UPRS sodba I U 1884/2012

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za finance zahtevek tožeče stranke za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 01-36556 z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici zavrglo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je bila z odločbo Davčnega urada Ljubljana z dne 16. 9. 2008 tožniku odmerjena dohodnina za leto 2007. Na omenjeno odločbo je zavezanec vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-01-482/2008-2 z dne 24. 8. 2009 zavrnjena. V nadaljevanju je tožnik vložil zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. V svojem predlogu je navedel, da sta tako Vrhovno kot Upravno sodišče ugotovila, da je bila pri odmeri dohodnine napačno uporabljena določba 120. člena ZDoh-2.

Tožena stranka je na podlagi drugega odstavka 88. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP) in prvega odstavka 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pristojna za odločanje po nadzorstveni pravici na podlagi zahteve zavezanca za davek zaradi kršitve materialnega zakona. Slednje lahko stori v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek. V konkretnem primeru je zavezanec vložil pritožbo, o kateri je tožena stranka že odločila in jo zavrnila. Zavezanec pa zoper odločbo ni vložil tožbe na Upravno sodišče RS. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je Vrhovno sodišče v svoji sodbi št. X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012 podalo mnenje, da drugostopni organ, ki je hkrati nadzorstveni organ, o zakonitosti konkretne prvostopne odločbe ne more odločati, če je sam o pritožbi oziroma drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločil ter tako odločbo presodil za zakonito. Drugostopni organ namreč pri reševanju pritožbe že po uradni dolžnosti izvaja svojo nadzorstveno pravico glede uporabe materialnega prava in ni vezan le na pritožbene razloge. Ne more namreč nadzirati zakonitosti svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov, saj ne nadzira samega sebe. V konkretnem primeru tako niso izpolnjeni pogoji za obravnavo zavezančeve zahteve za odpravo odločbe Davčnega urada Ljubljana z dne 16. 9. 2008 po nadzorstveni pravici.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Poudarja, da se je postopek na Davčnem uradu vlekel 1 leto in 5 mesecev, saj je prošnjo za ponovni izračun in vračilo preveč zaračunane dohodnine za leto 2007 poslal po pošti 30. 6. 2011, listina pa je bila izgubljena na Davčnem uradu Ljubljana. Pojasnjuje, kako je v nadaljevanju potekal sam postopek in kako se je z zadevo zavlačevalo na različne načine. Poudarja, da je tudi težek bolnik. Trdi tudi, da je sodišče ugodno rešilo tožbe več upravičencev, ki imajo podobne pogoje in okoliščine za izračun dohodnine za leto 2007 kot tožnik. Meni, da se mu onemogoča pravica do obnove postopka v zakonskem roku, njegova prošnja za ponovni izračun in vračilo preveč zaračunane dohodnine pa se je oblikovala v zahtevo za odpravo odločbe. Pojasnjuje, da mu je na osnovi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZVZ-A) bila priznana pravica do izplačila pokojnine za več let nazaj, kot še desetim drugim upravičencem. Pri odmeri dohodnine za omenjeno leto je DURS zmotno uporabil materialno pravo in odločil v nasprotju z določbo prvega odstavka 120. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Na ta način so mu kratene zakonske pravice, ki izhajajo iz Ustave RS. Po odločitvah Vrhovnega sodišča RS v reviziji in Upravnega sodišča RS, je DURS spoštoval odločbe in izrazil pripravljenost tako tožniku, kot ostalim, ki niso sprožili sodnih postopkov, izplačati preveč zaračunano dohodnino, kar pa je ministrstvo z izpodbijanim sklepom preprečilo. Logična in smiselna interpretacija prvega odstavka 120. člena ZDoh-2 narekuje odločitev tožniku v prid z upoštevanjem okoliščine, da njegova pravica do pokojnine za nazaj temelji na odločbi Ustavnega sodišča. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep smiselno odpravi in odloči tako, da bodo spoštovana določila Ustave RS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve svojega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo po sodnici posameznici upoštevaje 2. alineo drugega odstavka 13. člena zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1). V zadevi je odločilo izven glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je še naprej sporna razlaga in uporaba določbe drugega odstavka 88. člena ZDavP-2, po katerem lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. V zadevi ni sporno, da se za vprašanja postopka, ki v ZDavP-2 in v drugih izrecno navedenih zakonih niso urejena, uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kot to določa 2. člen ZDavP-2. Nesporno tudi je, da lahko pravno sredstvo iz 88. člena ZDavP-2 glede na določilo drugega odstavka 275. člena ZUP vloži tudi stranka konkretnega upravnega postopka, kar se je zgodilo tudi v danem primeru. Ob nesporni ugotovitvi je o zadevi za odmero dohodnine iz leta 2007 odločal tudi že drugostopni davčni organ in tožnikovo pritožbo zavrnil. Če je drugostopni organ nadzor v konkretni zadevi že opravil bodisi v zvezi s pritožbo, ali pa po nadzorstveni pravici, ali na podlagi drugega izrednega pravnega sredstva in je drugostopenjski nadzorstveni upravni organ v konkretni zadevi sprejel svoje pravno stališče do spornega pravnega vprašanja, ponovna presoja drugostopnega organa v njegovih že zavzetih pravnih stališčih glede določenega pravnega vprašanja v isti upravni zadevi ni mogoča, razen v zvezi z upravnim sporom oziroma po tem, ko je v upravnem ali v ustavnem sporu konkretna odločba odpravljena in je glede spornega pravnega vprašanja sprejelo drugačno pravno stališče, na katerega je v ponovljenem postopku upravni organ vezan po četrtem in petem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nadzorni organ namreč ne nadzira zakonitosti svojih izdanih konkretnih posamičnih aktov in stališč. V primeru, če je drugostopni organ tako že odločal o zakonitosti konkretnega upravnega akta v določeni zadevi v zvezi s pritožbo in v svoji odločbi sprejel pravno stališče, za katerega tožnik meni, da je napačno, tožnik pa zoper ta dokončni upravni akt ni sprožil upravnega spora, tak tožnik ne more uspešno uveljavljati zahteve za uporabo nadzorstvene pravice, niti pravnega sredstva ne more po uradni dolžnosti uporabiti drugostopni organ. Takšno razlago instituta odločanja po nadzorstveni pravici je sprejelo Vrhovno sodišče v svoji sodbi X Ips 106/2012 z dne 13. 9. 2012.

Glede trditve tožnika, da je vložil predlog za obnovo postopka, pa sodišče pripominja, da je bila tudi po mnenju sodišča tožnikova zahteva po vsebini predlog za odločanje po nadzorstveni pravici. Za obnovo postopka morajo biti podani in zatrjevani razlogi iz člena 260 in naslednjih ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2, ki pa jih tožnik v svoji vlogi niti smiselno ni navedel.

Po povedanem se sodišče z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami davčnega organa v izpodbijani odločbi strinja, pa tudi z razlogi, ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja upravni organ. Zato se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Sodišče tako ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.