VSRS Sodba I Ips 61028/2012-173

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 1. 2. 2013 spoznalo obtoženega D. Š. in obtoženega A. G. za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika - nadaljevanju KZ-1 (dejanja opisano pod točko 1 izreka), dvajsetih kaznivih dejanj tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanja opisana pod točkami 2 do 18 in 20 do 22 izreka) in kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanje opisano pod točko 19). Obtoženemu D. Š. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen enega leta in osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe plača oškodovancema M. d. d. znesek 1.457,02 EUR in M. R. s. p. znesek 100,00 EUR. Obtoženemu A. G. je za kaznivo dejanje pod točko 1 določilo kazen dveh mesecev zapora, za kazniva dejanja opisana pod točkami 2 do 18 in 20 do 22 za vsako po en mesec zapora in za dejanje opisano pod točko 19 kazen pet mesecev zapora ter mu zatem izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 28. 11. 2012 dalje. Obtoženemu A. G. sodišče ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 34223/2010 z dne 16. 2. 2012. Obtožencema je v plačilo naložilo premoženjskopravna zahtevka oškodovancev ter jima v plačilo naložilo tudi s kaznivim dejanjem pridobljeno protipravno premoženjsko korist. Oba obtoženca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 4. 4. 2013 pritožbo državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2Zoper navedeno pravnomočno sodbo je v delu, ki se nanaša na obsojenega A. G., vrhovni državni tožilec dne 10. 10. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. V zahtevi navaja, da sta sodišči napačno razlagali določbo prvega odstavka 59. člena KZ-1, slediti bi morali predlogu državnih tožilcev in obsojencu preklicati pogojno obsodbo izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani in izreči višjo enotno kazen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da skladno z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP ugotovi kršitev zakona.

3Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa nanjo nista odgovorila.

B.

4Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 5. točke 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker bi moralo ob pravilni uporabi zakona na podlagi prvega odstavka 59. člena KZ-1 obsojencu preklicati pogojno obsodbo, ker je bila s sodbo sodišča prve stopnje obsojencu izrečena enotna kazen dve leti in dva meseca zapora.

5Kazenski zakonik (KZ-1B) preklic pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja ureja v 59. členu. V prvem odstavku 59. člena določa, da sodišče prekliče pogojno obsodbo, če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je izreklo kazen zapora dveh let (obvezen preklic pogojne obsodbe). V drugem odstavku istega člena pa določa, da če stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katera je sodišče določilo kazen zapora manj kot dve leti ali denarno kazen, odloči sodišče, ali bo preklicalo pogojno obsodbo, ko presodi vse okoliščine, ki se nanašajo na storjena kazniva dejanja in storilca, zlasti pa na sorodnost kaznivih dejanj, njihov pomen in nagibe, iz katerih so bila storjena. Pri tem je vezano na prepoved, da ne sme izreči pogojne obsodbe, če je treba storilcu za kazniva dejanja ugotovljena v pogojni obsodbi, in za nova kazniva dejanja izreči kazen več kot dve leti zapora (fakultativni preklic pogojne obsodbe)(1). Pri obveznem preklicu pogojne obsodbe ima odmera kazni za novo kaznivo dejanje (dve ali več let zapora) učinek tudi na preklic pogojne obsodbe; medtem ko pri fakultativnem preklicu sodišče presodi ali naj pogojno obsodbo prekliče ali ne na podlagi okoliščin, ki so navedene v drugem odstavku 59. člena KZ-1B in se nanašajo na kaznivo dejanje (objektivne) in storilca (subjektivne).

6S preklicem pogojne obsodbe sodišče uresniči grožnjo, izjavljeno storilcu ob izrekanju pogojne obsodbe, da bo v njej določena kazen, če bo storil novo kaznivo dejanje tudi izvršena. Glede na določbo 59. člena KZ-1B tako zakon glede preklica pogojne obsodbe zaradi novega kaznivega dejanja razlikuje dva primera: (i) ko sodišče mora preklicati pogojno obsodbo (prvi odstavek 59. člena KZ-1B - obvezni preklic pogojne obsodbe) in (ii) ko sodišče lahko prekliče pogojno obsodbo (fakultativni preklic pogojne obsodbe - drugi odstavek 59. člena KZ-1B). Ob sojenju za novo kaznivo dejanje mora sodišče vedno odločati o že prej izrečeni pogojni obsodbi, vendar pa pri tem zakon ne zapoveduje, da bi vedno moralo preklicati pogojno obsodbo. Na splošno je preklic pogojne obsodbe obvezen, če sodišče za novo kaznivo dejanje (eno ali več) glede na določene kazni ne bi moglo znova izreči pogojne obsodbe. Taka opredelitev glede obveznega preklica namreč izhaja iz določbe prvega odstavka tega člena, po kateri sodišče prekliče pogojno obsodbo takrat, kadar stori obsojenec v preizkusni dobi eno ali več kaznivih dejanj, za katere mu je bila izrečena kazen zapora dveh let ali daljša kazen. Tudi po mnenju pravne teorije(2) je treba določbo o obveznem preklicu pogojne obsodbe razlagati tako, da v primerih, ko je storilec v preizkusni dobi storil eno ali več kaznivih dejanj, velja obveznost preklica le, če je vsaj za eno od kaznivih dejanj v steku bila določena kazen dve leti zapora, ne pa tudi v primeru, če je za kazniva dejanja v steku sodišče izreklo takšno enotno kazen.

7Sodišče prve stopnje je obsojenemu A. G. za posamezna kazniva dejanja po prvem odstavku 204. člena, drugem odstavku 204. člena in prvem odstavku 205. člena KZ-1 določilo posamezne kazni dva meseca zapora, en mesec zapora in pet mesecev zapora, za tem pa izreklo enotno kazen dve leti in dva meseca zapora. Glede na navedeno zato Vrhovno sodišče sprejema presojo sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi, da za obvezen preklic pogojne obsodbe po prvem odstavku 59. člena KZ niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, saj za nobeno od kaznivih dejanj v steku obsojencu ni bila določena kazen dve leti zapora. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

----

Op. št. (1): Popolnoma enake določbe so bile tudi: v prvem in drugem odstavku 54. člena KZ SFRJ, v prvem in drugem odstavku 52. člena KZ RS, prvega in drugega odstavka 52. člena Kazenskega zakonika in prvega in drugega odstavka 59. člena KZ-1.

Op. št. (2): Bavcon, Bele, Kobe, Šelih - KZ SFRJ s pojasnili, Ljubljana 1994; Bavcon-Šelih Kazensko pravo - splošni del, Ljubljana 2003; Bele Kazenski zakonik s komentarjem- splošni del, Ljubljana 2001.