VSM sodba I Cpg 34/2009

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožničin tožbeni zahtevek zavrne.
II. Tožnica mora toženki povrniti 2.136,00 EUR pravdnih in 2.121,00 EUR pritožbenih stroškov, oboje v 15 dneh, po nastopu zamude pa še zakonske zamudne obresti.

1Po sodbi okrožnega sodišča mora toženka plačati tožnici 77.953,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od desetih različnih zneskov, ki tvorijo to glavnico in ji povrniti 5.812,69 EUR stroškov postopka v 15 dneh od izdaje sodbe, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti do plačila.

2Tej sodbi se toženka zoperstavlja s pritožbo, uveljavljajoč z njo pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posredno pa še zmotno uporabo materialnega prava kot predlog njene spremembe in zavrnitev vsega tožbenega zahtevka, podrejeno pa zavrnitev obrestnega zahtevka do 22.3.2007. Priglaša pritožbene stroške. Po njenem ji tožnica sredstev, ki so predmet vrnitvenega zahtevka, ni mogla posoditi, ampak je šlo le za darilo, ker je šlo za sredstva, ki se stekajo v proračun Republike Slovenije. Izvajalec javne službe za odvajanje in čiščenje komunalne in površinske vode ima le to možnost, da jih uporabi za investicijo na področju lokalnih skupnosti. Šlo je torej za tožničin solidarnostni prispevek, in njen župan od leta 2003 dalje ni več podpisoval dogovora s tožnico o odstopu takse za obremenjevanje vode z dolžnostjo njene vrnitve, pa jih je tožnica vseeno nakazovala. Tudi, če sredstev ne bi nakazovala njej, do njih ne bi bila upravičena, kot je pojasnilo pristojno ministrstvo z dopisom z dne 29.5.2005, ki ga sodba ne upošteva in je zato zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki je povzročilo še napačno uporabo prava.

3Posebej še graja obrestni zahtevek, ki bi tožnici šel šele od poziva za vrnitev sredstev od 22.3.2007, ko je šele nastopila zamuda, medtem ko s sodbo prisojene zamudne obresti tudi pred roki iz vsakoletnih dogovorov med strankama in gre torej za nasprotje z listinami v spisu.

4Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5Pritožba ni utemeljena.

6Že od uveljavitve Uredbe o taksi za obremenjevanje vode (Ur. l. RS, št. 41/95 s številnimi spremembami in dopolnitvami) so zbrane takse prihodek proračuna Republike Slovenije. Občina kot lokalna skupnost je upravičena do nakazila sredstev iz državnega proračuna iz naslova teh dajatev, ki jih plačujejo zavezanci na njenem območju za odvajanje komunalne odpadne vode, če se ta sredstva vložijo v infrastrukturo javne službe v skladu z operativnim programom varstva okolja. Že v prvi spremembi Uredbe, objavljeni v Ur. l. RS, št. 44/95, je bil njen člen 21 dopolnjen tako, da je omogočal oprostitev plačila takse oziroma njeno zmanjšanje, če je prosilec vložil v izvedbo sanacijskega ali drugega programa za zmanjšanje onesnaževanja.

7Po nadaljnji spremembi Uredbe objavljene v Ur. l. RS, št. 124/2000, je o gornji oprostitvi najprej odločal upravni organ, kasneje pa Agencija Republike Slovenije za okolje. Izvirni prejemnik teh sredstev pa je vsekakor državni proračun. Od tega je občina lahko participirala le za tisti del sredstev, ki jih je potrebovala v primeru potrjenega operativnega programa sanacije, česar izpodbijana sodba ne prezre, in povzema, da so te dajatve prihodek proračuna Republike Slovenije, vendar pa nato zgolj na podlagi izpovedbe priče J.Š., zaposlenega pri K.P.P., ki je izvajalec javne službe odvajanja in čiščenja odpadnih voda in je izpovedal, da so se občine same dogovorile, kako bodo delile ta sredstva in jih je bilo treba nameniti tisti občini, ki je imela ustrezno investicijo in v skladu s to prakso je tožnica odstopila svoj delež zbranih taks toženki na podlagi posojilne pogodbe, ne pa darila ter dogovor med strankama štelo kot posojilno pogodbo z obveznostjo vrnitve.

8Vendar taka praksa prelivanja sredstev med udeleženci dogovorov ne more legitimirati posamezne občine, da lahko zbrana sredstva uporabi, če nima izdelanega operativnega programa za izboljšanje ali izgradnjo namenske infrastrukture. Da bi tožnica tak program imela, ni potrdila zaslišana priča, niti tega ni zatrjevala sama (gre za obdobje od leta 2001 do 2005). Šele, ko ga bo imela, bo lahko zaprosila Agencijo Republike Slovenije za okolje za odstop zbranih taks. Brez takega soglasja zbranih sredstev tudi ne sme zadrževati na svojem transakcijskem računu. Mimo pogojev, ki so predpisani z Uredbo, lokalna skupnost ne more sklepati dogovorov o razpolaganju s temi sredstvi, ne na podlagi posojilnih, še manj darilnih pogodb. Za vrnitev vloženih taks v toženkino infrastrukturo čiščenja odpadnih voda tožnica ni aktivno materialnopravno legitimirana, ampak bi bila kvečjemu država kot nosilec proračuna Republike Slovenije, ker s temi sredstvi brez odobritve Agencije ne more razpolagati. Iz izpovedbe priče J.Š. je sodišče nepravilno sklepalo na toženkino obveznost vrnitve namenskih sredstev tožnici in zato zmotno interpretiralo Uredbo, ki ima kogenten značaj. Napadena odločitev je torej spremenjena in tožbeni zahtevek zavrnjen. Ta sprememba o glavni stvari vpliva tudi na predrugačenje stroškovnega dela in je do povrnitve pravdnih stroškov upravičena toženka, ki so ji odmerjeni stroški za vse priglašene postavke v stroškovniku razen 50 točk za konferenco s stranko. Seštevek priznanih točk je 3805 oziroma 1.746,00 EUR in 390,00 EUR sodnih taks, skupno 2.136,00 EUR. Od pritožbenih stroškov sestava pritožbe, 20 točk pavšala in 204 točke DDV, skupno 1224 točk oziroma 561,80 EUR, zvišano za 1.559,06 EUR sodne takse ali skupno 2.121,00 EUR.