VSK sklep CDn 19/2013

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Zemljiškoknjižni sodniški pomočnik je na podlagi prvega in drugega odstavka 64. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo), Sklepa o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Občini z dne 2.4.1999 in Sklepa o spremembi Sklepa o določitvi o določitvi športnih objektov občinskega pomena v Občini z dne 24.5.2001 pri deležu pravice uporabe do 7/11 na družbeni lastnini, vpisanem pri obravnavanih nepremičninah v korist nasprotne udeleženke, dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Zemljiškoknjižni sodnik je z izpodbijanim sklepom zavrnil ugovor nasprotne udeleženke in potrdil sklep o vpisu.

Zoper sklep se po pooblaščencu pravočasno pritožuje nasprotna udeleženka, ki opozarja na nepravilno razlago določbe 64. člena ZSpo, saj ta v četrtem odstavku določa, da postane športni objekt lastnina lokalne skupnosti le v primeru oz. pod pogojem, če se društvo odreče pravici do lastnine oz. ne priglasi svojega zahtevka v roku iz drugega odstavka istega člena, v obravnavanem primeru pa je nasprotna udeleženka pravočasno priglasila zahtevek za uveljavljanje lastninske

pravice na spornih športnih objektih, o katerem predlagateljica še ni odločila, zaradi česar nepremičnine, na katere se nanaša zemljiškoknjižni vpis, še niso mogle postati njena last. Sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje, ko najprej ugotavlja, da 64. člen ZSpo ne določa, da bi se lahko društvo s tem, da je vložilo zahtevo po drugem odstavku istega člena, uspešno uprlo pridobitvi lastninske pravice lokalne skupnosti na nepremičninah, ki so bile do tedaj v družbeni lastnini in v upravljanju društev, takoj nato pa ugotavlja, da bi se društvo temu lahko uprlo le, če bi izkazalo lastninsko pravico na taistih nepremičninah. Sodišče smiselno navaja, da naj bi zahtevek po drugem odstavku 64. člena Zspo lahko priglasili le lastniki športnih objektov, kar pa ne drži, saj zakon ureja lastninjenje športnih objektov, ki so v družbeni lasti, če pa so ti že zasebna last, se ne lastninijo podobno. Sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 23.2.2005, I Up 761/2001, in z dne 9.2.2005, Up 731/2001.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 28.2.2002, U-I 210/98, pravilno poudarilo,da 64. člen ZSpo ureja zaporedni in ne vzporedni obliki lastninjenja. Prvo, prednostno, a časovno omejeno lastninjenje,

da športni objekti postanejo po sili zakona last lokalnih skupnosti, velja za tiste športne objekte, o katerih je pristojni organ lokalne skupnosti v letu dni po uveljavitvi ZSpo odločil, da so občinskega pomena. Do poteka tega roka drugega lastninjenja ni moglo biti, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje. Po poteku tega roka pa je za vse športne objekte, ki niso na tak način postali last občine, obveljalo, da so po sili istega 64. člena postali last društev, ki so z njimi upravljala. Zakonodajalec je torej določil, da predvsem in najprej lokalni skupnosti prepusti odločitev o tem, kateri športni objekti bodo na predpisan način postali njena last (tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 5.7.2012, II Ips 75/2010). Drugi odstavek 64. člena pa v svojem drugem stavku ureja primere, ko bi pristojni občinski organ o nekem športnem objektu določil, da je občinskega pomena, čeprav bi ta objekt ne bil v družbeni lastnini, temveč v lasti društva ali druge pravne oz. fizične osebe. V takem primeru lastninjenje ne pride v poštev, zakonska določba pa daje napotek prizadetemu lastniku, kako in v kakšnem roku naj ga prepreči (tako Ustavno sodišče v predhodno navedeni odločbi).

V obravnavanem primeru je predlagateljica objekte na obravnavanih nepremičninah v zakonsko določenem roku s sklepom razglasila kot športne objekte občinskega pomena, s čimer so ti na podlagi določbe drugega odstavka 64. člena ZSpo postali njena last. Za tem je nasprotna udeleženka sicer res v zakonsko določenem roku pred pristojnim organom predlagateljice podala zahtevek za uveljavljanje lastninske pravice na teh objektih, vendar s tem ni preprečila oz. zadržala pridobitve njene lastninske pravice do trenutka, ko bi njen pristojni organ odločil o podanem zahtevku, kot smiselno zatrjuje v pritožbi. Odločitev zemljiškoknjižnega sodišča o dovolitvi predlaganega vpisa lastninske pravice v korist predlagateljice je zato pravilna in skladna s 148. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Odločbi, na kateri se sklicuje pritožnica, v obravnavanem primeru nista uporabni, saj se nanašata na upravni postopek, predmet katerega je bil preizkus zakonitosti sklepa lokalne skupnosti o določitvi športnih objektov občinskega pomena.

Glede na neutemeljenost pritožbe jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).