VSRS Sodba II Ips 426/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je posojilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama 23. 5. 2003, razvezana, in za vračilo posojila v višini 77.199,13 EUR z obrestmi. Odločilo je še o stroških postopka.

2Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

3Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je posojila pogodba, sklenjena med pravdnima strankama, samo navidezna, sklenjena z namenom izigranja toženčevih upnikov. V nadaljevanju obširno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in skuša predstaviti sklep, da ni šlo za navidezno pogodbo, pač pa za realizirano posojilno pogodbo. Poudarja, da je pravno upoštevno le to, kar je izraženo v pisni obliki in se ob tem sklicuje na določbo 56. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišču druge stopnje očita, da se ni vsebinsko opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so se nanašale na napačno ugotovljeno dejansko stanje in na kritiko izvedene dokazne ocene. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

4Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizijsko sodišče na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na argumentirano in konkretizirano revizijsko trditev o relevantnih procesnih kršitvah (primerjaj prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Trditev, da se sodišče druge stopnje ni vsebinsko opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so se nanašale na napačno ugotovljeno dejansko stanje in na kritiko izvedene dokazne ocene, ne predstavlja argumentiranih in konkretiziranih trditev o relevantnih procesnih kršitvah.

7Iz dejanskih ugotovitev (na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano) izhaja, da je toženec uspel dokazati, da je bila sporna posojilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama 23. 5. 2003, navidezna, sklenjena z namenom izigrati njegove upnike, in da sta imeli tako voljo obe pravdni stranki, ter da tožnica ni uspela dokazati, da je tožencu denar izročila (revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno(1)).

8Ker je bilo torej ugotovljeno, da je bila sporna posojilna pogodba navidezna, taka pogodba pa po prvem odstavku 50. člena OZ med pogodbenima strankama nima učinka, tožbeni zahtevek za razvezo oziroma izpolnitev navidezne, med pogodbenima strankama neučinkujoče pogodbe (sploh) ne more biti utemeljen. Zato je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi tožničinega tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna.

9Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP) in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP.