VSC sodba Cpg 94/2013

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, delno pa se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje:
- v izpodbijani točki II. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki tudi znesek 106,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh, v presežku za znesek 3.735,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2011 dalje pa se tožbeni zahtevek zavrne;
- v izpodbijani točki III. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 133,53 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.
Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 16,20 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh plačati tožeči stranki znesek 1.697,57 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2011 dalje do plačila. II. V presežku, to je za znesek 3.842,33 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2011 dalje do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh plačati toženi stranki 166,71 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.”

Tožeča stranka je zoper to sodbo sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava v skladu s 3. točko prvega odstavka 338. člena ZPP, bistvene kršitve določb pravdnega postopka v skladu s 1. točko prvega odstavka 338. člena ZPP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v skladu z 2. točko prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Čeprav je tožeča stranka v pritožbi navedla, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti, je pritožbeno sodišče štelo, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v zavrnilnem delu, torej v delu, s katerim tožeča stranka v pravdi ni uspela (točka II. in posledično točka III. izreka izpodbijane sodbe). Tožeča stranka namreč ne more imeti pravnega interesa za izpodbijanje s sodbo prisojenega ji dela tožbenega zahtevka (v točki I. izreka).

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka kot upravnica večstanovanjske hiše po pogodbi o upravljanju je zoper toženo stranko kot etažno lastnico stanovanja v tej hiši uveljavljala plačilo obratovalnih stroškov, nastalih v času, ko je bilo stanovanje v neprofitnem najemu. Zatrjevala je, da najemnik tožene stranke obratovalnih stroškov od maja 2007 do novembra 2011 ni plačeval. Vtoževani stroški znašajo 5.539,90 EUR in predstavljajo glavnico po izdanih računih tožeče stranke in natekle zakonske zamudne obresti v znesku 997,32 EUR do datuma vložitve tožbe 12. 12. 2011. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka subsidiarno odgovorna za plačilo nastalih obratovalnih stroškov in da je pravni temelj njene terjatve 190. člen OZ, ki ureja neupravičeno obogatitev.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku le delno, glede plačila zneska 1.697,57 EUR, ugodilo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je v točki 6 in 7 svoje obrazložitve navedlo, da je tožena stranka kot etažna lastnica subsidiarno odgovorna za plačilo obratovalnih stroškov stanovanja v neprofitnem najemu. Nadalje je sodišče obrazložilo, da SZ-1 instituta subsidiarne odgovornosti ne opredeljuje in ne določa kdaj nastopijo pogoji za subsidiarno odgovornost. Zato je sodišče to pravno praznino zapolnilo z analogno uporabo določb OZ, ki urejajo poroštveno pogodbo, saj da ima razmerje med upravnikom, ki plačuje in nato obračunava obratovalne stroške in lastnikom kot najemodajalcem podobne značilnosti kot razmerje med upnikom in porokom. Iz navedene zakonske podlage je sodišče zaključilo, da je tožena stranka kot etažni lastnik in najemodajalec postala subsidiarni porok najemniku za obratovalne stroške stanovanja, ko je z njim sklenila najemno pogodbo. Tožeča stranka takšno stališče sodišča prve stopnje pritožbeno izpodbija. Pritožbeno sodišče soglaša s tožečo stranko, da se tožena stranka kot etažna lastnica ne more razbremeniti plačila obratovalnih stroškov in da je odgovorna za plačilo vseh stroškov v zvezi s stanovanjem, tako po določbi 24. člena SZ, ki je veljal do 25. 6. 2008, kot po spremenjeni določbi tega člena, ki je veljala od tedaj dalje in določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika. Prav tako je pritrditi pritožnici, da je določba petega odstavka 24. člena SZ-1 (ki je veljala do 25. 6. 2008) res določala subsidiarno odgovornost lastnika tržnega ali službenega stanovanja za obratovalne stroške najemnika, kar da ne pomeni, da lastnik drugega stanovanja, tako tudi neprofitnega stanovanja, za obratovalne stroške najemnika sploh ne odgovarja. Njegova odgovornost izhaja iz določbe 68. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Ta določa odgovornost lastnika za bremena stvari. Na določbo 68. člena SPZ učinkuje peti odstavek 24. člena SZ-1 kot specialni predpis samo v obsegu kot je določen s to določbo, kar pomeni, da velja subsidiarna odgovornost le za lastnika tržnega oziroma službenega stanovanja, v vseh drugih primerih, torej tudi za neprofitna stanovanja, pa je (do uveljavitve spremembe SZ-1 v letu 2008, ki določa subsidiarno odgovornost lastnika stanovanja in ki jo kot tako tolmači sodišče prve stopnje) odgovornost lastnika in najemnika v razmerju do upnikov teh terjatev lahko le solidarna. Vsak dolžnik solidarne obveznosti pa odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena, kakor to določa člen 395 Obligacijskega zakonika (OZ).

Toda takšno pravilno stališče tožeče stranke za terjatve tožeče stranke nastale do spremembe 24. člena SZ-1, ki je določil subsidiarno odgovornost etažnega lastnika stanovanja za obratovalne stroške najemnika, kot to razlaga pravilno sodišče prve stopnje, odločitve sodišča prve stopnje glede dela terjatve tožeče stranke za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo zastaranje, ne more spremeniti.

Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke, ki se nanaša na (mesečno izstavljene) račune tožeče stranke izdane do decembra 2009 zastarala. Pri tem je kot materialnopravno podlago pravilno uporabilo določbo 6. točke prvega odstavka 355. člena v zvezi z drugim odstavkom istega člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri terjatve tožeče stranke za storitve upravljanja ter njene druge terjatve, ki se plačujejo v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu po poteku leta v katerem je terjatev dospela v plačilo. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da terjatve tožeče stranke nimajo narave neupravičene obogatitve (190. člen OZ), kar tožeča stranka pritožbeno izpodbija, vendar to za odločitev ni relevantno. Sodna praksa pri presoji vprašanja ali enoletni zastaralni rok velja tudi za terjatve, ki jih upravljalci uveljavljajo iz naslova neupravičene obogatitve, torej zato, ker so za etažne lastnike plačali dobavo določenih dobrin oziroma storitev, ni enotna. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje stališču sodišča prve stopnje in večinskem stališču uveljavljenem v sodni praksi (primerjaj sodbo VSL I Cpg 1041/2010, I Cp 254/2011), da v obravnavanem primeru velja enoletni zastaralni rok tako za terjatve, ki jih upravljalci uveljavljajo iz naslova storitev upravljanja kot tudi za vse terjatve, ki jih upravljalec terja zato, ker je z dobaviteljem poravnal obveznosti etažnega lastnika oziroma njegovega najemnika. Zakon namreč v 6. točki prvega odstavka 355. člena enači terjatve nastale upravljalcu za storitve upravljanja z vsemi ostalimi terjatvami (torej tudi s terjatvami nastalimi morebiti na obogatitveni podlagi).

Pritožbo tožene stranke je bilo zato kolikor se nanaša na po sodišču prve stopnje zavrnjeni del tožbenega zahtevka iz naslova zastaranih terjatev tožeče stranke, zavrniti kot neutemeljeno.

Kolikor pa se pritožba nanaša na stroške opominjanja in zamudne obresti po nezastaranih računih v skupnem znesku 106,41 EUR kot je tega ugotovilo sodišče prve stopnje in ki pritožbeno ni sporno, pa je bilo pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje glede tega zneska in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti za čas od 12. 12. 2011 glede na gornje navedbe spremeniti in naložiti v plačilo toženi stranki (člen 358 peta alineja). Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka odgovarja le za obratovalne stroške, temveč odgovarja tudi za vse s temi stroški v zvezi nastale stroške, to pa so nedvomno tudi stroški opominjanja in pa zamudne obresti zaradi nepravočasno plačanih obratovalnih stroškov.

Posledično tej odločitvi je bilo spremeniti tudi odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških (člen 165/II ZPP) upoštevaje sedaj večji skupni uspeh tožeče stranke v pravdi, ki znaša 33 %.

Ker je tožeča stranka s pritožbo delno uspela in sicer v 3 % (od izpodbijanega zneska 3.842,33 EUR) ji gre sorazmerno temu ustrezen del pritožbenih stroškov (člen 165/II in 154/II ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi in Zakonom o sodnih taksah v skupni višini 539,28 EUR tako, da 3 % teh znašajo 16,20 EUR.