UPRS sklep II U 469/2012

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Center za socialno delo Pesnica je z izpodbijano odločbo odločil, da se mld. A. A. postavi pod skrbništvo in da bo skrbniške dolžnosti prevzela B.B.

Drugostopenjski organ je z odločbo pritožbo tožnice zavrnil.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da izpodbijana odločba posega v njeno pravico in pravno korist, saj je ožja sorodnica mld. A.A., in sicer je A.A. njej vnukinja, tožnica pa A.A. babica. Po zakonu ima tožnica pri postavitvi skrbnika prednost pred tretjimi osebami, ki niso ožji sorodniki varovanke. Mld. A.A. in tožnica sta medsebojno zelo čustveno navezani, saj je A.A. 53 mesecev živela v družinski skupnosti z babico. Poleg tega je bila poslednja volja A.A.-jine matere, C.C., izrecno pisno izražena v notarsko overjeni oporoki, da skrbništvo nad njeno mld. hčerko še naprej opravlja njena mati, torej A.A.-jina babica. Prav tako sta oče mld. A.A. in njena mati sklenila pisni dogovor, da naj skrbništvo nad A.A. prevzame A.A.-jina babica. Poleg tega A.A.-jin oče v času svoje bolezni ni bil priseben zaradi svoje hude bolezni. Razen tega je oseba, ki je bila mld. A.A. postavljena za skrbnico, zaposlena pri toženi stranki. Tožnici in mld. A.A. so bile očitno kršene ustavne pravice in sicer na podlagi 53. člena Ustave RS, 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in 8., 16. in 28. člena Konvencije o otrokovih pravicah. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo spremeni tako, da se mld. A.A. postavi pod skrbništvo tožnice, to je njene babice D. oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne drugemu centru za socialno delo v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni dovoljena.

Tožnica je vložila tožbo zoper zgoraj navedeno odločbo Centra za socialno delo Pesnica, s katero je bila mld. A.A. postavljena pod skrbništvo in ji je bila za skrbnico postavljena B.B. Predlagala je, da se mld. A.A. za skrbnico postavi tožnica oziroma podredno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne drugemu centru za socialno delo v ponoven postopek.

Sodišče je po prejemu predmetne tožbe najprej preverjalo, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tako tožbo, kot jih določa Zakon o upravnem sporu (ZUS-1). Ena izmed procesnih predpostavk, ki mora biti podana, je določena v 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, t.j. procesna legitimacija tožnika. V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je tožeča stranka lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Po določbah Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) pa ima v postopku postavitve skrbnika položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika. V drugem odstavku 17. člena ZUS-1 je še določeno, da lahko oseba, ki ji je bila z dokončnim sklepom zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, zoper tak sklep vloži tožbo. To pomeni, da lahko vsebinsko odločitev izpodbija le oseba, ki ji je bil pred tem priznan status stranke ali stranskega udeleženca v postopku, bodisi z vložitvijo pritožbe, bodisi s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

V obravnavanem primeru tožnica ni bila stranka, niti ne stranski udeleženec v postopku postavitve skrbnika, niti ne izpodbija upravnega akta, s katerim ji je bila zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta. Ker torej tožnica ni bila stranka, niti stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta, to posledično pomeni, da z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o pravici ali pravni koristi tožnice. Zato tožnici tudi ne morejo biti kršene ustavne pravice, niti ne pravice na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah kot tudi ne pravice na podlagi Konvencije o otrokovih pravicah.

Ker torej tožnica v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma po ZUS-1 ne more biti stranka, njena tožba iz tega razloga ni dopustna in zato je moralo sodišče njeno tožbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.