VSL sklep II Ip 5063/2013

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za oprostitev plačila sodnih taks z dne 7. 1. 2013 zavrnilo.

2Zoper sklep vlaga dolžnik pravočasno laično pritožbo. Zatrjuje, da je izpodbijani sklep v popolnem nasprotju s sklepom Okrajnega sodišča v Celju z dne 12. 12. 2012, ki je odločalo o enaki zadevi - o oprostitvi plačila sodne takse za isto osebo pod istimi pogoji, s sklicevanjem na isti določbo prvega odstavka 11. člena ZST-1, in predlogu ugodilo. Ker se zakon v tem času ni spremenil, je dolžniku popolnoma nerazumljivo, da je sodišče njegovo prošnjo v tem primeru zavrnilo. Tudi Višje sodišče v Ljubljani je v enaki zadevi s sklepom z dne 18. 6. 2013 razveljavilo sklep prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi njegove vloge za oprostitev sodne takse, iz obrazložitve tega sklepa pa izhaja, da zgolj splošno sklicevanje v obrazložitvi na presojo dokumentacije ne zadostuje. Dolžnik meni, da je popolnoma nedopustno in nerazumljivo, da se dve sodišči sklicujeta na identičen zakon in sprejmeta popolnoma nasprotujoča sklepa. Po njegovem mnenju je zakon eden in razlaga ena in vedno enaka, zato je tako početje nezakonito, saj ne upošteva vseh dejstev iz vloge. Sklicuje se na priloge, vendar jih pritožbi ne prilaga. Predlaga razveljavitev sklepa in ugoditev predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

5V obravnavanem primeru je dolžnik skupaj z ugovorom zoper sklep o izvršbi 7. 1. 2013 podal predlog za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, na poziv sodišča prve stopnje z dne 31. 1. 2013 pa je 21. 2. 2013 predložil izpolnjeno izjavo o premoženjskem stanju. Sodišče prve stopnje je o njegovem predlogu prvič odločalo s sklepom z dne 8. 4. 2013 in ga zavrnilo kot neutemeljenega, na pritožbo dolžnika pa je bil ta sklep s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 2309/2013 z dne 18. 6. 2013 razveljavljen in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v nov postopek, ker sklep ni vseboval razlogov o odločilnih dejstvih in ga zato ni bilo mogoče preizkusiti. Z izpodbijanim sklepom je zato sodišče prve stopnje ponovno odločalo o predlogu dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor ter ga (ponovno) zavrnilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče prve stopnje pri presoji upravičenosti do oprostitve oprlo na kriterije, ki jih za ugoditev prošnje za brezplačno pravno pomoč določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter z njim v zvezi Zakon o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi dolžnikovega predloga oprlo na ugotovitve, da osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 7. 2013 znaša 265,22 EUR, zato je prosilec upravičen do taksne oprostitve, če njegov dohodek ne presega 530,44 EUR, dolžnikov lastni dohodek pa znaša 651,79 EUR.

6Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Pri presoji utemeljenosti predloga stranke za oprostitev plačila sodnih taks je odločilna ugotovitev, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah, v nadaljevanju ZST-1). Pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje se po ustaljeni sodni praksi presoja na podlagi kriterijev, ki jih za ugoditev prošnji za brezplačno pravno pomoč določa ZBPP. Po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. V času vložitve dolžnikovega predloga, ki je po presoji višjega sodišča relevanten za presojo utemeljenosti predloga, je osnovni znesek minimalnega dohodka znašal 260,00 EUR (ZSVarPre, ob upoštevanju Zakona o uravnoteženju javnih financ (v nadaljevanju ZUJF)), v času odločanja sodišča prve stopnje pa 265,22 EUR (ZSVarPre, ob upoštevanju ZUJF in Sklepa o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2013 (Uradni list RS, št. 63/2013)). Sodišče prve stopnje je zaključek o preseganju dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka sicer zmotno oprlo na ugotovitev, da dolžnikov lastni dohodek znaša 651,79 EUR, saj bi moralo upoštevati tudi zatrjevani dohodek dolžnikove žene v višini 464,32 EUR in izračunati povprečni mesečni dohodek na člana družine. Vendar pa višje sodišče po opravljenem izračunu ugotavlja, da ta v obravnavanem primeru znaša 558,06 EUR, kar prav tako presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka v višini 520,00 EUR (in tudi 530,44 EUR, kar je kot merilo vzelo sodišče prve stopnje). Višje sodišče zato zaključuje, da s plačilom sodne takse za ugovor, ki predstavlja enkratno obveznost, dolžnikovo preživljanje in preživljanje njegove žene ne bo ogroženo.

7Glede na dolžnikove pritožbene navedbe, da sodišča v različnih zadevah ob istem dejanskem stanju nezakonito odločajo drugače, pa višje sodišče pojasnjuje, sodna praksa v Republiki Sloveniji ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Iz sklepa Okrajnega sodišča v Celju, ki ga je dolžnik priložil svoji pritožbi z dne 29. 4. 2013 in na katerega se sklicuje tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep, obenem izhaja, da je Okrajno sodišče v Celju pri presoji meril za ugoditev dolžnikovemu predlogu kot dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka upoštevalo znesek 577,62 EUR. V predmetni zadevi pa je ob zgoraj navedeni pravni podlagi (glej 6. točko obrazložitve) po presoji višjega sodišča glede na čas vložitve dolžnikovega predloga relevantno merilo za presojo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, kot je opredeljen z ZSVarPre in ob upoštevanju sprememb, ki jih je uvedel ZUJF, ter znaša 520,00 EUR. To pa je manj, kot znaša dolžnikov povprečni dohodek na družinskega člana.

8Glede na navedeno pritožba dolžnika ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).