VSL sodba I Cpg 1466/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo, da sklep o izvršbi ostane v celoti v veljavi. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.489,23 EUR.

2Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 105899/2008, predlog za izvršbo zavrne, ugotovi obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke, ugotovi, da se terjatvi pobotata do višine tožbenega zahtevka ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške celotnega postopka, vključno s stroški pritožbenega postopka ter zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Na pritožbo je pravočasno odgovorila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pravno podlago za presojo odškodninske odgovornosti tožeče stranke predstavlja Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju CMR). Ta v 17. členu določa, da je prevoznik odgovoren za popolno ali delno izgubo tovora, ki nastane v času od prevzema tovora do njegove izročitve. Odgovornost prevoznika je objektivna (prvi odstavek 17. člena CMR). Prevoznik je prost odgovornosti, če je škodo povzročil upravičenec z napačnim ravnanjem, iz malomarnosti ali z navodili, ki niso bila dana kot posledica prevoznikove napake ali malomarnosti ali če je škoda posledica naravne napake blaga ali okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali njihovih posledic ni mogel preprečiti (2. odstavek 17. člena CMR). Odgovornost prevoznika je objektivna (1. odstavek 17. člena CMR).

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru presodilo, da sta podana dva razloga iz 2. odstavka 17. člena CMR. Zaključilo je, da je škoda nastala zaradi okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti in njihovih posledic ni mogel preprečiti ter da je škoda posledica malomarnega ravnanja toženca, ki tožnika ni opozoril na nevarnost tatvin, čeprav je zanjo vedel.

6Toženec v pritožbi navaja, da bi se tožnik tatvini blaga lahko izognil, če bi njegov voznik parkiral na varovanem parkirišču. Ker tega ni storil, ni ravnal s skrbnostjo profesionalnega prevoznika. Njegovo ravnanje tako ne opravičuje ekskulpacije odškodninske odgovornosti.

Merilo za presojo, ali je določen vzrok pričakovan oziroma, ali je bilo določen dogodek mogoče preprečiti in odvrniti, je ustrezna skrbnost prevoznika, glede na vse okoliščine primera. (1) To je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Prevoznik je lahko oproščen odgovornosti za dogodek, ki ga s skrajno, glede na okoliščine potrebno in pokazano skrbnostjo in z vsemi razumnimi in stroki primernimi ukrepi, ni mogel odvrniti niti preprečiti njegovih škodljivih posledic. (2) Kakšna skrbnost je potrebna za izognitev tatvinam, je odvisno od verjetnosti, da bo do tatvine prišlo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je prevoznik ravnal z zadostno skrbnostjo. Vozniki tovornih vozil lahko parkirajo in prenočujejo na za to predvidenih mestih. V obravnavanem primeru ni sporno, da je voznik parkiral na parkirišču, namenjenem za dnevno in nočno parkiranje tovornih vozil – oznake, da gre za takšno parkirišče, so bile postavljene ob cesti in na samem parkirišču (kar je razvidno iz slik v prilogi B17). Za varnost tovora je bilo poskrbljeno s kovinskim priklopnikom, posebno ključavnico in plombo, voznik pa je spal v kabini tovornjaka. Pravdni stranki ne zatrjujeta, da bi med njima obstajal dogovor, ki bi tožečo stranko zavezoval k parkiranju in prenočevanju zgolj na posebej varovanih parkiriščih. Prav tako ne obstaja noben pravni predpis, ki bi k takšnemu ravnanju zavezoval vse avtoprevoznike. Tožnik (oziroma njegov uslužbenec – voznik tovornega vozila) ni imel razloga, da bi podvomil v varnost omenjenega parkirišča (da bi takšne razloge imel, tožena stranka ne zatrjuje). Nihče ga ni opozoril, da bi bila možnost tatvin oziroma omamljanja na tem območju večja kot na kateremkoli drugem za tovorna vozila namenjenem parkirišču. Prav tako ni splošno znano, da bi v delu Anglije, v katerem je prišlo do spornega dogodka, obstajala povečana nevarnost tatvin. Stranki tega tudi nista zatrjevali. Takšna možnost je bila tako za tožnika nepredvidljiva in neizogibna. Tožeča stranka je zato razbremenjena svoje objektivne odgovornosti.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da so neživljenjski očitki, da bi tožeča stranka morala svojemu vozniku izdelati natančen plan kje (na katerih parkiriščih) naj prenočuje. Zaradi nepredvidljivih razmer na cesti je nemogoče v naprej predvideti, kakšno razdaljo bo voznik prevozil v določenem dnevu in posledično kje bo prenočeval. Kot je že bilo povedano, dolžnost prenočevanja zgolj na varovanih parkiriščih ne obstaja. Splošna praksa v avtoprevozniški industriji je, da vozniki prenočujejo na vseh za to namenjenih površinah (na bencinskih črpalkah, počivališčih na avtocesti, označenih parkiriščih ob cesti). Od tožeče stranke tako ni mogoče pričakovati, da bi svojim voznikom dala navodila, naj prenočujejo le na varovanih parkiriščih.

7Pritožnik sodišču očita tudi napačno razlago 17. člena CMR. Ta naj bi bila v nasprotju z razlago, ki izhaja iz tuje sodne prakse in literature (sklicuje se na delo M. A. Clarke: International carriage of goods by road: CMR, Third edition (1997)). Iz nje izhaja, da v primeru obstoja varnega parkirišča, ki ga voznik ni uporabil, sklicevanje na nepredvidljivost okoliščin iz 2. odstavka 17. člena, ne more biti uspešno. V obravnavanem primeru ni sporno, da uporabljeno parkirišče ni bilo ograjeno in ni imelo varnostnika. Da bi le-to moralo biti takšno, da bi ustrezalo standardu „secure park“, pa iz navedene literature ne izhaja (v primerih, na katere se M. A. Clarke sklicuje, so namreč vozniki vozilo parkirali v podvozu (tallgate), ob cesti (layby), in podobno). Iz omenjene literature izhaja, da splošna praksa v avtoprevozniški industriji, kadar je ta skladna s časom in prostorom, lahko vpliva na odločitev sodišča. (3) Kot je že bilo omenjeno je splošna praksa, da vozniki tovornih vozil parkirajo na za to odrejenih površinah in noč preživijo v kabini. Sodišče je takšno prakso upoštevalo. Njegova odločitev v obravnavanem primeru tako ni v nasprotju z mednarodno razlago 17. člena CMR.

8Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka prosta odgovornosti, ker je bila izguba blaga posledica okoliščin, ki se jim ni mogla izogniti oziroma njihovih posledic ni mogla preprečiti, se sodišču ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali je tožena stranka ravnala malomarno, ko tožnika ni opozorila na nevarnost tatvin z omamljanjem voznikov na tem območju (kar po 2. odstavku 17. člena CMR predstavlja drugi razlog za izključitev odgovornosti prevoznika za izgubljeni tovor). Sodišče druge stopnje kljub temu pritrjuje navedbam pritožnika, da je dikcija sodišča prve stopnje, ko je zapisalo, da ni nemogoče, da je škoda nastala (tudi) zaradi malomarnega ravnanja tožene stranke, nekoliko nerodna. Vendar takšna dikcija v ničemer ne vpliva na pravilnost odločitve. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom, da je ravnanje toženca bilo malomarno. Skladno z načelom skrbnosti bi namreč tožnika na nevarnost moral opozoriti glede na predhodne izkušnje oziroma identično krajo blaga v Angliji pred obravnavano. S tem bi nedvomno zmanjšal možnost nastanka škode.

9Ker je odločitev o razbremenitvi tožeče stranke pravilna, je pravilen tudi zaključek glede plačila računa za prevoz pri katerem je do obravnavane tatvine prišlo. Ker je prevoznik prost odgovornosti za izgubo tovora, ima pravico do plačila za opravljen prevoz, kar je natančno obrazložilo že sodišče prve stopnje (v 18. točki obrazložitve).

10Pritožbeno sodišče po navedenem ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve in tako stroškovno ni bil potreben. Posledično mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi z 2. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Tako VSL v sodbi I Cpg 514/2010.

(2) Tako tudi VSK v sodbi I Cpg 98/2005.

(3) Glej M. A. Clarke: International carriage of goods by road: CMR, Third edition (1997), str. 278 do 284