VSRS Sodba II Ips 62/2011

Revizija se zavrne.

1Tožnik (star 22 let) je bil dne 4. 5. 2005 udeležen v prometni nesreči, ki jo je v celoti povzročil zavarovanec toženke. V nesreči je utrpel hude poškodbe, zato je od toženke zahteval povrnitev utrpele premoženjske in nepremoženjske škode.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode v znesku 150.673,89 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo mesečne rente v višini 1.200,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 10. 2008 do 30. 9. 2009 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in odločilo, da je dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške. Tožnikovo nepremoženjsko škodo je namreč ocenilo na 65.500,00 EUR, premoženjsko pa na 4.714,22 EUR, skupaj 72.254,63 EUR. Ker je toženka tožniku že izplačala nesporni del odškodnine v višini 15,900.000,00 SIT, ki po revalorizaciji znaša 72.254,63 EUR, mu je že izplačala pravično odškodnino in je zato tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je odločilo, da je toženka dolžna (po odšteti že prej plačani odškodnini v valoriziranem znesku 72.442,42 EUR) plačati tožniku še odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v znesku 17.777,20 EUR in pravdne stroške v znesku 4.035,08 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka. Višje je ocenilo odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, strahu in skaženosti ter odškodnino za premoženjsko škodo zaradi tuje pomoči. Tožnikovo nepremoženjsko škodo je tako ocenilo na 85.000,00 EUR, premoženjsko pa na 5.209,62 EUR, skupaj 90.219,62 EUR. Zavrnilo je očitek o neobrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje, glede dejstva, da brazgotin na obrazu na obravnavi ni bilo videti, ker je tožnik imel brado, pa zaključilo, da le-to ni odločujočega pomena.

4Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma vrne zadevo sodišče druge stopnje v ponovno odločanje ter toženki naloži plačilo vseh stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da gre v obravnavani zadevi za hude primere poškodb in obširno ponavlja navedbe glede utrpelih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanje življenjske aktivnosti, ki so skladne z ugotovitvami obeh sodišč glede na izvedensko mnenje. Pritožbeno sodišče je neutemeljeno zavrnilo primerjavo s primeroma št. 376 (II Ips 478/95) in 378 (II Ips 441/97), prav tako je materialno pravno napačno zavrnilo zahtevek iz naslova primarnega strahu z razlago, da je bil tožnik nezavesten in se dogodka ne spominja, saj se je tožnik ob bližajočem avtomobilu močno prestrašil in je šele kasneje prišlo do nezavesti. Tudi sicer je izpodbijana sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti.

5Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik utrpel razpoko zoženega dela prsne aorte, raztrganino črevesnega oporka in tankega črevesa, zlom sklepne ponvice desnega kolka, odprti zlom leve golenice, zlom križnice na desni strani, zaradi česar je prišlo do poškodbe živcev in okvare na mišicah, znotrajsklepni zlom kondolarnega izrastka spodnje čeljustnice obojestransko, zlom zobne krone več zob zgoraj in spodaj, raztrganje ledvičnega meha desne ledvice, pretres možganov, raztrganje levega zunanjega sluhovoda in razpočno rano spodnje ustnice in sluznice ust.

8Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane tožnikove telesne bolečine v višini 32.000,00 EUR, za strah v višini 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 5.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 44.000,00 EUR pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih(1) pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine za telesne bolečine, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožnikove pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode. Skupni odmerjeni znesek 85.000,00 EUR, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, predstavlja 90,7 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Tudi zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevama II Ips 478/95 in II Ips 441/97, na katera se je skliceval tožnik, saj je bil pri njima ugotovljen večji obseg škode, kot v obravnavani zadevi. Zatrjevana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana, revizijska zahteva za zvišanje prisojene odškodnine pa je neutemeljena.

10Z revizijskimi navedbami, da se je tožnik ob bližajočem avtomobilu močno prestrašil, zato je utrpel primarni strah, tožnik odpira vprašanja (ne)pravilne ugotovitve dejanskega stanja, kar ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sicer pa je sodišče druge stopnje glede na ugotovitvi, da je bil tožnik nezavesten in se dogodka ne spominja, pravilno zaključilo, da primarnega strahu ni utrpel.

11Ne drži revizijski očitek, da je izpodbijana sodba neobrazložena in se je ne da preizkusiti, s katerim tožnik sicer uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in razumljivi, pritožbeno sodišče pa se je opredelilo do bistvenih pritožbenih navedb. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine primerja oškodovančeve škodne posledice s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev, pri tem pa ni dolžno navajati vseh konkretnih zadev, s katerimi je obravnavani primer primerjalo.

12Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Primerjaj zadeve Vrhovnega sodišča II Ips 707/2003, II Ips 576/2002, II Ips 948/2007, II Ips 444/2006, II Ips 454/2001, II Ips 116/2009.