VSC sodba Cpg 181/2010

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo opr. št. II Pg 1112/2009 z dne 19.11.2009 razsodilo:

„Tožbeni zahtevek, ki glasi: 1. Tožena stranka A. M. d.o.o., S. ..., G. je dolžna tožeči stranki B. – leasing d.o.o., D. ..., L., vrniti kupnino v višini 29.567,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2008 dalje do plačila.

2.Tožena stranka A. M. d.o.o., S. ..., G. je dolžna tožeči stranki B. – leasing d.o.o., D. ..., L. povrniti pravdne stroške, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila,se zavrne kot neutemeljen.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.455,15 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo.“

Zoper to sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka in sicer iz vseh iz pritožbenih razlogov po I. odstavku 338.člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da ugodi pritožbi in toženi stranki naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba meni,da je izpodbijana sodba nezakonita in nepravilna in je obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati ali je izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke, ker te tožena stranka ni ugovarjala oziroma vsaj ne pravočasno. V prvi pripravljalni vlogi je tožena stranka celo izrecno navajala, da “ bi morala tožeča stranka uveljavljati odškodnino za pravne napake od prodajalca -to je F. S. in ne od komisionarja“, iz teh navedb pa izhaja jasno priznanje tožene stranke: tožeča stranka je aktivno legitimirana.

Ker je tožena stranka s tem priznala aktivno legitimacijo tožeče stranke,se to dejstvo šteje za priznano po določbi člena 214 ZPP in tožeči stranki nasprotnega ni bilo potrebno dokazovati. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje priznanje aktivne legitimacije tožeče stranke šteti za priznano in ne bi smelo tega dejstva preverjati s predloženimi dokazi. Pritožba dodaja, da ZPP sodišču ne nalaga dolžnosti ali možnosti, da ugotavlja aktivno legitimacijo stranke, ne da bi nasprotna stranka podala ustrezne navedbe in predlagala dokaze. Obstoj aktivne legitimacije je res materialno pravno vprašanje, vendar je materialni preizkus vedno vezan na dejanske navedbe in predložene dokaze.

Ravnanje sodišča prve stopnje v nasprotju z določbami 7. in 212.člena ZPP je nedvomno vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, potem ko je tožeča stranka utemeljeno štela svojo aktivno legitimacijo za priznano oziroma nesporno.

Pritožba izpostavlja,da tožena stranka do prvega naroka za glavno obravnavo dne 17.12.2008 ni zanikala stvarne legitimacije tožeče stranke in je navedbe v smeri nasprotovanja aktivni legitimaciji tožeče stranke in navedbe o domnevni cesiji jamčevalnih zahtevkov podala šele v pritožbi in sodišče prve stopnje bi te navedbe moralo šteti kot prepozne, ker niso bile podane najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo in posledično šteti, da je priznana aktivna legitimacija tožeče stranke. Ker je sodišče prve stopnje ravnalo nasprotno, je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita.

Sodišče prve stopnje je po trditvah pritožbe opustilo v okviru določbe člena 285 ZPP (materialno procesno vodstvo) dolžnost ,da bi tožečo stranko opozorilo, da naj bi bila njena aktivna legitimacija nedokazana, zato je zavrnitev zahtevka za tožečo stranko popolno presenečenje, ker ni mogla pričakovati, da bo po priznanju tožene stranke sodišče prve stopnje aktivno legitimacijo kljub temu preverjalo še s predloženimi dokazi.

Pritožba navaja še, da je opustitev materialnega procesnega vodstva imelo za posledico še dejstvo, da se je tožeča stranka seznanila z domnevno spornostjo njene aktivne legitimacije šele v pritožbenem postopku in sodišče prve stopnje bi moralo dopustiti dokaz tožeče stranke o razveljavitvi leasing pogodbe, ki ga je tožeča stranka predložila takoj po razveljavitvi prvotne sodbe. Tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni niti trdila, da dokaza ni mogla predložiti že pred prvim narokom, saj je tožeča stranka v vlogi z dne 15.10.2009 v tč. VIII pojasnila, zakaj dokaz vlaga po opravljenem prvem naroku.

Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo člena 286 ZPP in ni upoštevalo pravočasno predloženega dokaza tožeče stranke, je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo navedb in dokazov glede odstopa od pogodbe o finančnem leasingu, je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja odstopa od leasing pogodbe.

Pritožba še izpostavlja vprašanje, če je mogoče pravico do odstopa sploh cedirati na drugo osebo, saj je od sicer dopustnega cediranja jamčevalnih zahtevkov potrebno ločiti jamčevalni zahtevek odstopa od pogodbe, kar je možno le s cesijo celotne pogodbe, ne pa le terjatve. Za cesijo pogodbe pa je potrebno soglasje še stranke prvotne pogodbe, tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato je napačno ugotovilo, da je tožeča stranka cedirala pravico do odstopa od pogodbe, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožba meni še, da je glede na navedeno nepravilna odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe s specificiranim stroškovnikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje moralo presoditi o naslednjih pravno relevantnih dejstvih:

tožeča stranka vtožuje vračilo kupnine v znesku 29.567,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 15.5.2008 do plačila , ker je bilo vozilo M. B. E.0 D, ki ga je tožeča stranka kupila dne 10.2.2006 pri toženi stranki za kupnino 11,140.000,00 SIT oziroma sedaj 46.486,40 EUR, zaseženo s strani specializirane enote za nadzor državne meje dne 8.1.2008, saj je to vozilo bilo prijavljeno kot ukradeno v R. I.; tožeča stranka je z dopisom terjala od tožene stranke odpravo pravne napake na način, da v 8 dneh vrne vozilo, ki je bilo zaseženo tožeči stranki, vendar tega ni storila, zato je prodajna pogodba razdrta po samem zakonu skladno z določbo člena 490 OZ;

tožeča stranka je vozilo oddala v najem po pogodbi o finančnem leasingu št. ... R. B. in ker je do zasega zapadlo 23 obrokov po 735,59 EUR, je tožeča stranka vtoževala le razliko med kupnino in doseženo koristjo, to je v znesku 29.567,83 EUR s pp

tožena stranka je zavračala utemeljenost tožbenega zahtevka iz razloga, ker je bila le komisionar in je vozilo, ki ga je prodala v komisijski prodajalni bilo ves čas last komitenta, na katerega so bile prenesene tudi vse pravice in obveznosti iz komisijske pogodbe, tako da vse terjatve bremenijo komitenta in ker tožena stranka s tožečo stranko ni sklenila prodajne pogodbe, ničesar ne dolguje tožeči stranki, četudi je res prišlo do razdrtja prodajne pogodbe po zakonu samem; tožena stranka je prejela le provizijo in ne kupnine in ne more odgovarjati za vračilo kupnine; tožena stranka je izpostavila, da tožeča stranka ni dokumentirala dejanska prejeta plačila iz leasing pogodbe in obstaja možnost, da je korist lahko še večja, kot jo zatrjuje tožeča stranka, sploh pa ni dokumentirala, da je leasing pogodba razdrta oziroma sploh ni jasno, katera pogodba je razdrta;

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije, ker je zaključilo, da je tožeča stranka s pogodbo o finančnem leasingu št.... z dne 6.2.2006 prenesla (cedirala) jamčevalne zahtevke za napake iz prodajne pogodbe , sklenjene s toženo stranko, na leasingojemalca.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi po uradni dolžnosti pazilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., ,6., 7., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339.člena ZPP in takšnih kršitev ni zaznalo.

Izpodbijana sodba ima namreč razloge o vseh dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje glede na trditve pravdnih strank ugotavljalo in ki jih je štelo kot odločilne za presojo sporne zadeve in pri tem sodišče prve stopnje po mnenju pritožbenega sodišča ni kršilo niti po pritožniku očitanih določb zakona o pravdnem postopku, ki naj bi vplivale na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe ter je tudi pravilno ugotovilo za presojo odločilno dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo,da je tožena stranka v svoji vlogi z dne 15.12.2008 vztrajala pri svojem ugovoru pasivne legitimacije, kot ga je podala v odgovoru na tožbo in to poudarila s trditvijo, da bi tožeča stranka o morala svoj tožbeni zahtevek uveljavljati zoper komitenta tožene stranke, dejanskega prodajalca F. S., vendar pritožba očitno spregleda, da je tožena stranka sočasno ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke, saj je v isti vlogi tožena stranka navedla“pomembno je,da tožeča stranka nikjer ne zatrjuje, da je bila leasing pogodba razvezana oziroma ne pove, katera pogodba je bila razvezana na podlagi zakona“, in „za zatrjevane pravne napake svojemu kupcu R. B. odgovarja izključno tožeča stranka, saj iz določil pogodbe o finančnem leasingu razvidno, da postane po poplačilu vseh obrokov lastnik R. B.“. Tako je po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka že v tej vlogi in še pred prvim narokom za glavno obravnavo, ki je bil kot pravilno navaja pritožba, dne 17.12.2008, podala ugovor stvarne legitimacije tožeče stranke in se pri tem v dokaz sklicevala na pogodbo o finančnem leasingu, ki jo je v spis skupaj s tožbo vložila tožeča stranka – listina A 6 v spisu.

Tožeča stranka je ravno tako pravočasno, še do prvega naroka, v svoji vlogi z dne 15.12.2008, vloženi neposredno na naroku dne 17.12.2008, odgovorila na prej navedene trditve tožene stranke in sicer je navedla“ tožeča stranka poudarja, da s F. S. ni sklenila prodajne pogodbe, zato le-ta ni mogla biti razvezana; v zvezi z navedbami glede razveze pogodbe o finančnem leasingu, pa tožeča stranka navaja, da pogodba o leasingu ni bila razvezana po samem zakonu, temveč jo je tožeča stranka odpovedala; navedbe tožene stranke v zvezi z obstojem pravnih napak po pogodbi o leasingu s predmetno zadevo nimajo nobene povezave„, ni pa predložila v dokaz svojih trditev, da je odpovedala leasing pogodbo, nobenega dokazila.

Pritožbeni očitek o tem, da je sodišče prve stopnje kršilo določbi člena 7 in 212 ZPP ter odločalo o ugovoru aktivne legitimacije brez ustrezne trditvene podlage, je po navedenem brez dejanske in pravne podlage, tožeča stranka pa bi ob potrebni procesni skrbnosti lahko in morala svojo trditev, da je leasing pogodbo odpovedala, sočasno ustrezno dokazno podpreti, česar pa do konca prvega naroka ni storila, kot tudi ni podala razlage pogodbe o finančnem leasingu, kar je naredila šele v vlogah po razveljavitvi prvotne sodbe in kot to enako sedaj izhaja iz pritožbe, vendar je to pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (določba člena 337 ZPP).Po razveljaviti prvotne sodbe ni bilo več procesno utemeljenega razloga, da bi sodišče prve stopnje dopustilo pravdnima strankama navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov, ker je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da je tožena stranka pravočasno podala ugovor aktivne legitimacije, enako pa je tožeča stranka imela vse procesne možnosti,da se o trditvah tožene stranke pravočasno in celovito izjasni ter za trditve poda pravočasne dokazne predloge in dokaze predloži. Kolikor je tožeča stranka šele v ponovljenem postopku podala trditve v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu in njeno razlago ter šele v ponovljenem postopku predložila dokazilo o razvezi pogodbe (dopis z dne 12.8.2008, tožba vložena 15.5.2008) in kolikor sodišče prve stopnje teh navedb ni upoštevalo in ne upoštevalo prepozno predloženih dokazov, je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo zakonito in pravilno in je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka (določba člena 339/I ZPP) neutemeljen, saj po določbi II. odstavka 336.člena ZPP lahko stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Da bi tožeča stranka dokazila o odpovedi pogodbe o finančnem leasingu ne mogla predložiti skupaj s svojo vlogo z dne 15.12.2008 niti tožeča stranka ni trdila, pritožbena navedba, da je tožena stranka ugovor aktivne legitimacije podala prvič šele s pritožbo pa ne drži.

Tako se pokažejo trditve pritožbe, da tožena stranka ni ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke do konca prvega naroka za glavno obravnava in da je ta ugovor prvič podala šele s pritožbo, kot neutemeljene, drži pa, da sodišče prve stopnje v prvotnem postopku dejansko ni presojalo teh navedb tožene stranke. Vendar pa opustitev sodišča prve stopnje, da se izjasni o navedbah tožene stranke glede ugovarjane stvarne pristojnosti tožeče stranke, ne predstavlja nezakonite in nepravilne sodbe sodišča prve stopnje na škodo tožeče stranke, pomeni pa nezakonito in materialno pravno napačno odločitev za toženo stranko, ki je v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano dne 17.12.2008, prav na podlagi pogodbe o finančnem leasingu ponovno ugovarjala aktivno legitimacijo tožeče stranke in izpostavila, da tožeča stranka med postopkom ni dokazala, da je ne glede na prenos zahtevkov iz naslova jamčevanja za napake ona upravičena uveljavljati takšen zahtevek zoper toženo stranko.

Pritožbeno sodišče meni, da glede na povedano, pri pritožbeni navedbi tožene stranke v zvezi z ugovarjano aktivno legitimacijo tožeče stranke, ne gre za pritožbeno novoto v smislu določbe člena 337 ZPP, saj je postavila ustrezno trditev pravočasno še pred prvim narokom za glavno obravnavo, v spisu pa je obstajal tudi dokaz v zvezi s tem, in če se sodišče prve stopnje v prvotni sodbi o tem ni izreklo, to še ne pomeni, da je ugovor aktivne legitimacije, kot ga je pritožbeno izpostavila tožena stranka nedovoljena pritožbena novota, kot zmotno izpostavlja pritožba (1), zato sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka 286 ZPP, ker je odločalo o ugovoru aktivne legitimacije,saj tožena stranka ni bila prekludirana glede tega ugovora.

Kolikor tožeča stranka sodišču prve stopnje očita,da je prikrajšalo tožečo stranko za pravilno materialno procesno vodstvo (določba člena 285 ZPP), ker ni razkrilo,da bo odločalo o ugovoru aktivne legitimacije, je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj ravno glede zgrešene stvarne legitimacije velja,da so nedopustni napotki tožeči stranki v zvezi s tem (2) in bi šlo za nedopustno pomoč sodišča tožeči stranki

Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, da so navedbe pritožbe glede vsebine same pogodbe o finančnem leasingu nedopustna pritožbena novota, enako so pritožbena novota navajanja pritožbe glede dopustnosti cesije vseh jamčevalnih zahtevkov, še posebej odstopa od pogodbe, saj pritožnik pozablja, da je s pogodbo o finančnem leasingu na leasingojemalca cediral vse jamčevalne zahtevke, katerega od njih pa bo cesionar dejansko in pravno lahko realiziral pa za obravnavi spor ni bistveno, tudi za morebitno ničnost cesije jamčevalnega zahtevka odstopa o od pogodbe, če tožeča stranka misli na to, pa bi morala pravočasno podati svoje trditve, ne pa šele v pritožbi in kot pritožbena novota ne smejo biti predmet obravnave.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije tožeče stranke, ki zaradi cesije vseh svojih jamčevalnih zahtevkov pred pravdo ni več materialno pravni upravičenec iz spornega razmerja, vtoževani tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo in posledično je glede na uspeh v pravdi tožeči stranki utemeljeno naložilo plačilo stroškov postopka, pritožba pa ni konkretno in obrazloženo izpodbijala odmerjenih stroškov postopka po posameznih stroškovnih postavkah in po višini.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani, v postopku na prvi stopnji, kot je navedeno, tudi ni bila storjena katera po uradni dolžnosti upoštevna kršitev določb pravdnega postopka iz II. odstavka 350.člena ZPP, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba člena 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (določba člena 165/I ZPP).

-----

Op. št. (1): Jan Zobec v : L.Ude., Nina Betteto in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3.knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba , Ljubljana , 2009, stran 230.

Op. št. (2): Nina Betteto v : L.Ude., Nina Betteto in drugi, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2.knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba , Ljubljana, 2006, stran 588 -589.