VSL sodba IV Cp 2576/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačevati za tožnico namesto preživnine, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 51/95 z dne 18. 12. 1995 v znesku 41,73 EUR (10.000,00 SIT) in nazadnje usklajena z obvestilom o uskladitvi preživnine CSD K. z dne 31. 3. 2013 na znesek 100,13 EUR, od 1. 4. 2013 dalje zvišano preživnino v višini 160,00 EUR in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle preživninske obroke v roku 15 dni, v bodoče dospevajoče preživninske obroke pa do vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec. Preživnino v takšni višini je dolžan toženec plačevati do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v RS. Od takrat dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v obvestilu pristojnega centra za socialno delo, vse pod izvršbo. V primeru zamude pri plačilu posameznega preživninskega obroka je toženec dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva zamude dalje do plačila. Prvo sodišče je še odločilo, da se zahtevek tožnice za povrnitev stroškov zavrne (točka II).

2Toženec vlaga laično pritožbo, v kateri navaja, da izpodbija sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napak v postopku in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožnica ni dokazala, da so izkazane spremenjene okoliščine. Tožnica ima poklic, zato je neutemeljena njena zahteva za zvišanje preživnine zaradi njenega študija. Prvo sodišče je nepravilno ugotovilo, da je toženčeva žena zaposlena, in da toženec nima obveznosti njenega preživljanja. Tožnica priznava obstoj prihrankov, ki jih prvo sodišče ne upošteva. Tožnica pritrjuje, da si je na podlagi prihrankov kupila avto, ki pa je formalno pisan na njeno mater le zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist s pridobitvijo brezplačne pravne pomoči. Brezposeln študent, ki si kupi avto, ne more za bencin in stroške z njim izsiljevati staršev. Tožnica praktični del študija v trajanju treh mesecev opravlja v domačem kraju, tri mesece ima počitnice, kar pomeni, da se vsakodnevno vozi v šolo le šest mesecev. Javni prevoz je subvencioniran in bi ga tožnica lahko uporabljala. Mobilni telefon ni njena življenjska potreba. Če ne moreš plačevati naročnine, telefona ne rabiš. Toženec je tožnici kupil telefon, ko je bila stara šest let in ga tudi plačeval, vendar je telefon njena mati prinesla na CSD z namenom preprečitve stikov med tožencem in tožnico. Na vprašanje toženca, ali mu je tožnica pripravljena pomagati, ker je toženec 80 % invalid, toženec pa je pripravljen tožnici dati več denarja, je tožnica kategorično odgovorila, da mu ni pripravljena nuditi pomoči. Tožnica je opravila le devet izpitov od petnajstih, namesto da bi se učila bo šla na morje z denarjem od vrnjene dohodnine, namesto da bi denar hranila za šolanje. Po izpovedbi tožnice naj bi odšla na morje s fantom, kar pomeni, da je v zunajzakonski skupnosti, fant pa skrbi za njeno preživljanje. Sodišče je nepravilno ugotovilo podatke o prihodkih družine, saj dohodki tožničine družine znašajo 35.382,41 EUR, tožničin bruto dohodek pa je 5.729,49 EUR, ki je bil ustvarjen v času, ko tožnica ni imela študentskega statusa. Prijavljeni dohodek toženčeve družine je 22.019,41 EUR. Toženec ima sicer dva avtomobila, in sicer enega, ki je star 11 let, za katerega plačuje kredit v višini 114,00 EUR in drugega, ki je star 13 let. Zaradi zdravstvenih težav njegovega dveletnega otroka družina potrebuje dva avtomobila. Sodišče je napačno ugotovilo zdravstveno stanje toženčeve žene, za oceno delazmožnosti je pristojen zdravnik, žena toženca pa ne dobi zaposlitve. Toženec ne izpolnjuje zdravstvenih zahtev za delo vojaškega policista, zato je zmotna ugotovitev, da takšno delo toženec še vedno opravlja. Dohodki toženca znašajo 700,00 EUR mesečno, z nočnimi, nedeljskimi in prazničnimi urami pa mesečna plača znaša 1.000,00 EUR, saj v nasprotnem njegova družina ne more preživeti. Tožnico vodi pohlep po denarju, zato je vložila tožbo na zvišanje preživnine. Toženec skrbi za tožnico že 21 let, vendar s tožnico nima stika od osmega leta starosti na željo njene matere. Tožnica biva v hiši njene matere in njenega partnerja, ne prispeva h gospodinjstvu, ne plačuje računov, toženec pa račune mora plačevati. Tožnica mora dokazati, da redno izpolnjuje študijske obveznosti, kar pomeni, da mora dokazati, da je končala letnik. Toženec zahteva znižanje preživnine na 50,00 EUR mesečno, saj njegov dveletni sin ne more obiskovati vrtca, zaradi pomanjkanja denarja, in ker mora toženec plačevati previsoko preživnino tožnici. Na novo določena preživnina bo pahnila družino v revščino. Sodišče prve stopnje je kršilo postopek, saj ni zapisalo vseh navedb tožnice in toženca v zapisnik naroka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz zapisnika glavne obravnave, ki ga je podpisal toženec ne izhaja, da bi bile kršene kakršne koli pravice tožencu, toženec tudi ni ugovarjal na zapisnik, da izjave tožnice in toženca v postopku niso bile pravilno zabeležene. Po uradnem preizkusu pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (1).

5Na podlagi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (2) sodišče lahko na zahtevo upravičenca zviša z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Nobenega dvoma ni, da so se preživninske potrebe tožnice bistveno povečale, saj je bila preživnina določena leta 1995, ko je bila tožnica stara tri leta, tožnica pa je sedaj stara 21 let in je študentka. Preživnina v višini 43,00 EUR (10.000,00 SIT), kot je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem P 51/95 z dne 18. 12. 1995, predstavlja minimalno preživnino, ki se določi osebam brez dohodka, ali z minimalnim dohodkom (ki so sposobne za delo), takšno preživnino pa je plačeval toženec vse do vložitve tožbe 30. 4. 2013. Toženec v svojih ugovorih glede zvišanja preživnine ne upošteva, da mu je bila določena tako nizka preživnina iz razloga, ker je v tistem obdobju porabil precejšen del svojih dohodkov za zdravljenje, ki pa se je končalo. Toženec je za tožnico osemnajst let plačeval nerealno (nizko) preživnino glede na njegove dohodke, kar pomeni, da razpolaga z ustreznimi finančnimi sredstvi, tudi iz razloga, ker je vseskozi prejemal relativno visoko plačo, podedoval je hišo in nepremičnine in šele z rojstvom sina pred dvema letoma dobil novo preživninsko obveznost. Ravnanje matere tožnice je bilo nesprejemljivo, če so resnične trditve toženca, da mu je preprečevala stike s tožnico, vendar navedena okoliščina hkrati potrjuje, da toženec razen minimalne preživninske obveznosti ni imel dodatnih stroškov s preživljanjem tožnice, kot jih imajo ostali roditelji v času stikov.

6Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je toženčeva žena brezposelna od 5. 6. 2013 (po vložitvi tožbe) in je prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, preživljanje tožnice pa ima prednost pred preživljanjem zakonskega partnerja. Toženec ima otroka v starosti dveh let, ki ima sicer zdravstvene težave, vendar so bile na strani tožnice ugotovljene spremenjene okoliščine, zaradi katerih je moralo prvo sodišče znova ugotoviti, kakšne so celotne preživninske potrebe tožnice, pri porazdelitvi preživninskega bremena med roditelja pa je pravilno upoštevalo njune finančne zmožnosti in druge prispevke, ki so potrebni za preživljanje tožnice. Prav to so ključni razlogi, zaradi katerih je bila tožencu zvišana preživninska obveznost, prvič zato, ker so izkazane spremenjene okoliščine, in drugič iz razloga, ker toženec prejema mesečno plačo v višini 1000,00 EUR, s katero bo navedeno preživninsko obveznost lahko izpolnjeval. Toženec prejema mesečno plačo v višini 1.000,00 EUR, tožničina mati pa v višini 700,00 EUR, zato bi morala biti preživninska obveznost toženca tudi sorazmerno večja, kar pa pri razmejitvi preživninskega bremena ni bilo upoštevano.

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so mesečni stroški tožnice, ki so povezani s študijem 170,00 EUR, za obleko in obutev tožnica mesečno porabi 50,00 EUR, za higieno, zdravila, frizerja, kozmetiko 20,00 EUR, za mobilni telefon 24,00 EUR, kar skupaj znese 270,00 EUR. Prvo sodišče je pravilno pri obsegu mesečnih stroškov tožnice upoštevalo še stroške, ki so povezani z bivanjem, saj tožnica živi pri materi in z njenim novim partnerjem, ter stroške prehrane, ki jih v celoti krije tožničina mati. Navedene stroške mora kriti tudi toženec. Pritožba opredeljeno ne izpodbija ugotovitve prvega sodišča, da javni prevoz do šole za tožnico časovno ni primeren, vendar tudi, če bi se sledilo trditvam, da tožnica za prevoz porabi le 30,00 EUR mesečno, toženčevo preživninsko breme, glede na ugotovljeni obseg mesečnih stroškov tožnice ne bi bil manjši, še vedno pa je njegov delež preživninske obveznosti nižji od prispevka tožničine matere, kljub temu, da so njegovi mesečni dohodki bistveno višji, in da mora mati tožnice preživljati še dva mladoletna otroka, toženec pa ima dodatno preživninsko breme le še za enega otroka.

8Neutemeljeni so toženčevi ugovori, da študij tožnice ni potreben, ker je tožnica s srednješolsko izobrazbo pridobila poklic in bi zato lahko sama skrbela za lastno preživljanje in si plačevala stroške študija. Če se otrok redno šola, pa tudi če se redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati do dopolnjenega 26. leta starosti, kot to določa drugi odstavek 123. člena ZZZDR. Tožnica je redno vpisana v prvi letnik visokošolskega študija, opravila pa je tudi devet izpitov. Dokler bo tožnica izpolnjevala študijske obveznosti, bo toženec zavezan plačevati preživnino. Obveznost tožnice je izpolnjevanje študijskih obveznosti, zaslužki, ki jih prejema z dodatnim delom (oziroma jih je prejela pred vpisom na visokošolski študij) so namenjeni kritju njenega višjega standarda, ker preživninska obveznost v višini 160,00 EUR, kot je naložena tožencu, zagotavlja kritje le najnujnejših potreb tožnice, pri čemer pri določitvi preživnine tudi niso bili upoštevani stroški tožnice, vezani na zabavo, počitnice, zavarovanje in popravila avtomobila ter podobni stroški. Toženec neutemeljeno zatrjuje, da tožnica mobilnega telefona ne potrebuje in so zato navedeni stroški v višini 24,00 EUR nepotrebni, pri tem pa spregleda lastne navedbe, da je tožnici kupil mobilni telefon, ko je bila stara šest let. Mesečni strošek mobilnega telefona ni pretiran, ob dejstvu, da ga tožnica potrebuje tudi zaradi uporabe interneta za potrebe študija.

9Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZZZDR.