VSC sodba Cpg 359/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi v točkah II. in III. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Ugotovi se, da obstoji denarna terjatev tožeče stranke, E., proti toženi stranki V., v višini 163.287,06 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 9. 2010 dalje do plačila. II. Zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi obstoj prerekane terjatve iz prejšnje točke tega izreka in se vsled tega toženi stranki kot stečajnemu dolžniku naloži prednostno plačilo zavarovane terjatve iz ločitvenega premoženja, to je iz nepremičnin tožene stranke: parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. …., parcele št. ..., parcele št. …., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., parcele št. ..., vse katastrske občine V. () se kot neutemeljen zavrne. III. Vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka.”

Tožeča stranka po pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II. in III. izreka, to je v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in ugodi zahtevku tožeče stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ponavlja, da ima na vseh nepremičninah predznamovano hipoteko za terjatev v višini 138.339,87 EUR s pripadki na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Velenju, Z 43/2009 z dne 14. 12. 2009 (v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 146372/2009) o predhodni odredbi. Pravna podlaga za zatrjevano ločitveno pravico tožeče stranke je sklep o predhodni odredbi. Do razveljavitve tega sklepa nikoli ni prišlo in je omenjena hipoteka še vedno predznamovana na vseh nepremičninah v zemljiški knjigi. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko pravočasno prijavila svojo terjatev in ločitveno pravico, ki pa je bila prerekana. Navaja še, da je na robu bankrota predvsem zaradi tožeče stranke. Meni, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pomeni dodatno škodo in da ji ugoditev primarnemu tožbenemu zahtevku (iz točke I. izreka izpodbijane sodbe) ne koristi preveč, ker ni realnih možnosti za poplačilo, razen v primeru ugoditve zahtevku glede ločitvene pravice.

Tožena stranka se o pritožbi tožeče stranke ni izjavila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi zgolj ponavlja že v postopku na prvi stopnji podane navedbe, katere pa je sodišče prve stopnje presodilo in v obrazložitvi izpodbijane sodbe na navedbe tožeče stranke tudi pravilno odgovorilo (glej točko 23 obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožeča stranka uvodoma navedenih pritožbenih razlogov v pritožbi ni konkretizirala in ni obrazložila v čem naj bi bila odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah izreka nepravilna.

Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu preizkusilo glede kršitev na katere pazi po drugem odstavku 350. člen (ZPP) po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava in pri tem ugotovilo, da sodišče prve stopnje katere od teh kršitev ni zagrešilo. Z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke na ugotovitev obstoja ločitvene pravice na nepremičninah tožene stranke pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala (tudi) ugotovitev obstoja ločitvene pravice na nepremičninah tožene stranke. S tem zahtevkom bi lahko uspela le, če bi dokazala, da je do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko pridobila na predmetnih nepremičninah veljavno zastavno pravico kot eno izmed pravic, ki sodijo v ločitveno pravico kot pravico upnika do plačila njegove terjatve iz določenega premoženja insolventnega dolžnika pred plačilom terjatev drugih upnikov tega dolžnika iz tega premoženja (prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP).

Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbi, svoj zahtevek na ugotovitev obstoja prerekane ločitvene pravice na nepremičninah tožene stranke uveljavljala na podlagi s sklepom Okrožnega sodišča v Velenju Z 43/2009 z dne 14. 12. 2009 izdane predhodne odredbe. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila s to predhodno odredbo izvršena predznamba zastavne pravice na nepremičninah tožene stranke (člen 260/I točka 6 ZIZ). S predznambo zastavne pravice (hipoteke) tožeča stranka še ni pridobila zastavne pravice oziroma hipoteke, saj s predznambo zastavna pravica še ne nastane, ampak nastane z učinkom za nazaj šele potem, ko se in če se predznamba upraviči. Z vpisom predznambe upnik sicer zavaruje svoje pričakovanje, da bo pridobil zastavno pravico, vendar to varstvo nima enake moči kot ga daje zastavna pravica. Tožeča stranka v konkretnem primeru s predznambo zastavne pravice na nepremičninah tožene stranke v postopku zavarovanja do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko ni pridobila zastavne pravice (člen 128 SPZ) in s tem pravice do ločenega poplačila svoje denarne terjatve iz nepremičnega premoženja tožene stranke pred poplačilom terjatev drugih upnikov iz tega premoženja. Tako ni pridobila ločitvene pravice, kot to določa prvi odstavek 19. člena ZFPPIPP.

Ker tožeča stranka tako kljub izdani predhodni odredbi pred začetkom stečajnega postopka ni pridobila ločitvene pravice, so vse v zvezi s sklepom o izdaji predhodne odredbe podane pritožbene navedbe tožeče stranke za ta postopek brez pomena in z njimi, kakor tudi z navedbami o njenem slabem premoženjskem stanju, ki naj bi ga povzročila tožena stranka, v tem pritožbenem postopku ne more uspeti.

Pritožbo je bilo zato kot neutemeljeno zavrniti in potrditi v točki II. in III. izreka izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).