tožnik je pri toženi stranki podpisal z njene strani pripravljeno listino, s katere vsebino ni bil seznanjen. Hkrati so predstavniki delodajalca nad njim izvajali psihično nasilje, pogojevali njegov odhod iz pisarne ter prenehanje takšne stresne situacije s podpisom sporazuma. Sodišče je pri sprejeti odločitvi večinoma izhajalo iz izpovedbe direktorice kadrovske pravne službe tožene stranke A.A., čeprav se ni spomnila določenih dejstev. Pritožba navaja enake razloge tudi glede izpovedb prič B.B. in C.C.. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je imel tožnik izkušnje pri podpisovanju pomembnih dokumentov v zvezi z zaposlitvijo. V kolikor mu je pred sklenitvijo delovnega razmerja obrazložil vsebino pogodbe takratni vodja kadrovske službe v njegovem jeziku, navedeno pomeni, da je imel težave z branjem besedil v slovenskem jeziku. V konkretnem primeru mu ni nihče od prisotnih v pisarni obrazložil vsebino sporazuma. Takrat ga niso pustili, da bi si prinesel kozarec vode, saj se je počutil slabo. Sodišče se ni opredelilo tudi do zdravstvenega stanja tožnika v času podpisa sporazuma. Nikoli ne bi podpisal takšne listine, v kolikor ne bi bil takrat zaveden. Sodišče bi moralo dati njegovi izpovedbi večji pomen. Ker je o zahtevkih zmotno razsodilo, predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijani sodbi tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Takrat so pristojni delavci tožene stranke v pisarni direktorice kadrovsko pravne službe seznanili tožnika s sumom tatvine brusilke ter ga opozorili, da bo iz tega razloga zoper njega uveden postopek odpovedi pogodbe in da bo zoper njega podana tudi kazenska prijava na policijo. V izogib temu so tožniku ponudili sporazumno prenehanje delovnega razmerja, kar je prostovoljno sprejel. Nad njim niso izvajali nikakršnega nasilja ali groženj, da sporazum podpiše. Zato tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja:

Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delih urejevalca tlačnega litja v livarni. Tožena stranka je na podlagi posnetkov kamere ter izjav delovodje D.D. in tehnologa v skladišču C.C. ugotovila, da je tožnik dne 27. 8. 2012 okoli 13:30 ure vzel iz skladišča kotno brusilko, čeprav je na delovnem mestu ni potreboval. Ker navedenega orodja ni vrnil nazaj, ga je tožena stranka utemeljeno obdolžila, da si ga je prilastil. Glede tega je tožena stranka dne 31. 8. 2012 opravila razgovor s tožnikom v pisarni direktorice kadrovske pravne službe A.A.. Na razgovoru so bili prisotni tudi vodja oddelka tlačne livarne E.E., delovodja in nadrejeni delavec D.D. ter tehnolog v skladišču C.C.. Direktorica kadrovske pravne službe je glede očitane kršitve ponudila tožniku obdolžitev pred izredno odpovedjo in vabilo na zagovor ter mu povedala, da bodo zadevo prijavili tudi policiji. V izogib temu ga je seznanila na možnost prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma. Tožnik se je po seznanitvi s takšnimi razlogi prostovoljno odločil za podpis sporazuma, na podlagi katerega mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika in prič tožene stranke ter z izvedbo listinskih dokazov preizkusilo, če je bila pri podpisu izpodbijanega sporazuma podana napaka volje tožnika v smislu določb 45., 46. in 49. členov OZ, oziroma, če je tožnik podpisal sporazum iz strahu. V tej zvezi je presojalo vprašanje, če so bili v konkretnem primeru glede na dejansko stanje razgovora tožnika v pisarni direktorice kadrovsko pravne službe izkazani elementi grožnje iz določbe 45. člena OZ. Po navedeni določbi je pravno pomembna le nedopustna grožnja, ki povzroči pri drugi osebi utemeljen strah, da zaradi tega sklene določeno pogodbo. Vendar pa se lahko upošteva resen in utemeljen strah le takrat, če se iz okoliščin primera ugotovi, da je stranki grozila resna nevarnost po življenju ali telesni ali drugi pomembni dobrini, zaradi česar je bila omejena v svobodi pri sprejemanju odločitev. Sodišče prve stopnje je ocenilo izvedene dokaze in ugotovilo, da pri tožniku kritičnega dne, ko je v pisarni direktorice kadrovsko pravne službe podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ni bilo izkazane nobene napake volje. V tej zvezi na tožnika tudi ni bil izvajan kakršenkoli pritisk in grožnje, da bi bil primoran iz strahu podpisati takšen sporazum. Pritožbeno sodišče se s takšnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Zmotno je pritožbeno uveljavljanje tožnika, da mu nihče od delavcev tožene stranke ni obrazložil, zakaj je bil takrat klican v pisarno direktorice kadrovsko pravne službe, oziroma da ni razumel vsebine že v naprej pripravljenega sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede tako uveljavljenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki že od leta 2008 dalje, pri čemer je glede znanja slovenščine izpovedal, da razume listino, ki je napisana v slovenskem jeziku, če se mu jo prebere. V tej zvezi je direktorica kadrovske pravne službe izpovedala, da jo je tožnik presenetil s tem, da govori lepo slovensko. Na razgovoru v pisarni kritičnega dne so mu izročili sporazum, da ga prebere ter mu hkrati predstavili njegovo vsebino. Tožnik se je z njim strinjal. Poleg tega je potrebno opozoriti na ugotovitev v izpodbijani sodbi, ko se je sodišče prve stopnje na obravnavi neposredno prepričalo, da tožnik razume slovenski jezik. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, ne da bi vedel, kaj podpisuje, in končno, da so v tej zvezi pristojni delavci tožene stranke nad njim izvajali pritisk, ne more biti upoštevno.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).