VSRS Sodba II Ips 258/2013

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da tožena stranka kot odgovorna urednica ... objavi njegov popravek, ki se nanaša na prispevek novinarke A. A. z naslovom „Ovadba zaradi spornih poslov?“, ki je bil 4. 1. 2013 ob 19.29 uri objavljen na spletni strani … medija B.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb in se je zgolj strinjalo s posameznimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, da so bile vse pritožbene navedbe vzete na znanje in obravnavane. Zlasti sodišče ni upoštevalo očitkov o zmotni uporabi 32. in četrtega odstavka 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Obrazložitev je tako v nasprotju s 360. členom ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kršena pa je bila tudi tožnikova pravica izjave v postopku. Pritožbeno sodišče je spregledalo, da je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in je podalo zgolj stališče, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa tudi ni pravilno. Izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti, kar ima za posledico bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ne obrazloži svojega stališča, da naj bi bil drugi enakovredni ali celo še bolj bistveni del popravka usmerjen v zanikanje pravne in dejanske utemeljenosti suma oškodovanja C. in/ali preusmerjanja denarja od financiranja nepremičninskih poslov C., prav tako ni razvidno, da bi v zvezi s tem kakorkoli uporabljalo materialno pravo ali da bi z uporabo materialnega prava presojalo odločilna dejstva, ki jih je tožnik izpostavil kot pritožbene razloge. Zato tudi ni mogoče ugotoviti, ali je pritožbeno sodišče materialno pravo uporabilo pravilno ali zmotno. Kljub temu tožnik vztraja, da je sodišče zmotno uporabilo četrti odstavek 26. člena ZMed. Tako vsebino sporne izjave kot besedilo zahtevanega popravka je treba obravnavati celovito, kot celoto in ne po stavkih oziroma delih. Iz objavljenega prispevka izhaja neresnična informacija o solastništvu družbe in o tem, da naj bi tožnik oškodoval C. in/ali preusmerjal denar. Zahtevani popravek izpodbija tako navedbe glede solastništva kot glede kakršnekoli odgovornosti pri oškodovanju C. in/ali preusmerjanju denarja. Iz vsebine prispevka izhaja, da naj bi v njem omenjene osebe kot solastnice družbe D. oškodovale družbo C. – kar je neresnična informacija. Tožnik je v zahtevi za objavo popravka trdil, da je edini družbenik in da so vsi sumi o preusmerjanju denarja neutemeljeni in brez dejanske in pravne osnove. Na pavšalne in senzacionalistične trditve je lahko odgovoril samo z zanikanjem in s predstavijo dodatnih resničnih dejstev. Ni res, da naj bi bilo tožnikovo mnenje v zvezi z odgovornostjo povzeto že v spornem prispevku. Novinarka je v prispevku podala stališče o tožnikovi kazenski odgovornosti v zvezi z njegovim delovanjem v skupni C., ne pa v zvezi z njegovim delovanjem v družbi D. Njegov popravek se tiče njegovega delovanja v tej družbi, ki je njegova zasebna družba in ne družba iz skupine C. Že samo povezovanje oziroma navajanje obeh družb pomeni neresnično in zavajajoče objavljanje, senzacionalistično predstavljanje informacij, zaradi česar sta neposredno prizadeta pravica in interes tožnika. Pravica do popravka ni omejena samo na obvestila, ki bi vsebovala le dejstvene in s tem preverljive navedbe, ampak so dovoljene tudi mnenjske navedbe. Vsebina drugega stavka zahtevanega popravka v celoti ustreza standardu popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz sporne objave. Tako stališče je sprejela tudi sodna praksa (II Ips 36/2011). Drugi stavek predstavlja mnenjsko navedbo in ne dejansko trditev, saj tožnik tu pove svoje mnenje glede očitkov iz sporne objave o oškodovanju C. in/ali preusmerjanju denarja. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4Revizija je bila po 375. ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnikovi sicer obširni očitki sodišču druge stopnje, da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, v reviziji niso konkretizirani, saj tožnik določno ne opredeli, na katere svoje pritožbene trditve ni dobil (zadostnega) odgovora, kolikor se v zvezi s tem zavzema za drugačno uporabo določb ZMed, pa to pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava (na kar bo odgovorjeno v nadaljevanju obrazložitve), saj zmotna uporaba določb materialnega prava ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Neutemeljene so tudi trditve, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, saj vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bila podlaga sprejeti odločitvi, sklicevanje na razloge sodbe prve stopnje pa je prav tako ustrezno, saj tedaj, kadar sodišče druge stopnje sprejme natančne in izčrpne razloge ter argumentacijo, ki jo vsebuje sodba prve stopnje, zgolj ponavljanje teh razlogov ne bi imelo pravega smisla.(1) Tožnik je kot pritožbeni razlog res uveljavljal tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar zmotno meni, da je sodišče druge stopnje to spregledalo, saj mu je odgovorilo, da niso podane niti zatrjevane kršitve (11. točka obrazložitve) niti ne tiste, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (12. točka obrazložitve).

7Po četrtem odstavku 26. člena ZMed z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Tožnik zatrjuje, da njegov odgovor na objavljeno informacijo predstavlja ravno takšen popravek, torej popravek v širšem smislu. Pri tem se sklicuje tudi na judikat Vrhovnega sodišča(2), v katerem je bilo zavzeto stališče, da popravek, ki je kombinacija zanikanja mnenjske navedbe in trditev o dejstvih, na katerih to mnenje temelji, in zanikanja pavšalne mnenjske navedbe, ki ni podkrepljena s podatki o dejstvih, ter kratke trditve o zakonitem delovanju tožnika, ustreza standardu popravka v širšem smislu iz četrtega odstavka 26. člena ZMed, saj bistveno dopolnjuje jedro sporočila iz prispevka. Vendar pa navedeni judikat temelji na konkretnih okoliščinah primera, ki so v obravnavani zadevi drugačne in zato, kot je pravilno poudarilo sodišče druge stopnje, zadevi nista primerljivi. Četudi bi se tožnikovo zanikanje oškodovanja C. in/ali preusmerjanja denarja od financiranja nepremičninskih poslov C. štelo za „kombinacijo zanikanja mnenjske navedbe in trditve o dejstvih, na katerih to mnenje temelji“, bi lahko predstavljalo popravek v širšem smislu po četrtem odstavku 26. člena ZMed le pod nadaljnjim pogojem, da se s tem bistveno dopolnjujejo navedbe v objavljenem besedilu. Ob dejstvu, da sam prispevek vsebuje informacijo o tožnikovem zanikanju odgovornosti(3) pa njegovo (ponovno) zanikanje v zahtevanem popravku ne pomeni (bistvenega) dopolnjevanja navedb v objavljenem besedilu.

8Stališču tožnika, da je treba vsebino popravka presojati celovito, kot celoto in ne po stavkih oziroma delih, ni mogoče pritrditi, saj praviloma šele razčlenitev popravka po vsebinskih sklopih pokaže, ali popravek kot celota ustreza merilom, ki jih prepisuje ZMed. To še bolj velja za popravek v širšem smislu, saj ta presega zgolj zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb. Pristop sodišč druge in prve stopnje k presoji vsebine popravka in njegove ustreznosti merilom ZMed je zato pravilen, povsem logično pa je tudi sklepanje sodišča druge stopnje, da je sporni (drugi) del zahtevanega popravka bistven, nedvomno pa vsaj enakovreden prvemu. Pravilnost takšnega sklepanja potrjuje ne le vsebina objavljenega obvestila (ki je v informaciji, da so zoper določene osebe vložene kazenske ovadbe), temveč že njegov naslov („Ovadba zaradi spornih poslov?“). Zato ta del popravka, ki obenem predstavlja odgovor na bistveni del obvestila, nujno zahteva presojo izpolnjevanja pogojev za objavo, saj se, kot je bilo že pojasnjeno, na ta način presodi (tudi) primernost zahtevanega popravka kot celote. Neutemeljeno in nepomembno pa je tožnikovo revizijsko pojasnjevanje, da je bilo zanikanje v prispevku namenjeno kazenski odgovornosti in delovanju v C., zanikanje v popravku pa delovanju v družbi D., saj to razlikovanje iz popravka ne izhaja.

9Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

---.---

Op. št. (1): V številnih odločbah je Vrhovno sodišče že pojasnilo, da je standard obrazloženosti sodbe druge stopnje nižji od standarda, ki velja za sodbo prve stopnje, npr. II Ips 678/2007 z dne 16. 12. 2010, II Ips 922/2006 z dne 1. 7. 2009 in II Ips 593/2006 z dne 18. 6. 2008.

Op. št. (2): II Ips 36/2011 z dne 26. 5. 2011.

Op. št. (3): V prispevku je zapisano, da tožnik „zavrača kakršnokoli kazensko odgovornost v zvezi z njegovim delovanjem v skupini Hypo, vse posle naj bi opravil v skladu z navodili, za kar je dobil tudi razrešnico, pravi.“