VSC sklep Cpg 3/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog upnika za izdajo začasne odredbe z dne 5. 11. 2013, ki ga je prejelo 15. 11. 2013, in glasi: “[...]” (I. točka izreka). Sklenilo je še, da upnik sam krije svoje stroške tega postopka zavarovanja (II. točka izreka). Ugotovilo je, da upnik ni navedel ali morebiti ne razpolaga z drugim primernim vozilom oziroma zakaj takšnega ne more dobiti. Iz predloženega dokaznega predloga zavrnitve računa (priloga A 6) izhaja, da je dal dolžnik upniku v uporabo nadomestno vozilo, ki po mnenju upnika sicer ni adekvatno njegovemu vozilu (saj gre za BMW serije 3), vendar je upnik vozilo nesporno dobil v uporabo, katerega lahko uporablja za morebitne sestanke. Tako upnik ni izkazal neugodnih posledic. Iz predložene upnikove zavrnitve računa št. ... in … z dne 30. 9. 2013 (priloga A 6) izhaja, da je upnik ves čas trajanja popravila (pet mesecev) razpolagal in še razpolaga z nadomestnim vozilom, saj je v tem dopisu dolžniku navedel, da mu nadomestnega vozila ne bo vrnil, ker mu je dolžnik protipravno odvzel vozilo, kar kaže, da ni podana verjetnost težko nadomestljive škode, saj upnik razpolaga z nadomestnim vozilom.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ)

. V pritožbi navaja, da je sodišče bistveno kršilo razpravno načelo – 7. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče se sicer sklicuje, da je vezano na trditveno podlago strank, nato naredi zaključke izven te. Upnik ni omenjal uporabe drugega vozila, katerega je za čas popravila dobil v uporabo od dolžnika, kljub temu je sodišče (brez ustrezne trditvene podlage) štelo za izkazano (napačno), da upnik razpolaga z nadomestnim vozilom, katerega uporablja za morebitne sestanke (zaradi česar mu škoda naj ne bi nastajala). Dejstvo je, da upnik ni omenjal uporabe nadomestnega vozila, ker mu je bil dan v uporabo samo za čas popravila (in ni limuzina takšnega cenovnega razreda kot vozilo, katerega izročitev se terja in je temu ustrezno varno), ter slednjega prokurist več ne uporablja kot nadomestno vozilo. Upnik je predložil potne naloge za mesec marec 2013, ki izkazujejo povprečne mesečne daljše poslovne poti v B. Jasno je pojasnil, da je edino prokurist tisti, ki pridobiva posle, in sestankuje s strankami ter ne razpolaga z drugim primernim vozilom.

Pritožba ni utemeljena.

Upnik je predlagal začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve na izročitev vozila BMW 750i. Predlagal je tako imenovano regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če na podlagi prvega odstavka 272. člena ZIZ izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi pogoj). Poleg tega mora upnik na podlagi drugega odstavka 272. člena ZIZ verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: (-) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, (-) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (drugi pogoj). To, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu najprej ugotavljalo in ugotovilo, da upnik ni izpolnil drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, ter se ni ukvarjalo z verjetnostjo izkaza obstoja oziroma nastanka terjatve - s prvim pogojem (10. točka obrazložitve), ni nič nenavadnega, ne pomeni, da sodišče ni vedelo kako naj odloči v zvezi s predpostavko verjetnosti obstoja terjatve ter da se je na vsak način trudilo zavrniti predlagano začasno odredbo, še manj pomeni, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, kot vse neutemeljeno navaja upnik v pritožbi. Ta mora kumulativno izpolniti oba pogoja za izdajo začasne odredbe. Kakor hitro ne izpolni enega, vseeno katerega, se sodišču ni potrebno ukvarjati z drugim pogojem.

Sicer upnik v nadaljevanju pritožbe utemeljeno graja zaključke sodišča prve stopnje, da ni opredelil, da so sestanki (v tujini) nekaj običajnega za prokurista, da ni navedel, da je prav prokurist tisti, ki je pristojen in hodi na sestanke ter pridobiva posle oziroma ali je morebiti kdo drug zadolžen za opravljanje podobnega dela. Vendar to ne spremeni odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dal dolžnik upniku na razpolago nadomestno vozilo in da ga je lahko uporabljal najmanj ves čas popravila, skoraj zagotovo ga uporablja še sedaj. To ugotovitev sicer izpodbija upnik s pritožbenimi navedbami, da je pri tem sodišče bistveno kršilo razpravno načelo – 7. člen ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ker naj bi naredilo zaključke izven trditvene podlage, ker ni omenjal uporabe drugega oziroma nadomestnega vozila. Če upnik tega ni zatrjeval ter je sodišče prve stopnje ugotovilo iz predloženih dokazov, konkretno iz upnikove ponovne zavrnitve računov z dne 8. 10. 2013 (priloga A 6), to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, kajti upnik ni ne v predlogu ne sedaj v pritožbi zanikal, da ne bi vsaj ves čas popravila razpolagal z nadomestnim vozilom. Torej ga je uporabljal. V pritožbi sicer zapiše, da ga ne uporablja več, vendar ne pojasni razloga. Glede na njegove ostale navedbe: (-) da je prokurist pristojen pri upniku za pridobivanje poslov, (-) da nihče drug ni pristojen za to, (-) da nima na razpolago voznega parka, da bi si zaposleni, konkretno prokurist, vsak dan lahko izbirali drugo službeno vozilo, (-) da vsakršna pridobitev drugega vozila terja plačilo najemnine in najem drugega vozila kot službenega vozila ni rentabilen oziroma bi povzročil še večjo škodo upniku oziroma hujše neugodne posledice, je zelo malo verjetno, da je (bi) upnik vrnil dolžniku nadomestno vozilo pred izročitvijo njegovega vozila. Zlasti to velja ob njegovi kategorični izjavi v zavrnitvi računa z dne 8. 10. 2013, da ne bo vrnil nadomestnega vozila, saj naj bi mu dolžnik neupravičeno preprečil prevzem vozila, zaradi česar ni v obvezi vračati dodeljeno nadomestno vozilo (zadnja stran priloge A6). Če je upnik res vrnil nadomestno vozilo dolžniku, kar je po pojasnjenem zelo malo verjetno, ga je vrnil na lastno pobudo.

Nadomestno vozilo, čeprav upnik ne pove katero, je po ugotovitvah sodišča prve stopnje oziroma priloženi zavrnitvi računa BMW serije 3. Z izdajo predlagane začasne odredbe bi moral dolžnik izročiti upniku BMW serije 7. Sama realizacija izvršbe bi za dolžnika pomenila neugodne posledice, saj bi potem moral on tožiti upnika na plačilo spornega računa (ob tem bi izgubil stvar, na kateri ima zakonito zastavno (retencijsko) pravico po 647. členu OZ kot podjemnik), ne upnik tožiti dolžnika na izročitev vozila, pri čemer se bo skoraj zagotovo razčiščevala utemeljenost računa. Vozili BMW serije 3 in 7 nista istega cenovnega razreda, kar ne pomeni, da bi bilo samo vozilo serije 7 “temu ustrezno varno”, kot navaja upnik v pritožbi, kar je razumeti kot da vozilo BMW serije 3 ne bi bilo ustrezno varno. To ne more držati, saj obe vozili spadata v t.i. premijski razred, sta izdelek istega proizvajalca, ki vlaga ogromno v razvoj varnosti v vseh serijah vozil. Če vozili nista istega cenovnega razreda prav tako ne pomeni, da upnik z nadomestnim vozilom ni mogel (in še vedno ne more) sestankovati s potencialnimi strankami, da ni in ne ne bo mogel pridobivati prihodkov, da je in bo moral najeti drugo vozilo, kar naj bi povzročilo dodatne stroške oziroma neugodnosti, kar neutemeljeno navaja v pritožbi. S tem, ko je dal dolžnik upniku ustrezno nadomestno vozilo za čas popravila, s katerim je lahko (in še vedno) opravlja(l) svojo dejavnost - finančni inženiring, upnik brez izdane začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku, kot je materialnopravno pravilno zaključilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Če upnik ne bi mogel opravljati dejavnosti, ne bi odlašal z vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe celoten čas servisa pet mesecev, tudi ne mesec in pol od izdaje spornega računa 30. 9. 2013 do vložitve predloga za izdajo začasne odredbe 15. 11. 2013.

Dejanske ugotovitve glede nastanka težko nadomestljive škode se v tem primeru krijejo z domnevnimi hujšimi neugodnimi posledicami upnika in sodišče prve stopnje se je sklicevalo na prejšnje razloge (8. točka obrazložitve). Tudi upnik se v pritožbi zoper zaključek glede (ne)nastanka težko nadomestljive škode sklicuje na svoje navedbe glede hujših neugodnih posledic. Osrednja pritožbena navedba, da ne razpolaga z drugim primernim vozilom, je že bila zavrnjena kot neutemeljena. Ugotovljeno je bilo, da je upnik ves čas servisa in skoraj zagotovo še sedaj razpolaga z drugim nadomestnim vozilom, ki je ustrezno za opravljanje njegove dejavnosti - finančni inženiring. Če ga je vrnil dolžniku oziroma ne razpolaga več z njim, kar je zelo malo verjetno, je to storil na lastno pobudo. Domnevna škoda upnika zaradi protipravno zadržanega vozila je lahko stvar presoje drugega postopka. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da upnik ni izkazal, da bi bila začasna odredba potrebna, da bi se preprečil nastanek težko nadomestljive škode. Pravilno je zavrnilo predlog za zavarovanje.

V postopku na prvi stopnji

ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ

zavrnilo pritožbo upnika

kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje

.

Upnik sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).