UPRS sodba II U 226/2012

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35108-13/2010/NiK-24 z dne 11. 4. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 € z DDV v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku navedenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor v pritožbenem postopku v zvezi s pritožbo A. odpravilo odločbo Upravne enote Slovenska Bistrica, št. 351-564/2011/10 z dne 16. 1. 2012 (1. točka izreka) ter zavrnilo zahtevek investitorjev B., C. in D. za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta – vrstne hiše „objekt C1“, na zemljišču s parc. št. 836/24 k.o. …. V obrazložitvi odločbe tožena stranka v zvezi z izdanim gradbenim dovoljenjem navaja, da je pritožba stranske udeleženke utemeljena, vendar iz razlogov, ki jih je sama navedla v obrazložitvi odločbe. Ugotavlja, da je v obravnavanem primeru organ druge stopnje že dvakrat vrnil zadevo prvostopnemu organu, ker je ugotovil, da pravica graditi, tako za zemljišče nameravane gradnje kot tudi za zemljišče, kjer je predviden poseg komunalnih priključkov, ni ustrezno izkazana. Prav tako ni bila izkazana skladnost gradnje z določbami prostorskega akta, pri čemer je zlasti opozoril na določbe glede vertikalnega ter horizontalnega gabarita oz. etažnosti objekta. Na podlagi navedenega so investitorji vložili novo vlogo, ki ji je bil priložen tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja z datumom november 2012. Vendar pa tožena stranka meni, da je bilo v zadevi materialno pravo napačno uporabljeno. V skladu z določbo 66. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) mora organ pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali je pravica graditi izkazana. Iz projektne dokumentacije izhaja, da naj bi priključek za telefonski vod in KTV potekal preko parc. št. 836/23, pri kateri pa je vknjižena služnostna pravica le v korist Komunale Slovenska Bistrica za vodovodno in kanalizacijsko omrežje ter v korist Elektro Maribor za nizko napetostni kablovod. Tako ni mogoče slediti stališču upravnega organa, da je izkazana pravica za gradnjo telefonskega voda in KTV, s tem pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Razen tega nameravana gradnja ni skladna z določili prostorskega akta in sicer Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu „Ob potoku“ (Uradni list RS, št. 39/2010, v nadaljevanju: OPPN). Ta na navedeni parceli in parceli 836/25 predvideva gradnjo vrstne hiše s tremi objekti v nizu. Iz PGD pa izhaja, da sta na navedenih parcelah predvidena samo dva objekta, ki se stikata, torej gre za dvojček. Posledično to pomeni, da po vrsti gradnje nameravana gradnja ni skladna z določili OPPN. Prav tako ni izpolnjen pogoj glede etažnosti. OPPN v 9. členu predpisuje etažnost P+M. Iz grafičnega dela PGD „situacija prerezov“ pa je razvidno, da je objekt etažnosti P+1. ZGO-1 v točki 1.1.4. člen 2 določa, da je mansarda del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, praviloma dvokapno streho. To pomeni, da se mora mansarda zaključiti pod streho in ne pod stropom, saj gre v nasprotnem primeru za nadstropje, ki se nahaja med dvema stropoma. Da strop mansarde v večinskem delu ni streha, ampak armirano betonska plošča, izhaja tudi iz načrta arhitekture. Nad tako imenovano mansardo je namreč predvidena še ena plošča in šele potem streha, ki se na enem delu odpre s frčado. S tem pa niso izpolnjeni pogoji iz točke 1.1.4. člena 2 ZGO-1, saj dejansko gre za objekt gabaritov K+P+1N, kar pa ni v skladu z OPPN.

Tožniki v tožbi ugovarjajo odločitvi tožene stranke, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Na podlagi določbe 56. člena Zakona o prostorskem načrtovanju se lahko z občinskim podrobnim prostorskim načrtom določi tudi velikost odstopanj od funkcionalnih, oblikovalskih in tehničnih rešitev. V skladu z navedenim OPPN v 18. členu ureja odstopanja. Tako dovoljuje združevanje gradbenih parcel v primeru, če se izkaže potreba po večji kvadraturi, prav tako je dovoljena delitev na manjše gradbene parcele. Pri tem se mora ohraniti predvideni dostop na posamezno parcelo. V konkretnem primeru je PGD pripravljen v okviru dovoljenih odstopanj, saj je zaradi umestitve stanovanjskega objekta v prostor obstajala potreba po večji kvadraturi gradbene parcele, ker se v bližini objekta nahaja vodno zemljišče. Z združitvijo parcel se je tako zagotovila primerna distanca od vodnega varovanega območja ter od dovozne poti. Z navedeno rešitvijo, ki zakonito odstopa od rešitev OPPN, se ne spreminja načrtovani videz območja, ne poslabšujejo se bivalne in delovne razmere, rešitev ni v nasprotju z javno koristjo. Z združevanjem gradbenih parcel je dosežena le boljša rešitev umeščenosti objektov v prostor iz funkcionalnega, kakor tudi iz estetskega vidika. Drugostopni organ pa pri odločanju kriterijev OPPN o dovoljenjem odstopanju od predvidenih rešitev ni upošteval ter navedenih določb odloka ni preizkušal v primerjavi s konkretnim PGD, posledično pa jih tudi ni uporabil pri odločanju v zadevi. Neutemeljen je tudi zaključek tožene stranke glede etažnosti objekta. Mansardna streha je po standardih (SIST ISO 6707-1. točka 5.2.29) definirana kot dvokapnica z dvema naklonoma na vsaki strani slemena. V obravnavanem primeru se mansarda v celoti nahaja nad zadnjo etažo in pod dvokapnico z dvema naklonoma na vsaki strani slemena. Navedeno zaradi umeščenosti v stavbi zadostuje pogoju poševnosti kot kriteriju, ki ga tudi sodišče uporablja za ločevanje med navadno stanovanjsko etažo in mansardo. Tako je tudi Upravno sodišče v zadevi II U 337/2009 navedlo, da lahko kot mansardo štejemo tisti del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, pravilno dvokapno streho (ne pod ravno streho). Po mnenju tožnikov iz definicije mansarde, kot izhaja iz 1.1.4. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 ne izhaja, da bi se moral del stavbe med naklonoma dvokapnice na vrhu zaključiti neposredno pod slemenom. Zadostuje, da se v celoti nahaja v prostoru, ki ga na vsaki strani omejujeta naklona dvokapne strehe. Drugostopni organ je tako napačno uporabil določila ZGO-1 in obstoječe standarde v gradbeništvu. Zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja zaradi neizkazane pravice graditi telefonski in KTV vod preko parc. št. 836/23 k.o. … pa je nesorazmerna in pretirana z vidika posega v pravno zavarovane interese tožečih strank. Po določbi 66. člena ZGO-1 obvezno komunalno opremo predstavlja oskrba s pitno vodo, električno energijo, odvajanje odpadnih voda in dostop do javne ceste. Vsi ti pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni ter so za njih izdana potrebna soglasja upravljavcev infrastrukture. Priključka s KTV nista komunaliji, brez katerih stavba ne bi mogla obratovati in služiti svojemu namenu. Neizkazana pravica graditi napeljavo za telefon in KTV preko sosednje parcele tako ne more biti dovolj tehten razlog za zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja v celoti. Gradbeno dovoljenje bi bilo mogoče razveljaviti le v delu, ki dovoljuje postavitev priključkov za telefon in KTV, česar pa tožena stranka ni storila. Tožniki tudi izpostavljajo, da je sporni objekt že zgrajen na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, ki pa je bilo kasneje v obnovi postopka odpravljeno. Tožniki so nepremičnino kupili po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, torej v dobri veri, da je objekt zgrajen legalno. Čeprav je v obnovljenem postopku tožena stranka že dvakrat odločala v zadevi, pa pri tem ni opozarjala na domnevno neskladnost PGD z OPPN, prav tako prvostopni organ v ponovljenem postopku investitorjev ni pozval, da predložijo dokazila o pravici gradnje telefonskega in KTV priključka, zato takšnega dokaza v postopku na prvi stopnji niso predložili. Zaradi navedenega tožnikom nastaja škoda, ki pa bi bila precej manjša, če bi drugostopni organ v pritožbenem postopku odločil tako, da bi prepovedal gradnjo telefonskega in KTV priključka ter razveljavil odločitev prvostopnega organa le v tem delu, ki pomeni neskladje z zahtevami ZGO-1 o izkazani pravici graditi. Predlagajo, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter da gradbeno dovoljenje ostane v veljavi, razen v delu, ki dovoljuje gradnjo telefonskega in KTV priključka. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

A., ki ima v tem postopku položaj prizade stranke, v odgovoru na tožbo navaja, da je mejaš hiše, katere lastniki so tožniki. Je solastnica parc. št. 836/13 in 836/19, za katere investitorji potrebujejo soglasje za gradnjo. Vztrajno zahteva, da organi upoštevajo zakone in predpise pravne države. V primeru sporne gradnje pa so vsi namenoma kršili predpise. Že od leta 2009 E. d.d. nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja za objekta v nizu C. Nelegalno zgrajena objekta je nato E. prodal novim investitorjem, ki so že od leta 2010 brez uporabnega dovoljenja vseljeni v objekta. Meni, da je to v pravni državi kaznivo dejanje. Noben investitor do sedaj ni dobil zahtevanih soglasij od solastnikov parc. št. 836/13 za telefon in KTV in parc. št. 836/19 za kanalizacijo in meteorne vode. V pritožbi je zahtevala, da ministrstvo sestavi državno strokovno komisijo, ki bo na mestu samem ugotovila, da je hiša priključena na infrastrukturo na parc. št. 836/13 in 836/19. Za pravico in resnico se bo borila do konca.

Tožba je utemeljena.

Sodišče na podlagi podatkov upravnega spisa ugotavlja, da sta organa prve in druge stopnje v tej zadevi že večkrat odločala. Na koncu je tožena stranka z izpodbijano odločbo v pritožbenem postopku na podlagi 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zaradi napačne uporabe materialnega prava odpravila odločbo organa prve stopnje in sama rešila zadevo tako, da je zahtevo tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnila.

V skladu z določbo prvega odstavka 252. člena ZUP v primeru, če organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno o zadevi, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo.

V primeru odprave odločbe iz materialnopravnih razlogov se predpostavlja, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje, vendar je na podlagi ugotovljenih dejstev uporabil napačen materialni predpis, ali pa je pravilen materialni predpis nepravilno uporabil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka zavrnila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi zaključka, da je bila v zadevi napačno uporabljena določba 66. člena ZGO-1 (da je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in da je pravica graditi izkazana), določba 2. člena točka 1.1.4. ZGO-1 (pomen izraza mansarda) in določbe OPPN.

Po presoji sodišča je navedeni zaključek tožene stranke o napačni uporabi materialnega prava vsaj preuranjen, saj dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotovljeno, prav tako strankam ni bila dana možnost, da se o dejstvih, ki bi bila relevantna za takšen zaključek, izjasnijo. Prvostopni organ namreč dejstev glede neskladnosti projekta s prostorskim aktom ter neizkazanosti pravice gradnje za telefonski in KTV vod ni ugotavljal, tožena stranka pa tudi sama ni dopolnila ugotovitvenega postopka, temveč se je pri svoji odločitvi oprla na dejansko stanje, kot ga je ugotovil organ prve stopnje.

Območje predvidenega posega ureja prostorski akt in sicer občinski podrobni prostorski načrt, konkretno Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu „Ob potoku“. Občinski podrobni prostorski načrt je prostorski akt, s katerim se podrobneje načrtuje prostorska ureditev, zlasti oblikovanje objektov in njihova umestitev v prostor. Pri tem pa so pri oblikovalskih in tehničnih rešitvah v fazi priprave projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja dovoljena tudi odstopanja, kolikor je to v občinskem podrobnem prostorskem načrtu predvideno. V obravnavanem primeru OPPN v poglavju IX. „Velikost dopustnih odstopanj od funkcionalnih, oblikovalskih in tehničnih rešitev“ v členu 18. ureja odstopanja od predvidenih rešitev v OPPN in njegovih sestavnih delih. Med drugim je določeno, da je dovoljeno združevanje gradbenih parcel v primeru, da se izkaže potreba po večji kvadraturi le-teh, prav tako je dovoljena delitev na manjše gradbene parcele (v smislu istega koncepta pozidave). Predvidene gradbene parcele je možno spremeniti, ohranjati pa se mora predvideni dostop na posamezno parcelo. Prav tako določa, da spremembe dovoljene z odstopanji, ne smejo ovirati realizacije OPPN in da to mora biti v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi, ki se nanašajo na posege v prostor in varovanje okolja. Odstopanja ne smejo biti v nasprotju z javnimi interesi, z njimi morajo soglašati organi in organizacije, ki so podali smernice in mnenja k OPPN (četrti odstavek 18. člena). V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da gradnja ni skladna z določbami OPPN, ker je po navedenem prostorskem aktu na obravnavnem območju predvidena gradnja treh objektov v nizu, po PGD pa sta na obravnavanem zemljišču predvidena samo dva objekta. Pri tem pa iz obrazložitve odločbe ne izhaja, da je tožena stranka pri presoji skladnosti PGD s prostorskim aktom upoštevala tudi navedeno določbo OPPN ter ugotavljala ali gre pri tem za spremembe, ki so dovoljene na podlagi dopustnih odstopanj od ureditve v OPPN in v njegovem kartografskem delu. Tožniki pa v tožbi zatrjujejo, da je projekt v skladu z odstopanji iz 18. člena OPPN. Ker torej dejansko stanje v tej smeri ni bilo ugotovljeno, sodišče ne more preizkusiti navedenega tožbenega ugovora, zato je bilo potrebno že iz navedenega razloga tožbi ugoditi. Enako velja tudi glede izkazanosti pravice graditi priključek za telefon in KTV preko parc. št. 836/23, saj tožniki zatrjujejo, da jih upravni organ v zvezi s tem ni pozval na predložitev ustreznih dokazil.

Prav tako je po mnenju sodišča tožena stranka nepravilno razlagala pomen izraza mansarda. Po določbi točke 1.1.4. prvega odstavka 2. člena ZGO-1 je mansarda del stavbe, katere prostori se nahajajo nad zadnjim nadstropjem in neposredno pod poševno, praviloma dvokapno streho. Sodišče meni, da je za opredelitev mansarde bistvena poševnost, ki je posledica oblikovanja strehe kot dvokapne strehe, in ki se izrazi tudi v notranjem prostoru mansarde. Pri tem pa ni nujno, da se mora zaključiti neposredno pod streho (v višini slemena).

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek, v katerem mora organ postopati v skladu s četrtim odstavkom istega člena.

Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka v pavšalnem znesku 350,00 € na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi z 3. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, glede na to, da je sodišče odločilo na seji, tožnike pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.